Pravica obdolženca do seznanitve s spremembo pravne opredelitve dejanja v luči judikature ESČP, SEU in ustavne odločbe Up-1702/22-10

V prispevku tako strnjeno povzamem dosedanjo prakso ESČP in SEU glede seznanitve obdolženca s spremembo pravne opredelitve dejanja, jo kritično analiziram ter skladno s temi stališči in tudi v luči navedene odločbe USRS skušam prikazati udejanjanje teh stališč za prihodnje postopanje slovenskih sodišč. Vse poudarke v navedenih odločbah in predpisih sem napravil avtor.

Na kratko velja pojasniti, kakšen značaj ima za kazenski postopek določba, da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, kot je pri nas urejeno v drugem odstavku 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).²

Drugače kot pri posegu v dejanski opis kaznivega dejanja sodišča pri spremembi pravne opredelitve dejanja ne zavezuje prepoved spremembe obdolžencu v škodo. Sodišče lahko pri izreku sodbe uporabi milejšo ali strožjo kvalifikacijo kot tožilec oziroma dejanje skladno z načelom iura novit curia³pravzaprav pravno mora predrugačiti, če se ne strinja s tožilčevo opredelitvijo.⁴ Kot razlaga Lora Briški, gre za inkvizitorni element, značilen za mešani model kazenskega postopka, kot se uporablja v kontinentalnih pravnih sistemih.⁵ Takšna ureditev se problematizira kot nepoštena do obrambe, saj jo spravlja v negotov položaj. Pri snovanju branjenja se namreč ne bo mogla zanesti zgolj na tožilčevo pravno opredelitev v obtožbi, temveč bo morala upoštevati tudi vse druge potencialne opredelitve, ki bi lahko ustrezale obtožbeni dejanski podlagi, ter skladno s tem upoštevati tudi vsa dejstva, čeprav se morda na prvi pogled ne bi zdela relevantna. Takšen vseobsegajoči obrambni pristop bi morda lahko pomenil celo medsebojno izključujoča ali protislovna obrambna izvajanja,⁶ kar bi lahko na koncu imelo "bumerang učinek" in bi celostno gledano privedlo do nekredibilnosti obrambe.

Nadaljnja posledica, na katero opozarja Lora Briški, je, da je ob povezavi z načelom iskanja materialne resnice⁷ zmanjšano dokazno tveganje tožilstva oziroma lahko to celo spodbuja njegovo pasivnost - manj natančno sestavo obtožbe - ali po drugi strani vodi v tako imenovan "over-charging",⁸ češ, saj bo že sodišče poskrbelo za pravilno pravno opredelitev.⁹ Tak pristop tožilstva lahko še nadalje poslabša položaj obrambe. Vezanost sodišča na dejanski opis kaznivega dejanja utegne pri tožilstvu spodbuditi ohlapnejše konkretizacije opisov dejanj, da bi ta z namenom doseči obsodbo ustrezala čim več različnim pravnim opredelitvam, med katerimi lahko sodišče prosto izbira. Briški sklene, da "pravilo, po katerem sodišče na tožilčevo pravno kvalifikacijo ni vezano, torej naposled relativizira tudi načelno vezanost na dejstveno podlago obtožbe". Pomemben korektiv obravnavani ureditvi je seznaniti obrambo z nameravano spremembo pravne opredelitve s strani sodišča in ji omogočiti, da se o njej tudi izjavi, česar pa drugi odstavek 354. člena ZKP¹⁰ ne predpisuje.¹¹ Gorkič je v zvezi s tem zapisal, da naj sodišče razpravo o morebitni drugačni pravni opredelitvi načne samo, če tega ni storila nobena od strank, pri čemer sodišču zaradi tega ni mogoče očitati pristranskosti ali prejudiciranja.¹² Lora Briški temu doda, da je prevalitev posledic tožilčeve napačne pravne opredelitve na pleča obrambe nepošteno, še posebej če se ne brani z zagovornikom, zaradi česar obveznost sodišča odprto razpravljati o pravnih vidikih spora ocenjuje kot sorazmerno.¹³

USRS je v zvezi s tem v predhodni odločbi¹⁴ ugotovilo kršitev pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ko je VSRS spremenilo pravno kvalifikacijo iz sostorilstva v pomoč,¹⁵ ki ima bistveno drugačne elemente kot sostorilstvo, pri čemer pritožnik o tej spremembi ni bil obveščen in mu tako tudi ni bila dana možnost obrambe. Tak pristop je značilen za ESČP, kot bo podrobneje prikazano v nadaljevanju.

