c S

Postopki za varstvo koristi otroka in preživljanje polnoletnega otroka

04.12.2023

Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1)1 v 93. členu opredeljuje vrste postopkov za varstvo koristi otrok in določa, da so to postopki, v katerih se odloča o varstvu in vzgoji otroka, o preživljanju otroka, o otrokovih stikih, o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o ukrepih za varstvo koristi otroka, o postavitvi otroka pod skrbništvo, o namestitvi otroka v rejništvo, o podelitvi starševske skrbi sorodniku, o posvojitvi otroka in razveljavitvi posvojitve otroka. Posebej je določeno, da ni pomembno, ali se o teh vprašanjih odloča v samostojnih postopkih ali skupaj z zakonskimi spori ali paternitetnimi spori (izpodbijanje očetovstva ali materinstva).

Med postopke, ki se vodijo po pravilih postopkov za varstvo koristi otroka, je izrecno umeščen tudi postopek, v katerem se odloča o preživljanju polnoletnega otroka, dokler obstaja dolžnost preživljanja po Družinskem zakoniku (DZ).2

Pri vodenju vseh postopkov iz prvega oziroma drugega odstavka 93. člena ZNP-1 mora sodišče, upoštevaje načelo lex specialis derogat legi generali, uporabiti:

1. posebne določbe, ki veljajo za vsako podvrsto postopka za varstvo koristi otroka,

2. skupne določbe, ki veljajo za vse podvrste postopkov za varstvo koristi otroka (93.-101. člen ZNP-1),

3. skupne določbe postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerjih (43.-56. člen ZNP-1) ter

4. splošne določbe ZNP-1 (1.-42. člen ZNP-1).

Za vprašanja, ki jih ZNP-1 ne ureja, sodišče na podlagi 42. člena ZNP-1 uporabi določbe ZPP. Bistveno je, da sodišče v postopkih za varstvo koristi otroka postopkovne določbe vselej razlaga tako, da upošteva največjo korist otroka (7. člen DZ).3

Četudi je procesni zakon (ZNP-1) v veljavi že od 15. aprila 2019 in se od tega dne v celoti uporabljajo tudi materialnopravne določbe DZ, se v praksi še vedno pojavljajo številne dileme. V tem prispevku se osredotočam na tiste, ki se nanašajo na ravnanje centrov za socialno delo in sodišč, ko gre za postopke, v katerih se odloča o preživljanju polnoletnih otrok. Menim, da je treba te dileme posebej izpostaviti, saj bi se lahko ob širši obravnavi in razmisleku izoblikovala trdnejša stališča, posledično pa zagotovila enotna uporaba zakonskih določb, kar bi bilo nedvomno v prid zagotovitvi večje pravne varnosti tako polnoletnim otrokom kot njihovim staršem, za katere tudi po polnoletnosti otrok obstaja dolžnost preživljanja.

Obvezno predhodno svetovanje

KoZNP-1 v 94. členu opredeljuje vsebino predloga v postopku za varstvo koristi otroka, se glede obligatornosti predhodnega svetovanja sklicuje na določbe družinskega zakonika, saj navaja:

"(1) Če družinski zakonik določa, da se mora predlagatelj pred začetkom postopka udeležiti predhodnega svetovanja pri centru za socialno delo, mora biti predlogu priložen zapisnik o opravljenem predhodnem svetovanju.

(2) Če družinski zakonik določa, da se mora predlagatelj pred začetkom postopka udeležiti predhodnega svetovanja, iz zapisnika centra za socialno delo pa izhaja, da se predlagatelj predhodnega svetovanja ni udeležil, sodišče predlog zavrže."

DZ v 203. členu določa obvezno svetovanje pred začetkom postopka za varstvo koristi otroka za postopke, v katerih se odloča o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih z njimi ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Obvezno predhodno svetovanje je predvideno za vse primere, razen ko je eden od staršev nerazsoden ali eden od staršev živi v tujini, je pogrešan ali nima znanega prebivališča. Predhodno svetovanje je predvideno tudi pred vložitvijo predloga za izdajo nove odločbe o kateri izmed zadev. V šestem odstavku navedenega člena je določeno tudi, da lahko CSD ob soglasju udeleženih predhodno svetovanje nadaljuje s postopkom mediacije ali pa se ti udeležijo mediacije pri drugih izvajalcih.

