Procesna jamstva ponudnikov v slovenskih potrošniških sodnih sporih

Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP)² na začetku navaja, da so podpisnice EKČP odločene, da kot vlade evropskih držav, ki jih navdihuje ista miselnost in ki imajo skupno dediščino idealov in političnega izročila o spoštovanju svobode in vladavine prava, storijo prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v odločbah konsistentno ponavlja, da je vladavina prava, ki je osnovno načelo demokratične družbe, inherentna vsem določbam EKČP.³

V pravni teoriji obstajajo mnenja, da človekove pravice same po sebi niso niti prirojene niti neodtujljive.⁴ Zlasti pa niso nekaj univerzalnega in samoumevnega. To naj bi dokazovala prav zgodovina razvoja pravice do poštenega sojenja, ki v taki obliki, kot jo poznamo danes, naj ne bi bila starejša od 150 let.⁵ Zdi se, da je pravica do poštenega sojenja bolj podobna nečemu, kar se je razširilo iz sodnih dvoran Anglije in Walesa, ne pa nečemu, kar naj bi bilo ljudem prirojeno.⁶ Tako kot številne druge vrednote zahodne civilizacije se je tudi ideja o pravici do poštenega sojenja razširila po celem svetu, ponekod tudi na silo.⁷ To pa odpira vrata pomislekom, ali lahko pravica do poštenega sojenja, tako kot je nastala, tudi izgine, se razkroji ali pa se ji človeštvo celo odpove. Čeprav se sliši absurdno, nenazadnje živimo v obdobju zgodovine, ko se vrednote zahodne civilizacije v javnosti ne predstavljajo vedno kot nekaj dobrega.

Pomisleki o prihodnosti pravice do poštenega sojenja so nastali kot odziv na trende razvoja slovenskega potrošniškega prava (zlasti v slovenskih zadevah kreditov v CHF), v katerem procesna jamstva ponudnikov ne igrajo nobene vloge. V ospredju je varstvo potrošnika kot ultimativni cilj, ki upravičuje uporabo vseh in vsakršnih sredstev. Varstvo potrošnikov prevlada nad temeljnimi načeli prava in tudi nad procesnimi pravicami ponudnikov. Namen tega članka je predstaviti, kako se pod okriljem varstva določene skupine ljudi (danes potrošnikov, jutri morda nekoga drugega) razkraja pravica do poštenega sojenja.

Ali je to morda začetek razkrajanja vseh pravic, ki naj bi bile neodtujljive in prirojene vsem (ne le "določenim", "našim" ali "šibkejšim", čeprav ta izraz nedvomno ne velja za vse potrošnike, še posebej potrošnike, kot so npr. kupci nepremičnin, ki morajo imeti zajetna finančna sredstva ali ustrezen finančni položaj za pridobitev financiranja, ki se resnično, gledano globalno, zgodovinsko, pa tudi z gledišča današnjega časa, ko veliko mladih ne more priti niti do najemniške, kaj šele lastne nepremičnine, težko opredeli za šibkejše člane človeške družbe)? To bo pokazala prihodnost, namen tega članka pa je spodbuditi razmislek o možnih poteh, ki jih lahko uberemo ali jih ne nadaljujemo v prihodnje. Železno pravilo zgodovine je, da tisto, kar se zdi za nazaj neizogibno, v tistem času ni znano.⁸ Ironično pa takrat, ko nekdo poskuša napovedati razvoj dogodkov v prihodnje, tok dogodkov običajno ubere drugo pot. Zgodovina je kaos, ki se odziva na napovedi o sebi.⁹ Naj bo torej ta članek razumljen kot opis spreminjanja pravice do poštenega sojenja v smeri njene relativizacije ali celo počasnega izničenja, da se ta napoved ne bi nikoli uresničila.

Slovensko pravo varstva potrošnikov se razvija na podlagi razlag Direktive 13/93/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva). Sama Direktiva nima nobenih določb, ki bi vplivale na procesna jamstva ponudnikov. Sodišče Evropske unije (Sodišče EU) je celo priznalo, da varstvo potrošnika ni absolutno.¹⁰ Sodišče EU pa je tudi že izrecno poudarilo, da je treba pri razlagi Direktive upoštevati dejstvo, da ima vsaka oseba, katere pravice, zajamčene po pravu EU, so lahko kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva. To pa ne velja le za potrošnike, temveč tudi za ponudnika, ki zatrjuje, da sporni pogodbeni pogoj ne more biti opredeljen za nepoštenega.¹¹ Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je varstvo tako fizičnih kot pravnih oseb pred posegi javne oblasti v njihovo zasebno sfero, ki bi bili arbitrarni ali nesorazmerni, splošno načelo prava EU.¹² Vsaka oseba se lahko na to varstvo sklicuje kot na pravico, zagotovljeno s pravom EU v smislu 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina).¹³,¹⁴ Pravico do obrambe je skladno s prakso Sodišča EU treba spoštovati v vseh postopkih, ki bi lahko privedli do sprejetja akta, ki bi lahko negativno vplival na položaj posameznika.¹⁵ Iz Direktive, zlasti v povezavi s pravico iz 47. člena Listine do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, torej ne izhaja, da bi bila procesna jamstva ponudnikov v potrošniških sporih lahko kakorkoli zmanjšana ali celo v celoti spregledana.