VSRS je v aktualnejši praksi zavzelo stališče, da sprememba pravne opredelitve s strani sodišča, tudi če obdolženec o tem ni izrecno obveščen, ne predstavlja kršitve pravice do obrambe, če ni bila "akt presenečenja", torej če jo je obdolženec lahko pričakoval,¹⁶ in četudi je šlo za spremembo v škodo.¹⁷

Pojasnjujem, da ne gre za navajanje vseh sodb ESČP na to temo, temveč izbor primerov z raznolikimi postopkovnimi položaji.

Pri izpeljevanju sporočilnosti ESČP je treba upoštevati, da gre za kazuistični pristop, zato ne gre samoumevno sklepati, da bi pri primerljivi zadevi venomer prišlo tudi do iste odločitve. Poudarjam, da Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)¹⁸ predstavlja minimalno raven pravic, države pogodbenice pa lahko seveda določijo višjo.

Salvador Torres proti Španiji z dne 24. oktobra 1996, št. 21525/93

Sodišče prve stopnje pritožnika ni spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja korupcije javnega uslužbenca, med drugim ker pritožnik ni imel statusa javnega uslužbenca v ožjem smislu. Obsodilo pa ga je za storitev kaznivega dejanja enostavne poneverbe, za kar mu je izreklo kazen osemnajstih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je odločilo, da res ne gre za očitano kaznivo dejanje korupcije javnega uslužbenca, vendar je drugače presodilo, da je pritožnik imel status javnega uslužbenca. Okoliščina, da je storilec izkoristil svoj položaj, je predstavljala izrecno zakonsko predpisano obteževalno okoliščino, kar je vrhovno sodišče upoštevalo pri odmeri kazni in na tej podlagi pritožniku zvišalo kazen na maksimalno predpisano kazen za enostavno poneverbo, tj. pet let zapora (9.-12. točka).

Glede na to, da se je pritožniku že od začetka postopka očitalo, da je kaznivo dejanje storil kot javni uslužbenec, pri čemer dejstvu svojega položaja niti ni oporekal, je ESČP presodilo, da se je moral zavedati možnosti upoštevanja tega dejstva kot obteževalne okoliščine s strani sodišča.

Kršitev a. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ni bila izkazana (30.-33. točka).

Pélissier in Sassi proti Franciji z dne 25. marca 1999, št. 25444/94

Sodišče prve stopnje je pritožnika oprostilo storitve kaznivega dejanja lažnega stečaja (28. točka), pritožbeno sodišče pa ju je ob odločanju o tožilčevi pritožbi spoznalo za kriva izvršitve pomoči pri navedenem kaznivem dejanju (31. točka). Kasacijsko sodišče je pravni sredstvi pritožnikov zavrnilo (34. točka).

ESČP v okviru presoje poštenosti postopka (prvi odstavek 6. člena EKČP) upošteva izvedbo kazenskega postopka kot celoto (45. točka).¹⁹ Poudarilo je, da a. točka tretjega odstavka 6. člena EKČP obdolžencu podeljuje pravico, da je obveščen ne le o dejanski podlagi obtožbe, temveč tudi o podrobni pravni opredelitvi očitkov (51. točka).²⁰ To dolžnost je izpeljalo iz splošnejše pravice do poštenega sojenja ("right to a fair hearing") iz prvega odstavka 6. člena EKČP (52. točka) - "popolne in podrobne informacije o obtožbenih očitkih obdolžencu, ter s tem tudi pravna opredelitev, ki bi jo sodišče lahko sprejelo v zadevi, so bistveni pogoj za zagotovitev poštenega postopka"²¹ (52. točka). Ob tem a. točka tretjega odstavka 6. člena EKČP "ne nalaga nobene posebne formalne zahteve glede načina, kako mora biti obdolženec obveščen o naravi in razlogu obtožbe zoper njega"²² (53. točka). Nadalje je ESČP razložilo, da sta a. točka tretjega odstavka 6. člena in b. točka te določbe (primeren čas in možnosti za pripravo obrambe) povezani in je zato treba obdolženčevo pravico do obveščenosti o naravi in vzrokih obtožbe razlagati v luči njegove pravice do obrambe²³ (54. točka).

