Predložiti ali ne predložiti, to je tu vprašanje (za predhodno odločanje)

V svojih sklepnih predlogih generalni pravobranilec ugotavlja, da je takšna praksa oziroma ureditev mehanizma za filtriranje pravnih sredstev v nasprotju z dolžnostjo sodišča zadnje stopnje, da v primeru dvoma o razlagi primarnega ali sekundarnega prava EU postavi vprašanje na SEU, in pojasnjuje, da mora to sodišče tudi v tem primeru obrazložiti, zakaj meni, da vprašanja ni dolžno postaviti. Kako naj se ta neskladnost odpravi, pa generalni pravobranilec prepušča nacionalni procesni avtonomiji. Tako je prepuščeno vrhovnemu sodišču, ali bo utemeljenost predlogov za postavitev VPO presojalo že v fazi odločanja o dopustitvi revizije, ali pa bo najprej revizijo dopustilo in nato o utemeljenosti predloga odločalo v fazi revizije.

Če bo SEU sledilo predlogom generalnega pravobranilca, to ne bo imelo vpliva zgolj na spremembo prakse vrhovnega sodišča. Odločitev v zadevi Kubera bo imela pomemben vpliv tudi na mehanizme za filtriranje pravnih sredstev v drugih državah članicah in bo predstavljala pomemben korak v razvoju sodne prakse SEU. Nenazadnje pa ne gre zanemariti tudi institucionalnega pomena odločitve, zlasti za dialog med vrhovnim in ustavnim sodiščem.

Predlog za dopustitev revizije je bil vložen v upravnem sporu, v katerem družba Kubera d.o.o. izpodbija dve odločbi v carinskem postopku, s katerima je FURS zaradi suma kršitev pravic intelektualne lastnine na uvoženem blagu to blago zasegel do pravnomočne odločitve sodišča.⁴ Pri tem se sklicuje, da je originalno blago (ki ga je proizvedel imetnik pravic) izvzeto s področja uporabe Uredbe št. 608/2013,⁵ zato naj se zaseg in drugi ukrepi iz uredbe za to blago ne bi smeli uporabiti. V zvezi s področjem uporabe te uredbe je družba zahtevala postavitev VPO pred SEU, vendar upravno sodišče temu predlogu ni sledilo in nato tožbo tudi zavrnilo.⁶ Družba je nato vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem ponovno zahteva tudi postavitev predhodnega vprašanja o področju uporabe navedene uredbe. Kako naj vrhovno sodišče ravna s tako zahtevo, če oceni, da pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁷ za dopustitev revizije niso izpolnjeni (ne gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse)?

A) Nacionalno sodišče zadnje stopnje je dolžno preveriti, ali zanj obstaja dolžnost predložitve vprašanja za predhodno odločanje

Splošno je znano, da ima katerokoli sodišče države članice v primeru dvoma o razlagi primarnega ali sekundarnega prava EU možnost postaviti VPO na SEU.⁸ Kadar se takšno vprašanje postavi najvišjemu sodišču v državi članici (tj. sodišču, zoper katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva), pa predložitev postane dolžnost.⁹ Kot ugotavlja generalni pravobranilec, ta dolžnost izhaja že iz same Pogodbe, zato nacionalno pravo nanjo ne more vplivati s tem, da bi v določenih primerih preprečevalo vložitev predloga za predhodno odločanje ali sodišče od tega odvračalo.¹⁰

V zvezi z mehanizmi za filtriranje pravnih sredstev generalni pravobranilec najprej izpostavi, da takšni mehanizmi resda prinašajo številne koristi pri učinkovitejšem upravljanju pripada zadev,¹¹ vendar lahko hkrati tudi omejujejo strankam dostop do sodnega varstva. Ker je ureditev postopkovnih pravil in pravnih sredstev v skladu z načelom procesne avtonomije prepuščena državam članicam, ki imajo širok manevrski prostor, takšni mehanizmi sami po sebi resda niso v neskladju s pravom EU,¹² vendar pa morajo še vedno spoštovati obveznosti na podlagi prava EU. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo tako upoštevati dve temeljni postopkovni načeli: načelo enakovrednosti¹³ in načelo učinkovitosti.¹⁴

Ravno načela učinkovitosti pa obstoječa praksa vrhovnega sodišča ne upošteva.

