Ker pa pravna varnost temelji tudi na predpostavki, da je treba opustiti stare razlage, če imamo za to nove, prepričljivejše razloge, iščoča vloga sodnika ne bi bila v nasprotju s tem ciljem niti v primeru, da bi omenjeni standard že dosegli. Zavedajoč se zadržanosti, ki jo moramo sodniki izkazovati v primerih, ki so odprti (nepristranskost), in v upanju, da bodo kolegi sodniki moja razmišljanja vrednotili kot razosebljen strokovni diskurz, bom predstavil lastna, poudarjam, izključno lastna razmišljanja in razlage.
Predpostavka preglednosti
Direktiva 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) v 5. členu ureja predpostavko preglednosti (transparentnosti):2
»Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna.«
Nanaša se na vse pogodbene pogoje in določa tudi pravno posledico v primerih kršitve zapovedi, in sicer »v korist potrošnika«. Ta določba je bila v celoti prenesena v nacionalno zakonodajo.3 ZVPot4 je v tretjem in četrtem odstavku 23. člena določal:
»Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi. Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika.«
»Pogodbeni pogoji iz prejšnjega člena so v jasnem in razumljivem jeziku.«
In v 22. členu:
»Nejasne pogodbene določbe se razlaga v korist potrošnika.«
Enaka pravna posledica je določena tudi za splošna razmerja (83. člen OZ).6 Tudi v nacionalnem pravu torej velja ta zapoved glede vseh pogodbenih pogojev in določa enako pravno posledico.
Predpostavka preglednosti je v Direktivi določena tudi v drugem odstavku 4. člena:
»Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.«
Sodišče EU (v nadaljevanju Sodišče) je že večkrat pojasnilo, da so merila preglednosti, zapisana v tej in v določbi 5. člena, enaka.7 Določba drugega odstavka 4. člena Direktive ne dovoljuje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ali razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če je bila izpolnjena predpostavka preglednosti. V slovenskem nacionalnem pravu ta omejitev nikoli ni veljala, ker vanj ni bila prenesena. Direktiva državam članicam takšno ravnanje dopušča.8 Da bi bili odpravljeni vsi razlagalni dvomi, je zakonodajalec v ZVPot-1 zapisal v tretjem odstavku 23. člena:
»Če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se nepoštenost pogodbenih pogojev lahko presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino, četudi so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku.«
Tudi Sodišče je v »slovenski zadevi« C-405/22 potrdilo pravilnost takšnih razlag.
V slovenskem nacionalnem pravu torej preglednost nikoli ni bila (negativna) predpostavka, ki bi preprečevala sodiščem, da preizkusijo nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja.
Zato menim, da je razlaga »pri tem je treba ponovno poudariti, da kredit v tuji valuti, ki ima vse potrebne sestavine, ki jih je zapovedoval ZPotK, ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil nepregledno predstavljen, ne more biti nepošten ne po Direktivi 93/13 ne po ZVPot, tudi če je izpolnitev obveznosti v znatno škodo potrošnika«9 napačna.
Predpostavke nepoštenosti
Direktiva v 3. členu določa predpostavke nepoštenosti, vsebuje pa še posebno prilogo, v kateri so primeroma navedeni pogodbeni pogoji, ki so lahko nepošteni (nanjo napotuje tretji odstavek tega člena). Direktiva tako določa v prvem odstavku: »Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.«
Slovenski zakonodajalec je sprejel drugačno odločitev in kot predpostavke nepoštenosti v prvem odstavku 24. člena ZVPot določil:
»Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:
– v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali
– povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali
– povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali
– nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.«
V tretjem odstavku pa primeroma našteva posamezne pogodbene pogoje, ki so lahko nepošteni. Popolnoma enaka je sedaj veljavna ureditev v prvem in četrtem odstavku 23. člena ZVPot-1.