Kljub temu da sta pritožnika potrdila slišati oškodovančevega pooblaščenca omenjati možnost pravne opredelitve dejanja kot pomoči, je ESČP presodilo, da zgolj to (ob odsotnosti takšnega pojasnila s strani tožilstva in sodišča) ne zadošča (55. točka). Ob presoji, da se pomoč pri očitanem kaznivem dejanju ne razlikuje zgolj po stopnji udeležbe v okviru tega dejanja, temveč vsebuje tudi druge njej posebne elemente ("did not constitute an element intrinsic to the initial accusation"),²⁴ je utemeljeno sklepati, da bi bila obramba v tem primeru drugačna od obrambe zoper prvotno obtožbo (58.-61. točka). ESČP je zaključilo, da bi ob nespornem pooblastilu francoskega pritožbenega sodišča spremeniti pravno opredelitev dejanja²⁵ pritožnikoma morala biti zagotovljena njuna pravica do obrambe na praktičen in učinkovit način ter še posebej pravočasno,²⁶ da bi se lahko odzvala na spremenjene obtožbene očitke. S tem sta se namreč seznanila šele s sodbo pritožbenega sodišča, kar je bilo očitno prepozno (62. točka).

Izkazana je bila kršitev a. in b. točke tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP (62. in 63. točka).

Matoccia proti Italiji z dne 25. julija 2000, št. 23969/94

Ključen je naslednji argument: kljub temu da bi pritožnik od tožilstva lahko zahteval vpogled v spis, to tožilstva ne odvezuje dolžnosti obdolženca takoj in podrobno obvestiti o celotni obtožbi zoper njega. To breme je v celoti na tožilstvu, pri čemer mu ni mogoče zadostiti zgolj s pasivno možnostjo dostopa do informacij, ne da bi bila obramba o tem obveščena (65. točka). ESČP je, tudi na podlagi drugih pomanjkljivosti v postopku, ugotovilo kršitev a. in b. točke tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP (72. točka).

Sadak in drugi proti Turčiji (št. 1) z dne 17. julija 2001, št. 29900/96, 29901/96, 29902/96 in 29903/96

Pritožniki so bili obtoženi storitve kaznivega dejanja veleizdaje, za kar je predpisana smrtna kazen (14. točka). Na zadnjem naroku glavne obravnave, na katerem zagovorniki niso bili navzoči, je tožilstvo spremenilo obtožbo, in sicer je pritožnikom očitalo storitev milejšega kaznivega dejanja pripadnosti nezakoniti oboroženi organizaciji, za kar je predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora. Sodišče je pritožnikom omogočilo, da se o spremembi opredelitve izjavijo. Istega dne je pritožnike spoznalo za krive po novi pravni opredelitvi, za kar jim je izreklo petnajst let zapora (15. in 16. točka).

Ker se je postopek do zadnjega naroka nanašal izključno na kaznivo dejanje veleizdaje, je ESČP presojalo, ali je bila spremenjena pravna opredelitev za pritožnike predvidljiva (51. in 52. točka). Ugotovilo, je da se obravnavani kaznivi dejanja razlikujeta tako po objektivnih kot tudi subjektivnih znakih (material and mental aspects) (53. točka). Zato ni sprejelo argumenta, da gre zgolj za različni stopnji istega kaznivega dejanja (54. točka). Pripadnost nezakoniti oboroženi organizaciji ni bila element tistega kaznivega dejanja (element intrinsic to the offence), katerega so bili pritožniki obtoženi od začetka postopka (56. točka). ESČP se sicer ni nadalje spuščalo v presojo, ali bi bila potencialna obramba zoper drugačno pravno opredelitev utemeljena,²⁷ je pa razumno, da bi bila obramba v takšnem primeru drugačna (55. točka). Glede na obvestilo o spremembi pravne opredelitve dejanja šele na zadnji dan sojenja, tik pred izrekom sodbe, ob nenavzočnosti zagovornikov, sodišče pritožnikom ni zagotovilo pravice do obrambe na praktičen in učinkovit način ter še posebej ne pravočasno (57. točka).