DZ med postopki, ko se morata starša udeležiti predhodnega postopka, navaja tudi postopke o preživljanju otroka, pri čemer pa ni posebej navedeno, da velja obligatornost predhodnega svetovanja tudi za postopek, v katerem se odloča o preživljanju polnoletnega otroka. Razlog je morda tudi v tem, da je bil časovno Družinski zakonik sprejet bistveno pred Zakonom o nepravdnem postopku. Sicer pa so se tovrstni postopki tudi pred zakonodajno reformo družinskega področja reševali v pravdi po pravilih rednega pravdnega postopka in pravdne stranke niso bile deležne posebne obravnave in "procesnih olajšav" iz 27. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP).4

Polnoletni otrok sicer res ni otrok v smislu 5. člena DZ (tretjega odstavka 6. člena ZNP-1 oziroma 1. člena KOP).5 Dopolnil je že 18 let (oziroma obstaja tudi možnost, da je ob izpolnitvi določenih pogojev celo že prej pridobil popolno poslovno sposobnost s sklenitvijo zakonske zveze ali starševstvom). Vendar pa je ključno, da je zakonodajalec postopek za odločanje o preživljanju polnoletnih otrok umestil med postopke za varstvo koristi otrok, zato da bi se v nepravdni postopek celovito prenesla pristojnost odločanja v vseh postopkih, v katerih se urejajo razmerja glede otrok, kot izhaja iz Predloga Zakona o nepravdnem postopku.6 V tem predlogu je posebej izpostavljeno tudi, da je predlagatelj ob upoštevanju kriterijev varovanja koristi otrok in ranljivih skupin oseb, vprašanja javnega interesa in stopnje "spora" med subjekti ocenil, da je ustreznejši nepravdni postopek, saj se z njim ureja razmerja med prizadetimi osebami, ki so udeleženke postopka, zaradi česar predlagatelj tudi ni dolžan postaviti določenega predloga, ampak zadošča že, da predlog vsebuje opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči. V nepravdnem postopku naj bi bile postopkovne formalnosti čim manjše, saj se sodnik šteje za pravnega skrbnika, ki naj bi bil v postopku relativno svoboden, pri čemer naj bi usmerjenost postopka k pomoči strankam in pospešitvi postopka preprečila, da bi zgolj formalne pomanjkljivosti povzročile neuspešnost postopka.7

Kadar gre za vprašanje preživljanja polnoletnih otrok, se v praksi srečujemo ne le s predlogi za (prvo) določitev preživnine in s predlogi za zvišanje preživnine, ko polnoletni otrok nastopa na aktivni strani kot predlagatelj, ampak tudi s predlogi staršev za znižanje ali ukinitev (odpravo) z izvršilnim naslovom določene preživnine, ko je otrok postavljen v vlogo nasprotnega udeleženca. Ni mogoče prezreti tudi primerov, ko pride do sprememb načinov izpolnjevanja preživninskih obveznosti, ko je iz prej med staršema dogovorjenega naturalnega izpolnjevanja treba določiti plačevanje preživnine v denarju (194. člen DZ) ali ko gre za ureditev/spremembo drugih modalitet izpolnjevanja preživninskih obveznosti. Zagotovitev izvršilnega naslova v zvezi s preživnino je pomembna ne le zaradi možnosti prisilne izterjave preživnine od preživninskega zavezanca v izvršilnem postopku, ampak predstavlja tudi pogoj, da si polnoletni otrok lahko zagotovi sredstva za preživljanje v obliki nadomestila preživnine, ki ga izplačuje Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije, saj je (od oktobra 2020 dalje) do takega nadomestila upravičen tudi otrok po 18. letu, če se redno šola in ni v delovnem razmerju ali vpisan v evidenco brezposelnosti ter mu preživninski zavezanec ne plačuje preživnine.8