Četudi bi bilo mogoče dvomiti, ali je bila ob sprejemu ZVPot odločitev zakonodajalca, da na takšen, bistveno drugačen način prenese v nacionalni pravni red določbo 3. člena Direktive, zavestna odločitev, sprejem novega ZVPot-1 s povsem enako ureditvijo kaže, da je bilo tako.10 Da je takšna zakonska ureditev v skladu z Direktivo in dopustna, je potrdilo Sodišče v že omenjeni sodbi C-405/21 (13. oktober 2022).11
VS je do navedene sodbe Sodišča razlagalo, da tudi v Sloveniji velja omejitev iz drugega odstavka 4. člena Direktive ter da veljajo le predpostavke iz prvega odstavka 3. člena Direktive, in ni upoštevalo ureditve po ZVPot.12 Nove, nadgrajene oziroma spremenjene razlage pa sicer poudarjajo, da so predpostavke iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot določene alternativno, vendar je
Kot referenčna se navaja že citirana sodba II Ips 8/2022, ki kot razumevanje, ki ne izniči smisla alternativne določitve splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev, ponuja razlago o nujnem obstoju bodisi dobre vere v postopkovnem ali vsebinskem pogledu:
»Toda sistemska razlaga (upoštevanje specialnejših predpisov, ki takšne kredite dovoljujejo) in upoštevanje narave deviznega kreditiranja pripeljeta do zaključka, da kršitve dobre vere v vsebinskem pogledu (neuravnoteženosti) ni mogoče ugotoviti, ne da bi bila pri tem ugotovljena kršitev dobre vere v postopkovnem pogledu. Če povzamemo, ko bo izpolnjen konkretni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje, bo podan tudi konkretni dejanski stan iz četrte alineje (kršitev načela vestnosti in poštenja) prvega odstavka 24. člena ZVPot.«15
Direktiva kot materialni predpostavki v prvem odstavku 3. člena določa »dobro vero« in »znatno neravnotežje«. V slovensko nacionalno zakonodajo sta bili ti dve predpostavki zapisani v prvi in četrti alineji; v slednji pa zakonodajalec ni uporabil besedne zveze »dobra vera«, temveč »načelo poštenja in vestnosti«. V skladu z 267. členom PDEU je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi pogodb ter veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.16 Sodišče torej ni pristojno za odločanje v konkretnih zadevah, je pa pristojno, da razlaga določbe Direktive. Te razlage se morajo upoštevati v vsej Evropski uniji (avtonomna in enotna razlaga), zato učinkujejo erga omnes in ex tunc.17
Obveznost takšne razlage se torej ne more nanašati na tiste predpostavke, ki jih Direktiva sploh ne ureja. Takšni predpostavki sta predpostavki iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot in sedaj veljavnega prvega odstavka 23. člena ZVPot-1.
Predpostavki iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot
VS tudi ti dve predpostavki povezuje s pojasnilno dolžnostjo in izključuje njuno uporabo, če je bila pojasnilna dolžnost opravljena.18 Takšna razlaga je najprej v nasprotju z nacionalno ureditvijo, ki pojasnilne dolžnosti (ki je del preglednosti) ne določa kot predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tudi v primerih, ko je pojasnilna dolžnost opravljena pravilno, popolno, lahko v fazi izpolnjevanja pogodbe nastopijo učinki pogodbenega pogoja, ki se podrejajo predpostavkam iz druge ali tretje alineje citiranih členov. Te predpostavke najprej jasno premeščajo iskanje vzroka nepoštenosti v fazo izpolnjevanja, in ne sklepanja pogodbe – v navedku »povzročijo, da je izpolnitev« so namreč zakonski znaki, ki to jasno ločujejo. Predpostavka preglednosti in z njo povezana dobra vera sta napaki sklenitvene, ne pa izpolnitvene faze pogodbe. Ne samo jezikovna razlaga, temveč tudi razlaga po namenu nam pove, da je zakonodajalec upošteval tudi to fazo – kljub temu da pogodbeni stranki v popolnem informacijskem ravnotežju oblikujeta svojo voljo, se lahko v fazi izpolnjevanja pogodb oblikujejo okoliščine, ki bistveno vplivajo na predmeta izpolnitvenih ravnanj, na načelo enake vrednosti dajatev, na racionalno utemeljena pričakovanja strank. Vse to je upoštevano tudi v nacionalni zakonodaji v različnih institutih (spremenjene okoliščine, nemožnost izpolnitve, čezmerno prikrajšanje), zato menim, da je slovenski zakonodajalec to ureditev prenesel tudi v potrošniško zakonodajo.
Teza o tem, da je pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje nepoštenih pogodbenih pogojev in zato vtkana v dobro vero, ta pa »v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot«, je v povezavi s citirano razlago, da pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost vselej izključi nepoštenost pogodbenega pogoja, v nasprotju s citiranimi določbami ZVPot (in ZVPot-1). Pomeni razlagalni obvod nacionalne zakonodaje in zanikanje, da obstajajo štiri ločene alternativno določene materialnopravne predpostavke, ki zahtevajo vsaka zase svoj ločen konkreten dejanski stan. Če tega namreč ni, potem tudi ni ločenosti materialnopravnih predpostavk in imamo opravka z zakonskim istorečjem. Pomeni tudi to, da se vračamo v preteklost, k razlagam, ki so temeljile izključno na Direktivi, in sicer na drugem odstavku 4. člena, ki je preprečeval presojo nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja, če je bila izpolnjena predpostavka preglednosti, in na 3. členu, ki predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja določa kumulativno. Nobena od teh določb Direktive pa ni bila prenesena v nacionalno zakonodajo na način, da bi bili ti pravni učinki enaki.
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Igor Strnad: Predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja v primerih kreditnih pogodb v tuji valuti
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 31-32, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