Ugotovljena je bila kršitev a. in b. točk tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP (59. točka).

I. H. in drugi proti Avstriji z dne 20. aprila 2006, št. 42780/98

Pritožniki so bili (med drugim) obtoženi privilegirane oblike kaznivega dejanja posilstva z uporabo sile, za katero je predpisan maksimum do pet let zapora, sodišče pa jih je ob nespremenjenem dejanskem opisu dejanja spoznalo za krive (med drugim) temeljne oblike tega kaznivega dejanja, za katero je predpisan maksimum do deset let zapora. Tožilstvo pravne opredelitve dejanja med postopkom ni spremenilo, prav tako pritožnikov o tem sodišče ni opozorilo (11. in 14.-16. točka). Instančno sodišče je njihova pravna sredstva zavrnilo z obrazložitvijo, da je prvostopenjsko sodišče ob danem dejanskem opisu dejanje zgolj drugače pravno opredelilo, kar naj ne bi bilo v nasprotju z d. točko tretjega odstavka 6. člena EKČP (17.-19. točka).

ESČP je poudarilo, da mora imeti obramba kljub prisotnosti zagovornika in morebitnemu njegovemu predvidevanju spremembe pravne opredelitve na voljo popolne in podrobne informacije o dejanski in pravni podlagi obtožbe. Dodalo je: "[T]e informacije morajo biti podane pred sojenjem v obtožnici ali vsaj med sojenjem na druge načine, kot je formalna ali implicitna razširitev obtožbe. Zgolj sklicevanje [Vlade] na abstraktno možnost, da bi lahko sodišče glede kvalifikacije kaznivega dejanja prišlo do drugačnega zaključka kot tožilstvo, očitno ne zadostuje" (32.-34. točka). Nadalje je opomnilo, da sprememba pravne opredelitve z vidika poštenosti postopka ne posega v pravico do obrambe obdolženega, če ima ta v postopkih s pravnimi sredstvi zadostne možnosti, da se brani, tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov. To pa v konkretnem primeru glede na posebnosti avstrijske kazenskopostopkovne ureditve ni bilo podano (36. in 37. točka). Z vidika pravice do učinkovite obrambe v smislu zagotovitve poštenega postopka je nujno, da se vsaj na eni stopnji sojenja zagotovi popolno jamstvo za uveljavitev te pravice.

Izkazana je bila kršitev a. in b. točke tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP (38. in 39. točka).

Juha Nuutinen proti Finski z dne 24. aprila 2007, št. 45830/99

Pritožnik je bil obtožen in skladno z obtožbo tudi spoznan za krivega storitve več davčnih kaznivih dejanj v vlogi storilca, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora (8. in 10. točka). V pritožbi je oporekal ugotovljenemu dejanskemu stanju ter navedel, da bi bil lahko spoznan za krivega kvečjemu pomoči k očitanim kaznivim dejanjem. Tožilstvo na pritožbo ni odgovorilo (11. in 12. točka). Na pritožbeni obravnavi se o spremembi pravne opredelitve ni razpravljalo (13. točka). Pritožbeno sodišče je pritožnika spoznalo za krivega storitve pomoči k očitanim kaznivim dejanjem, pri čemer je drugače kot prvostopenjsko sodišče kot dejansko podlago upoštevalo tudi pritožnikovo ravnanje načrtovanja očitanih kaznivih dejanj. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo devetih mesecev zapora (14. točka). Vrhovno sodišče pritožnikovega pravnega sredstva ni dopustilo (15. točka).

Ne da bi se spuščalo v presojo dopustnosti spremembe pravne opredelitve dejanj s strani finskih sodišč in ob siceršnji takšni praksi, je ESČP presodilo, da se obdolženec v splošnem mora zavedati možnosti obsodbe za pomoč (31. točka). Vendar je pritožbeno sodišče v konkretni zadevi upoštevalo tudi drugačno dejansko podlago kot prvostopenjsko sodišče, pri čemer novi dejanski element ni bil del prvotne obtožbe ("element intrinsic to the initial accusation"). Kljub temu da je pritožnik sam predvidel možnost opredelitve dejanja kot pomoči, je ESČP kot ključno štelo, da mu ni bila zagotovljena možnost izjave do tega novega dejanskega elementa, kot ga je pri obsodbi upoštevalo pritožbeno sodišče (32. točka). Glede na to, da vrhovno sodišče ni dopustilo njegovega pravnega sredstva, pritožnik ni imel zadostne možnosti za obrambo pred najvišjim sodiščem (33. točka).