Kaj se je torej zgodilo v Sloveniji? Praksa Vrhovnega sodišča RS v zadevah kreditov v CHF, ki so trenutno najbolj razširjeni potrošniški sodni spori, se je osredotočala na vprašanje, ali je mogoče standard pojasnilne dolžnosti in standard strokovnosti, iz katerega se napaja kriterij dobre vere in poštenja ponudnika (v konkretnem primeru banke), napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, kot izhajajo iz Priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. septembra 2011 (Priporočila), ki v času sklepanja zadevnih pogodb sploh niso obstajali.¹⁶

Najprej je veljalo, da uporaba Priporočil na pravno zavezujoč način ne bi bila v skladu z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS).¹⁷ Nato pa je bilo rečeno, da gre v primeru zahtev iz Priporočil za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, zato naj bi imela razlaga prava EU, ki se sklicuje na ta Priporočila, učinek ex tunc.¹⁸ Iz pravne teorije in prakse Sodišča EU sicer izhaja, da je bila dilema glede vprašanja, ali je imela Direktiva že prej enako vsebino kot kasneje sprejeta Priporočila (ki so bila kasneje sprejeta očitno samo zato, da se še neobvezno in neformalno priporoči nekaj, kar je bilo že tako ali tako obvezno po prej sprejeti Direktivi), pravzaprav odveč, ker kljub ex tunc učinku sodb Sodišča EU obveznost lojalne razlage nacionalnih predpisov ne gre tako daleč, da bi se smelo nacionalne predpise razlagati v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti oz. contra legem.¹⁹ Z drugimi besedami, z vidika prepovedi retroaktivnosti je vseeno, ali na novo vzpostavljena pravila, ki jih želimo uporabiti za nazaj, označujemo za priporočila ali za direktivo. Če se z razlago v zakon vnaša rešitve, ki imajo retroaktivne posledice, gre za nedopusten obid prepovedi načela retroaktivnosti.²⁰ Prepoved contra legem razlage nacionalnega predpisa je namenjena tudi spoštovanju načela delitve oblasti. Dolžnost lojalne razlage ne sme iti tako daleč, da postane obvod za prikrito kršitev načela delitve oblasti.²¹ Samo trepetamo lahko pred prihodnostjo, v kateri bodo oblastni organi nekaj neformalno priporočili, čez nekaj let pa nas oglobili, češ da bi morali vedeti, da so bila ta priporočila že več let pred objavo priporočil obvezna.

Ob tem je treba izpostaviti, da so bile potrošniške kreditne pogodbe v Sloveniji za razliko od drugih držav članic, na katere so se nanašale odločbe Sodišča EU o razlagi Direktive, v zadevnem obdobju urejene v posebnem zakonu (Zakonu o potrošniških kreditih, ZPotK),²² ki je v razmerju do Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot),²³ ki implementira Direktivo, lex specialis. ZPotK je urejal obvezno vsebino potrošniških kreditnih pogodb, vključno s tem, kakšno opozorilo naj vsebujejo potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti, in je tudi urejal posledice nerazumljivosti pogodbenih določb v potrošniških kreditnih pogodbah (21. člen ZPotK). Ker je ZPotK kogenten predpis, ki je urejal vsebino potrošniških kreditnih pogodb, tudi teh, sklenjenih v tuji valuti, se postavlja vprašanje, ali ne gre v primeru slovenskih kreditov v CHF za primer, ko Direktiva (skladno z drugim odstavkom svojega 1. člena) izključuje svojo uporabo.²⁴

V primeru slovenskih kreditov v CHF torej ne gre za to, da naj bi slovenski ponudniki kreditov v CHF stopili na široko polje izven zakonsko urejenih produktov in s tem tvegali, da bo kasneje njihovo ravnanje označeno za nepošteno,²⁵ ampak so ravnali skladno s takrat veljavnimi predpisi, ki so urejali prav te potrošniške kreditne pogodbe. Trenutni trendi razvoja slovenskega potrošniškega prava ustvarjajo pravno negotovost, da je lahko današnje postopanje po veljavnih predpisih kasneje označeno za nepošteno in neveljavno.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Branka Sedmak: Procesna jamstva ponudnikov v slovenskih potrošniških sodnih sporih

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------