Običajno vsaka udeležba v sodnem postopku, najbolj pa tista, ko polnoletni otrok nastopa v vlogi nasprotnega udeleženca, predstavlja zanj veliko breme, ki ga v večini primerov glede na starost, znanje, življenjske izkušnje kljub polnoletnosti otrok ne bo zmogel sam in bo potreboval kvalificirano strokovno pomoč - odvetnika ali osebo s pravniškim državnim izpitom, saj postopki za varstvo koristi otroka potekajo pred okrožnimi sodišči (tretji odstavek 87. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in drugi pravni zastopniki/pooblaščenci niso dopustni.

Glede uporabe nove procesne ureditve odločanja o preživljanju polnoletnih otrok trenutno v bazi obstoječe sodne prakse ni najti judikatov, ki bi se nanašali na predhodno svetovanje. Povpraševala sem tudi med kolegi prvostopnimi družinskimi sodniki in ugotovila, da jih večina ne zahteva oprave obveznega predhodnega svetovanja pred uvedbo postopka o preživljanju polnoletnih otrok, da torej od predlagatelja ne zahtevajo predložitve zapisnika o opravljenem predhodnem svetovanju na CSD.

Ker iz tretjega odstavka 203. člena DZ izhaja, da je namen predhodnega svetovanja starša oziroma druge osebe opozoriti na varstvo koristi otroka pri urejanju razmerij z otrokom in na dober vpliv sporazumnega urejanja teh razmerij ter jih v tej zvezi seznaniti tudi z namenom postopka mediacije, po mojem mnenju ne bi bilo odveč, da bi se tudi polnoletnim otrokom in staršem, kadar gre za vprašanja v zvezi s preživljanjem, omogočila takšna predhodna strokovna pomoč CSD.

Izvedba predhodnega svetovanja

V okviru izvedbe predhodnega svetovanja, ki ga sicer ureja Pravilnik o izvajanju predhodnega svetovanja,9 bi CSD udeleženim lahko nazorneje predočil in obrazložil pomen pravne podlage njihovih pravic in obveznosti, saj poteka svetovanje brez navzočnosti pooblaščencev, jih seznanil s pomenom sporazumne rešitve vprašanj preživljanja, jim s svojo strokovno pomočjo pomagal pri realni oceni stanja ter pri uskladitvi njihovih pričakovanj in zmožnosti (tudi ko gre za višino preživnine), pri tem pa prispeval k zmanjšanju konfliktnosti med njimi ter jim po potrebi nudil strokovno pomoč in podporo tudi za nadaljnje izboljšanje medsebojnih odnosov (s katero od storitev pomoči po Katalogu javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo CSD-ji),10 lahko pa bi jim ponudil in zagotovil posebno mediacijo že v okviru obravnave na CSD.

Prepričana sem, da bi se s tem povečale možnosti sporazumnih rešitev problematike preživninskih obveznosti, da bi tako prišlo do več dogovorov o preživljanju, ki bi jih lahko starši in otrok nato sklenili bodisi z zapisom sporazuma pri notarju (192. člen DZ) bodisi ob upoštevanju določbe drugega odstavka 4. člena ZNP-1 s sklenitvijo sodne poravnave pred uvedbo nepravdnega postopka.11 Po mojih izkušnjah je uporabnost določbe drugega odstavka 4. člena ZNP-1, ko gre za sporazumno ureditev preživljanja polnoletnih otrok, po nepotrebnem spregledana, saj omogoča zapis sodne poravnave med polnoletnim otrokom in starši (oziroma enem izmed njiju) pred okrožnim sodiščem,12 in to celo pred uvedbo "spornega" nepravdnega postopka odločanja o preživljanju polnoletnega otroka. Sodišče bi ob prejemu predloga, s katerim bi predlagatelj poskusil doseči sodno poravnavo, postopalo v skladu z določbo 309. člena ZPP,13 ki bi jo uporabilo na podlagi 42. člena ZNP-1. Takšen postopek bi utegnil biti stroškovno ugodnejši. Pri tem sicer nisem prepričana, ali bi bil tudi časovno učinkovitejši od sklepanja sporazuma pri notarju.