Če vrhovno sodišče zavrne predlog za dopustitev revizije, do revizije ne bo prišlo, posledično pa vrhovno sodišče sploh ne bo obravnavalo, ali bi bilo treba v posameznem primeru postaviti VPO. Tako se lahko zgodi, da bo v posameznem primeru dostop do Sodišča EU stranki povsem onemogočen: nižja sodišča vprašanja ne bodo predložila (saj k temu niso zavezana), vrhovno sodišče pa bo predlog za dopustitev revizije zavrnilo, češ da ne odpira pomembnega pravnega vprašanja. Pri tem ni nepomembno, da ima vrhovno sodišče pri odločanju o dopustitvi revizije relativno veliko polje proste presoje - zaradi česar "z mehanizmi za filtriranje nacionalno pravo v bistvu nacionalnim sodiščem zadnje stopnje vrača polje proste presoje, ki ga je Pogodba izključila".¹⁵

B) Izjeme od dolžnosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje

V sklepnih predlogih se je nato generalni pravobranilec opredelil do izjem od dolžnosti predložitve VPO. Najpomembnejše izjeme je postavila že znamenita sodba CILFIT,¹⁶ ki je bila nedavno potrjena v sodbi Consorzio.¹⁷ V skladu s to doktrino je nacionalno sodišče oproščeno predložitve VPO, če ugotovi, da:

a) postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora,¹⁸

b) je SEU zadevno določbo prava Unije že razložilo ("acte éclairé") ali

c) je pravilna razlaga prava EU tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma ("acte clair").

Generalni pravobranilec je najprej ugotovil, da nobena od izjem postopka za dopustitev revizije per se ne izključuje iz dometa dolžnosti postavitve VPO. Tako je zavrnil argument Slovenije na podlagi sodbe Aquino,¹⁹ da gre pri zavrnitvi predloga za dopustitev revizije za "zavrženje zaradi nedopustnosti", v primeru česar bi se štelo, da vprašanje ni upoštevno, saj odgovor nanj ne bi mogel imeti nobenega vpliva na rešitev spora.²⁰ V povezavi s tem je generalni pravobranilec tudi zavrnil argument, da za odločitev v predhodni fazi (o dopustitvi revizije) postavitev vsebinskega vprašanja za predhodno odločanje ni nujna, saj bi odgovor kvečjemu vplival na končno (vsebinsko) odločitev v revizijskem postopku, ne pa tudi na predhodno (procesno) odločitev o dopustitvi revizije. Presojati je treba namreč celoten postopek skupaj, pri čemer tudi predhodne procesne odločitve lahko posredno vplivajo na končno rešitev zadeve v reviziji.²¹ Dodatno pa je generalni pravobranilec zavrnil tudi argument, po katerem naj vrhovno sodišče v primeru, ko revizije ne dopusti in tako vsebinsko ne odloča o zadevi, sploh ne bi predstavljalo sodišča zadnje stopnje, saj dejansko v postopku zadnjo vsebinsko odločitev sprejme že upravno sodišče.²²

Ker nobena od izjem po doktrini CILFIT vrhovnega sodišča kategorično ne razrešuje obveznosti postavitve VPO v vseh postopkih odločanja o dopustitvi revizije, je treba o obstoju ali neobstoju take obveznosti odločiti v vsakem primeru posebej. Tako vse tri navedene izjeme zahtevajo, da nacionalno sodišče v vsakem primeru preuči vsebino predlaganega VPO in presodi, ali je odgovor na to vprašanje potreben. Ocena vrhovnega sodišča, da predlagana revizija ne odpira pomembnih pravnih vprašanj za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, kakor te pojme razlaga vrhovno sodišče, namreč nujno še ne pomeni, da je podana katera od treh izjem, temveč je treba to presoditi v vsakem primeru posebej.²³

C) Obveznost obrazložitve, zakaj je bil predlog stranke za postavitev vprašanja za predhodno odločanje zavrnjen

Sklepni predlogi nazadnje odgovorijo še na drugo predloženo vprašanje vrhovnega sodišča, ki se nanaša na obstoj obveznosti obrazložitve. Na tem mestu generalni pravobranilec potrdi sodno prakso iz zadeve Consorzio, po kateri mora sodišče zadnje stopnje, če meni, da je izpolnjena katera od izjem po doktrini CILFIT, in zato ne predloži VPO, svojo odločitev obrazložiti. Zatem pa generalni pravobranilec tudi temeljito analizira, kako podrobna mora biti obrazložitev nacionalnega sodišča.²⁴

Prihodnja odločitev v zadevi Kubera bo velikega pomena tudi za razvoj sodne prakse SEU glede opredelitve obveznosti predložitve VPO, zato Sodišče o njej odloča v velikem senatu 15 sodnikov. Gre namreč za prvo pomembno zadevo v zvezi z razlago te obveznosti od izdaje sodbe v zadevi Consorzio 6. oktobra 2021,²⁵ v kateri je SEU potrdilo doktrino CILFIT.