Kršitev prvega odstavka 6. člena v zvezi z a. in b. točko tretjega odstavka 6. člena EKČP je bila izkazana (34. točka).²⁸

Penev proti Bolgariji z dne 7. januarja 2010, št. 20494/04

Pritožnik je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (pri gospodarski dejavnosti), za kar mu je bila izrečena kazen štirih let zapora; njegova pritožba zoper to sodbo je bila zavrnjena. V postopku s pravnimi sredstvi ga je vrhovno sodišče obtožbe tega dejanja oprostilo, ga je pa na isti dejanski podlagi spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja namerne sklenitve neugodne pogodbe, za kar mu je izreklo tudi milejšo sankcijo: pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora (15.-23. točka).

Glede na to, da o pravni opredelitvi dejanja kot namerne sklenitve neugodne pogodbe v postopku na prvi kot tudi na drugi stopnji ni bilo govora, se pritožnik ni mogel zavedati te alternativne pravne opredelitve, kot jo je uporabilo vrhovno sodišče (37.-39. točka). Ob tem je zavrnilo stališče, da je pravna opredelitev dejanja nepomembna, če alternativna obsodba temelji na istih dejstvih (42. točka). ESČP je obrazložilo, da bi vrhovno sodišče z namenom zagotovitve obrambe pred novo obtožbo lahko na primer preložilo obravnavo zaradi dodatnih argumentov ali pritožniku omogočilo predložitev pisnih stališč o novi obtožbi. Kljub bolgarski zakonodaji, ki sodišču takšno obveznost nalaga le v primeru bistvene spremembe dejanske podlage obtožbe ali strožje sankcije, je ESČP ocenilo, da pritožnik zaradi odsotnosti primernih možnosti in časa za pripravo svoje obrambe ni bil deležen poštenega postopka (43. in 44. točka).

ESČP je ugotovilo kršitev a. in b. točke tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP (45. točka).

Drassich proti Italiji z dne 11. decembra 2007, št. 25575/04 in Drassich proti Italiji (št. 2) z dne 22. februarja 2018, št. 65173/09

Prvi postopek

Pritožnik je bil obtožen storitve kaznivih dejanj korupcije, ponareditve (uradnih listin) in zlorabe (uradnega) položaja, kar naj bi storil v okviru opravljanja sodniške funkcije (7. in 8. točka). Sodišče prve stopnje ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve in petih kaznivih dejanj korupcije, za kar mu je izreklo kazen treh leta zapora (12. in 13. točka). Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbah tako tožilstva kot obrambe prvostopenjsko sodbo glede kaznivega dejanja ponareditve potrdilo, pri čemer je pritožnika spoznalo za krivega storitve osmih kaznivih dejanj korupcije, zaradi česar mu je kazen zvišalo na tri leta in osem mesecev zapora. Pritožnik je v nadaljnji pritožbi na kasacijsko sodišče glede kaznivega dejanja korupcije uveljavljal zastaranje pregona. To sodišče je dejanje pravno opredelilo kot strožje kaznivo dejanje korupcije ob opravljanju sojenja. Posledično je pritožnikov ugovor zastaranja zavrnilo z obrazložitvijo, da zaradi višje predpisane kazni za to kaznivo dejanje zastaranje še ni nastopilo (15.-17. točka).

Ob ugotovitvi, da pravna opredelitev dejanja, ki jo je uporabilo kasacijsko sodišče, ni bila omenjena v prejšnjih stopnjah postopka, se je ESČP spustilo v presojo, ali je bila za pritožnika predvidljiva pravna opredelitev dejanja kot korupcije ob opravljanju sojenja (36. in 37. točka). V zvezi s tem je presodilo, da se znaki prvotno očitanega kaznivega dejanja in dejanja, kot ga je opredelilo kasacijsko sodišče, jasno razlikujejo (39. točka). Glede na to, da je kasacijsko sodišče na podlagi spremembe pravne opredelitve dejanja zavrnilo pritožnikov ugovor zastaranja, argument nespremenjene kazni ESČP ni prepričal (41. točka).

