Primernost vrnitve v novo razsojo v kazenskem postopku zaradi uporabe izrednih pravnih sredstev

Predvsem praksa v sosednjih državah pokaže, da kljub podobni pravni ureditvi razlogov, ki omogočajo uporabo izrednih pravnih sredstev, kakor je veljavna v Sloveniji, na vrhovnih in ustavnih sodiščih obravnavajo kazenske zadeve v sorazmerno manjšem številu. Namen tega prispevka je zato prikazati nekaj pravnih vidikov, ki bi lahko prispevali k spoznanju, da pravnomočna sodna odločba ni šele vzrok (kakor je z nekaj ironičnega pridiha večkrat slišati iz odvetniških krogov), da se "po pravnomočnosti sodbe resen kazenski postopek pravzaprav šele začne".² Ne glede na konkretne pravne ureditve in različna poimenovanja izrednih pravnih sredstev v sosednjih državah sodna praksa v teh državah pokaže prizadevanja, da bi višja sodišča po rangu spoštovala odločbe nižjih sodišč in da bi bil kazenski postopek po možnosti končan v eni poti skozi pravosodne organe brez vračanj na prvo stopnjo sojenja. Sodišča v Avstriji na primer le redko vračajo zadeve sodiščem na prvi stopnji v zadevah, v katerih stranke zahtevajo ponovno preverjanje odločilnih dejstev in s tem posegajo tudi na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Prednost bi morala pridobiti reformatorična pooblastila pred kasatoričnimi.³

Slovenski zakonodajalec je takšno izhodišče vsaj deloma upošteval, saj je dopustil, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena, vendar pa bi glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče moralo izreči drugačno sodbo (oprostilno ali obsodilno) ali ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod drugačno zakonsko določbo (peti odstavek 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),⁴ prvi odstavek 394. člena ZKP). Toda takšno pravno rešitev je zakonodajalec lahko upošteval le pri rednih pravnih sredstvih. Glede izrednih pravnih sredstev je v zvezi z dejanskim stanjem le pri obnovi kazenskega postopka določil, da se sme kazenski postopek v korist obsojenca obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi. Ponovno presojo dejanskega stanja pa je izrecno prepovedal v zvezi z uporabo zahteve za varstvo zakonitosti, saj je v drugem odstavku 420. člena ZKP določil, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Toda vrhovno sodišče je v mnogih primerih zavzelo stališča, iz katerih je razvidno, da vlagatelji zlorabljajo razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka za ponovno razsojo o vprašanjih dejanskega stanja. Vprašanje je, ali je k temu pripomogel tudi zakonodajalec. K jasnejšemu odgovoru lahko prispevata dva primerjalnopravna vidika.

Tudi po avstrijskem pravu (5. točka 281. paragrafa StPO) pomeni kršitev zakona, če je razsodba o ključnih dejstvih nejasna ali nepopolna ali glede dejanskega stanja sama s seboj v nasprotju ali če spisi razkrivajo in povzročajo pomembne pomisleke o točnosti odločilnih dejstev, na katerih temelji ugotovitev krivde.⁵ Slednji razlog pravzaprav ustreza slovenskemu precejšnjemu dvomu o resničnosti odločilnih dejstev. Po 5. točki 270. paragrafa StPO mora sodba vsebovati razloge za odločitev, v katerih je treba jedrnato, a natančno navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov jih je sodišče sprejelo za dokazana ali nedokazana in kateri premisleki so sodišče vodili pri odločitvah o pomembnih pravnih vprašanjih. Zaradi "varstva prava" lahko generalni državni tožilec vlaga t. i. razveljavitveno (ničnostno) pritožbo, če je niso vložili že upravičenci, ki imajo za vložitev pravni interes. Pomembno vlogo pa je po avstrijskem pravu pridobil "pooblaščenec za pravno varstvo", ki bi moral - podobno kot pri nas varuh človekovih pravic - imeti posebna znanja s področja človekovih pravic in državljanskih svoboščin.⁶

Italijansko kazensko procesno pravo postopka revizije zoper pravnomočno sodbo v korist obsojenca ne uvršča izrecno med izredna pravna sredstva, čeprav ni dvoma, da ima ta postopek takšno naravo.⁷ Razloge, ki se nanašajo na dejansko stanje, je mogoče najti v paragrafu 630, predvsem v točkah c) in d). Omogočata namreč oprostitev obdolženca, če se v postopku revizije ugotovi, da so že po obsodbi nastopili ali bili odkriti novi dokazi, ki kot posamezni ali v povezavi z drugimi dokazi kažejo na to, da je obsojenca treba oprostiti obtožbe. Na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje se nanaša tudi razlog, po katerem je obsojenca treba oprostiti obtožbe, če revizijsko sodišče ugotovi, da je obsodilna sodba izrečena na podlagi ponareditev v spisih ali v zvezi s sojenjem ali v zvezi s kakim drugim ravnanjem, ki je v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.⁸ Tem razlogom v slovenskem pravu ustreza razlog "precejšnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev". Sicer pa gre za razloge, ki so podobni tistim, ki jih v zvezi z dejanskim stanjem v slovenskem pravu srečamo pri t. i. pravi obnovi in pretežno nastanejo (ali se odkrijejo) šele po pravnomočnosti sodbe.