Poleg tega pa ne gre zanemariti pomena odločitve v tej zadevi tudi za širšo razpravo in trende v evropskem pravu, zlasti v luči zakonodajnih teženj za zmanjšanje pripada predlogov za predhodno odločanje na SEU in prizadevanj za razrahljanje doktrine CILFIT. Zaradi potrebe po zmanjševanju obremenjenosti Sodišča je reforma Statuta Sodišča EU leta 2019 tako tudi na evropski ravni uvedla mehanizem za filtriranje in omejila dostop do Sodišča.²⁶ S to reformo je bil sistem dopustitve pritožbe zoper odločitve Splošnega sodišča predviden v primerih, ko je zadevo poprej že obravnaval neodvisni odbor za pritožbe nekaterih organov, uradov in agencij Unije. Potrjena sprememba Statuta SEU iz marca 2024 ta seznam organov še dodatno razširja, poleg tega pa pristojnost za odločanje o nekaterih VPO prenaša na Splošno sodišče.²⁷ Evropska unija je tako v zadnjih letih tudi sama lahko izkusila prednosti sistema dopustitve pritožb, poleg tega pa se z omejitvijo dostopa do Sodišča zmanjšuje tudi potreba po koreniti spremembi doktrine CILFIT.

Na drugi strani pa je mogoče na ravni teorije še vedno zaslediti prizadevanja za omejitev dometa obveznosti predložitve VPO po sodbi CILFIT. Zlasti acte clair doktrina je bila tako predmet številnih kritik s strani akademikov in nacionalnih sodišč,²⁸ v nekaterih zadevah pa je delno ali celovito spremembo pristopa predlagalo tudi več generalnih pravobranilcev (zlasti F. G. Jacobs v zadevi Wiener SI,²⁹ D. Ruiz-Jarabo Colomer v zadevi Gaston Schul Douane-expediteur,³⁰ N. Wahl v združenih zadevah X in van Dijk³¹ ter nazadnje tudi M. Bobek v zadevi Consorzio), vendar SEU njihovim predlogom ni sledilo. Čeprav v zadevi Kubera generalni pravobranilec N. Emiliou ne predlaga podobno korenite spremembe sodne prakse, pa lahko opazimo, da si njegovi sklepni predlogi na več mestih vendarle prizadevajo za njeno prilagoditev in nadaljnji razvoj.

V sklepnih predlogih generalnega pravobranilca je tako opaziti nadgraditev sodne prakse zlasti glede petih vprašanj:

1. kdaj se lahko vprašanje šteje za neupoštevno zaradi nedopustnosti pravnega sredstva po zadevi Aquino;

2. določitev nabora okoliščin, ko nacionalno sodišče nima nikakršnega utemeljenega dvoma po doktrini acte clair;

3. predlog razlikovanja med uporabo in razlago prava EU in omejitev doktrine acte clair zgolj na razlago;

4. kako določiti sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, in

5. kakšna je dolžnost obrazložitve nacionalnega sodišča v primeru zavrnitve zahteve za postavitev VPO.

1. Kdaj se lahko vprašanje šteje za neupoštevno zaradi nedopustnosti pravnega sredstva

V skladu s sodbo v zadevi Aquino lahko sodišče zadnje stopnje kot neupoštevno za rešitev spora opusti predložitev VPO, če se vloženo pravno sredstvo na podlagi nacionalnih postopkovnih pravil "zavrže kot nedopustno", pri čemer pa je treba "spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti".³² Ker pa sodba glede svojega dometa ni povsem jasna, je generalni pravobranilec izkoristil to priložnost in predlagal nekaj meril za razlikovanje med zavrženjem zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk dopustnosti (v primeru katerega sodišče ni dolžno postaviti VPO)³³ ter zavrženjem zaradi neizpolnjevanja vsebinskih meril dopustnosti (v primeru katerega dolžnost postavitve vprašanja ostaja).³⁴

Intuitivno se zdi delitev razmeroma enostavna,³⁵ vendar se zaplete pri določitvi evroavtonomnih kriterijev za razlikovanje. Tako se v razmisleku generalnega pravobranilca prepletajo različna merila, pri čemer pa ni povsem jasno, katero od njih šteje za odločilno:³⁶

- Ali gre pri presoji vsaj deloma tudi za vsebinsko obravnavo zadeve ali za izključno formalno presojo procesnih predpostavk?

- Ali neizpolnjevanje pogoja iz načelnih razlogov povsem preprečuje obravnavo pravnega sredstva oziroma zahteve za postavitev VPO ali je dopustitev obravnave predmet diskrecijske odločitve nacionalnega sodišča?

- Ali je zavrženje posledica pomanjkanja skrbnosti stranke ali je razlog v sferi odgovornosti sodišča?

Določitev merodajnih kriterijev in končne razmejitve bo tako prepuščena Sodišču. Pri tem pa je mogoče, da bi se lahko to sodišče tudi povsem izognilo omejitvi dometa sodbe Aquino in svojo ugotovitev neskladnosti prakse vrhovnega sodišča oprlo na druga načela, zlasti na kršitev načela učinkovitosti ali pravne predvidljivosti...

-----------------------------------------