Kršitev a. in b. točke tretjega odstavka 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP je bila izkazana (43. točka).

Drugi postopek

V novem sojenju je kasacijsko sodišče pritožnikove zagovornike na naroku obvestilo o možnosti spremembe pravne opredelitve, pri čemer so se ti odzvali, da je treba o tem osebno obvestiti tudi pritožnika in mu dati ustrezen čas za pripravo obrambe ter zato preložiti obravnavo (25. točka). Sodišče je ta predlog zavrnilo ter izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tudi pritožnikovo pritožbo (26.-28. točka).

Upoštevaje okoliščine prejšnjega postopka ter posledično razveljavitev obsodilne sodbe in izvedbo novega sojenja, je ESČP tokrat presodilo, da ni mogoče trditi, da pritožnik z obtožbenim očitkom, za katerega je bil obsojen v novem sojenju, ni bil seznanjen. Ob tem je zavrnilo pritožnikov očitek, da bi pravici do obveščenosti o obtožbi zadostilo zgolj formalno obvestilo (69. in 70. točka). Glede na to, da je pritožnik v novem sojenju vložil dve pisni obrambni vlogi, na naroku pa je bil prisoten njegov odvetnik, je ESČP zaključilo, da je imel zadostne možnosti in čas za pripravo obrambe (71. točka).

Kršitev prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP ni bila izkazana (77. točka).

Sodbi Dallos proti Madžarski z dne 1. marca 2001, št. 29082/95 in Sipavičius proti Litvi z dne 21. februarja 2002, št. 49093/99 ter sklep Balette proti Belgiji z dne 24. junija 2004, št. 48193/99

ESČP je v vseh teh primerih ugotovilo, da pritožniki o spremembi pravne opredelitve niso bili ustrezno obveščeni, kar je okrnilo njihovo pravico do obrambe.²⁹ Vendar je ob presoji poštenosti postopka kot celote, vključno s pritožbenimi postopki, ugotovilo, da so bile te pomanjkljivosti sanirane kasneje v postopkih s pravnimi sredstvi. Pritožniki so namreč imeli možnost obsodbo izpodbijati tako glede vseh relevantnih pravnih kot tudi dejanskih vidikov, pri čemer so instančna sodišča ugovore pritožnikov presojala tako s postopkovnega kot materialnega vidika, z vsemi pooblastili obsodbe razveljaviti.³⁰

ESČP kršitve 6. člena EKČP ni ugotovilo oziroma pritožbe v navedeni zadevi kot očitno neutemeljene niti ni sprejelo v obravnavo.³¹

Drugače kot ESČP SEU ne presoja pravnomočno zaključenih postopkov z vidika skladnosti z evropskimi predpisi, temveč na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) odloča o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU, ki jih nacionalna (predložitvena) sodišča postavijo v svojih konkretnih postopkih, ki jih do odločitve SEU prekinejo. Namen tega odločanja je zagotavljanje enotne uporabe prava EU, pri čemer ima SEU vlogo "avtoritativnega razlagalca prava" v obliki preventivnega delovanja, predvsem zaradi spoštovanja načela neposredne uporabe prava EU pred nacionalnimi sodišči.³² Skladno s tem sme SEU zastavljena vprašanja tudi nekoliko preoblikovati in razložiti uporabo tudi drugih določb, četudi niso izrecno navedene v postavljenih vprašanjih.³³

To pojasnilo je pomembno predvsem zaradi dometa sporočila sodb SEU, ki so splošnejše narave kot sodbe ESČP, kjer je ESČP osredotočeno zgolj na presojo kršitev, ki jih uveljavlja pritožnik. Sodbe SEU se namreč (lahko) širše nanašajo tudi na splošno uveljavljeno prakso sodišč držav članic, in ne zgolj na konkretni primer...


Nadaljevanje članka za naročnike >> Marko Balažic: Pravica obdolženca do seznanitve s spremembo pravne opredelitve dejanja v luči judikature ESČP, SEU in ustavne odločbe Up-1702/22-10

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 21, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------------------