Italijanski Codice di Procedura Penale se zatosklicuje še na splošne razloge, ki vodijo k oprostilni sodbi (paragraf 631 v zvezi s paragrafom 530) na podoben način, kakor velja za slovenske bistvene kršitve postopka, vendar na način, da se postopek lahko takoj zaključi. Poleg razloga, da dejanje, ki ga obravnava sodišče, sploh ni kaznivo dejanje, je lahko relevantna tudi ocena, da manjka dokaz, ki pomeni odločilno dejstvo, od katerega je odvisen obstoj kaznivega dejanja, ali če je dejanje izvršila neprištevna oseba.⁹ Če je obstajal razlog izključitve protipravnosti, se postopek ni smel niti začeti niti nadaljevati. Primerjava s slovensko pravno ureditvijo torej pokaže, da uveljavljeni razlogi za revizijo že po svoji vsebini v večji meri omogočajo zaključek kazenskega postopka na revizijskem sodišču, pa čeprav je zoper sodbo, ki je izrečena v revizijskem postopku, mogoča še t. i. kasacijska pritožba (paragraf 640).

Predstavljeni primerjalnopravni vidik dveh različnih pravnih ureditev ponuja razmislek, da je vračanje v ponovno sojenje predvsem rezultat prakse, ki se razlikuje od države do države. Pri tem je bistveno, da postopek z izrednimi pravnimi sredstvi neutemeljeno ne preraste v "redni" tristopenjski ali celo štiristopenjski postopek, če vanj vključimo še ustavno pritožbo in odločanje pred ustavnim sodiščem. Po Zakonu o ustavnem sodišču (ZUstS)¹⁰ je ustavna pritožba v slovenskem pravnem redu izredno pravno sredstvo zoper konkretni posamični akt ali pravno dejanje, s katerima se kršijo temeljne človekove pravice in svoboščine. Pomembno je, da jo vlagatelj vloži na Ustavno sodišče RS po tem, ko je že izčrpal vsa druga pravna sredstva.

Kršitev temeljnih človekovih pravic in kršitve zakona so lahko pravni položaji, v katerih sodišče v kazenskem (ali prekrškovnem) postopku ne opravi presoje dokazov o odločilnih dejstvih, ki omogočijo uporabo prava. Ta presoja mora biti opravljena tudi z vidika pravice do obrazložitve sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.¹¹ Toda če pritožbeno sodišče ugotovi, da je sodišče prve stopnje zadostilo vsem zahtevam po preveritvi dejanskega stanja in je to tudi ustrezno obrazložilo,¹² zahteve za varstvo zakonitosti pa po slovenskem pravu ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se zdi, da prav vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje sproža vrsto pravnih vprašanj. Ta se proti površnim pričakovanjem lahko dotaknejo tudi vprašanj o človekovih pravicah, ki bi lahko bile predmet ustavne pritožbe.

Vprašanje vračanja zadev v novo sojenje sodiščem prve stopnje je vprašljivo zlasti v primerih po obdolženčevi smrti. Zaradi stališča, da je zahteva za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo namenjena le preizkusu zakonitosti, je v našem pravu uveljavljeno stališče, da jo je mogoče vložiti tudi po obdolženčevi smrti.¹³ V zadnjem času je v tej zvezi značilna zadeva "general Rupnik".¹⁴

Vrnitev v novo sojenje je sledila kljub ugotovljeni krivdi za vrsto v kolektivno dejanje združenih ravnanj, ki so bila ocenjena kot vojni zločini, ki so izvirali iz kolaboracije. Vrhovno sodišče je v celoti citiralo prisego, v kateri je general Rupnik izrecno imenoval Hitlerja kot "vodjo velike Nemčije", ki bi ji pod njegovim vodstvom moral služiti slovenski narod. Na ta način ni prezrlo značilnosti kolaboracije, ki se je oprla na uporabo orožja, hrane, uniform in drugih oblačil ter opreme od Nemcev za boj proti Slovencem, in ne proti kakemu sovražniku, ki je okupiral naše ozemlje. Kljub temu pa je v razveljavitveni sodbi zapisalo očitek, da nižje sodišče ni preverjalo poveljniške odgovornosti in vzročne zveze s posledicami pri (le) posameznih ravnanjih v razmerju do vojne propagande. Takšno stališče najprej vsekakor spodbuja razmislek, ali ne gre za uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.¹⁵