Tudi v primerih, ko obe navedeni možnosti sporazumne ureditve preživninskega razmerja ne bi bili uresničljivi in bi bilo treba vendarle podati predlog za uvedbo "spornega" nepravdnega postopka, bi se z dobro opravljenim predhodnim svetovanjem lahko povečale možnosti za sklenitev sodne poravnave, bodisi med nepravdnim postopkom bodisi v okviru sodišču pridruženega mediacijskega postopka po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS).14

Tako menim, da bi izvedba obveznega predhodnega svetovanja bistveno pripomogla k olajšanju položaja polnoletnega otroka, ko se znajde v sodnem postopku, v katerem se odloča o njegovem preživljanju. Ocenjujem, da bi bilo treba določbo prvega odstavka 203. člena DZ, ko ta predvideva obvezno svetovanje pred vložitvijo predloga za odločitev o preživljanju otroka, interpretirati na način, da se uporablja tudi, ko gre za odločanje o preživljanju polnoletnih otrok, in v teh primerih postopati po 94. členu ZNP-1.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Frida Burkelc: Postopki za varstvo koristi otroka in preživljanje polnoletnega otroka

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 40-41, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

------------------------------------

Opombe:
1 Ur. l. RS, št. 16/19.
2 Drugi odstavek 93. člena Družinskega zakonika (Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.).
3 Podrobneje Kraljić, S., in drugi: Zakon o nepravdnem postopku - ZNP-1 s komentarjem, Založba WD, Maribor 2022, str. 387-390.
4 Sedemindvajseto poglavje - Postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki (406.-423. člen) Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB in nasl.).
5 Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah - KOP (Sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov 20. novembra 1989 z resolucijo št. 44/25, objavljena v Ur. l. SFRJ - MP, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Ur. l. RS - MP, št. 9/92).
6 EVA 2018-2030-0023, 13. december 2018. Gradivo dostopno na spletni strani: https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=9339 .
7 Str. 9 in 10 Predloga Zakona o nepravdnem postopku z dne 26. oktobra 2018.
9 Ur. l. RS, št. 21/19.
10 Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo CSD, je dostopen na spletni strani Skupnosti CSD Slovenije, https://www.scsd.si/files/katalog%2022%20kon%C4%8Dni.pdf .
11 Drugi odstavek 4. člena ZNP-1 določa: Kdor namerava vložiti predlog za začetek nepravdnega postopka, lahko poskusi doseči sodno poravnavo pri sodišču, ki bi bilo pristojno za odločanje o predlogu.
12 Pristojnost okrožnega sodišča je podana tudi za postopek, ki se nanaša na "poskus sklenitve sodne poravnave", saj iz tretje točke 32. člena ZPP izhaja, da so ne glede na vrednost spornega predmeta okrožna sodišča pristojna, da odločajo v sporih o zakonitem preživljanju, pri čemer je takšna stvarna pristojnost določena tudi v peti alineji 10. člena ZNP-1, za vse postopke za varstvo koristi otrok, kamor sodijo tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju polnoletnega otroka, dokler obstaja dolžnost preživljanja po družinskem zakoniku (drugi odstavek 93. člena ZNP-1).
13 Člen 309 ZPP določa: (1) Kdor namerava vložiti tožbo, lahko poskusi pri okrajnem sodišču, na območju katerega ima nasprotna stranka prebivališče, doseči sodno poravnavo. (2) Sodišče, ki prejme takšen predlog, povabi nasprotno stranko in jo seznani s predlogom za poravnavo. (3) Stroške takega postopka plača predlagatelj.
14 Ur. l. RS, št. 97/09 in 40/12 - ZUJF.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.