Na delo pravnikov bo zlasti vplival nadaljnji razvoj obsežnega jezikovnega modela (Large language model - LLM), tj. algoritma umetne inteligence, ki s pomočjo t. i. globokega učenja in velikih baz z več milijardami parametrov3 ob uporabi samonadzorovanih in polsamonadzorovanih metod oblikuje umetna nevronska omrežja ter razumeva, povzema, oblikuje in predvideva nove vsebine.
Najbolj znani proizvod, ki temelji na obsežnem jezikovnem modelu in je od 30. novembra 2022, ko je postal dostopen javnosti, dosegel svetovno popularnost, je klepetalni robot ChatGPT podjetja OpenAI.
Podjetje OpenAI je nastalo leta 2015 kot neprofitni raziskovalni laboratorij.4 Leta 2019 so mu dodali še profitni oddelek.5 Januarja 2023 se je podjetje povezalo z Microsoftom, ki je do sredine letošnjega leta vanj vložil več kot 13 milijard dolarjev. Sistem ChatGPT so začeli razvijati takoj po ustanovitvi podjetja. Prva verzija je bila na voljo junija 2018 in je imela 117 milijonov parametrov. Naslednja verzija, ki je sledila februarja 2019, je imela že milijardo in pol parametrov, medtem ko jih ima tretja verzija že 175 milijard. S tem je postala splošno uporabna tudi za ljudi brez poglobljenega računalniškega znanja. V resnici se je uporaba ChatGPT razvijala s svetlobno hitrostjo. V petih dneh po objavi je imela že milijon uporabnikov. Januarja 2023 je število uporabnikov preseglo sto milijonov.6
Četrta verzija GPT-4, ki je prišla na trg marca 2023, je še zmogljivejša in lahko obdeluje petindvajset tisoč besed hkrati, kar je osemkrat več kot GPT-3.7 O številu parametrov, ki jih uporablja, ni podatka, domneva pa se, da jih uporablja preko trilijona.8 Ta verzija ni več prosto dostopna, temveč je treba za njeno uporabo plačati.
Splošna dostopnost in vsestranska uporabnost klepetalnega robota ChatGPT sta zagotovili njegovo široko uporabo. Že februarja 2023 je imel štajerski deželni poslanec Niko Swatek v deželnem zboru govor, ki mu ga je napisal ChatGPT.9 Približno ob istem času je imel tudi nemški poslanec Damian Boeselager v evropskem parlamentu govor, ki mu ga je napisal ChatGPT.10 Verjamemo lahko, da je bilo, odkar je ta klepetalni robot na voljo, oddanih na milijone vlog, spisov, šolskih in seminarskih nalog itd., ki jih je napisal ChatGPT. Pri tem verjetno ne bomo nikoli izvedeli, v koliko primerih so bralci ali poslušalci opazili, da je šlo za računalniške umotvore.
Pri uporabi klepetalnega robota se moramo zavedati, da ne misli in predvsem ne vrednoti, temveč le kombinira in na podlagi podatkov, ki jih ima, oblikuje odgovor. Cilj je odgovor, pri čemer ne preverja njegove (objektivne) pravilnosti. Temeljna pomanjkljivost je v tem, da ne pove, kako je do odgovora prišel, in da predvsem ne preverja pravilnosti in zanesljivosti podatkov, ki jih uporablja. Ker zajema podatke, ki so na voljo, ne da bi preverjal njihovo pravilnost (kar seveda pomeni, da uporablja tudi pristranske, zavajajoče in izmišljene podatke), so lahko rezultati napačni, čeprav prepričljivi.11 Spričo dejstva, da jih robot ne utemeljuje ali pojasnjuje, je nevarnost napake dokaj velika.
Kljub temu je možnost, da po zgledu Župančičeve Lenčice Lenke pustimo robotu, da dela namesto nas in nam napiše celotno besedilo, zelo mamljiva. Možnosti, ki jih nudijo klepetalni roboti, so zato zelo privlačne zlasti v šolah in v poklicih, kjer je treba veliko pisati. To še posebej velja za pravnike.
Da je lahko zadeva tudi nevarna, je okusil newyorški odvetnik Steven A. Schwartz. Prevzel je zastopanje Roberta Mata, ki je vlagal odškodninsko tožbo zoper letalsko družbo Avinaca. Med poletom iz El Salvadorja v New York avgusta 2019 mu je namreč voziček, s katerim kabinska posadka potnikom razvaža hrano in pijačo, poškodoval koleno. Zastopanje sta prevzela odvetnika odvetniške družbe Levidow, Levidow & Oberman Steven A. Schwartz in Peter LoDuca. Vložila sta deset strani dolgo tožbo pri območnem zveznem sodišču (Federal District Court). V njej je bila navedena vrsta sodnih odločb, ki so utemeljevale upravičenost zahtevka njunega klienta. Letalska družba je v odgovoru zatrjevala, da navedenih sodnih odločb ne more najti v nobeni zbirki. Sodnik je odvetnika pozval, naj predložita kopije sodb. Predložila sta besedila odločb, za katere pa se je izkazalo, da so izmišljene. Zadeva je bila skrajno neprijetna za odvetnika, ki se je izgovarjal na svojo dobro vero in naivno zaupanje v novo tehnologijo.12
Primer je predvsem pokazal, da ljudje v klepetalnih robotih (in tudi drugih novih tehnologijah) vidijo le prednosti, ne vedo pa, kako delujejo in predvsem ne poznajo njihovih slabosti in omejitev. Kljub temu smo lahko prepričani, da blamaža odvetnika Schwartza skoraj gotovo ne bo imela večjega vpliva na uporabo umetne inteligence in klepetalnih robotov. Bati se je, da tudi ne bo doprinesla k njihovi bolj kritični uporabi.
To seveda ne pomeni, da bi morali v celoti zavrniti uporabo klepetalnih robotov. Gre za novo in zelo zmogljivo orodje, ki pa ga je treba uporabljati z ustrezno previdnostjo. Nobenega dvoma ni, da bo bistveno vplivalo tudi na delo pravnikov v prihodnosti. Temu se bosta morala v prihodnje prilagoditi način njihovega dela in tudi izobraževanje.
Gotovo bo treba v izobraževanje pravnikov vključiti tudi uporabo novih tehnologij. Študentom bo treba predstaviti njihove možnosti, jih opozoriti na nevarnosti in pasti njihove uporabe, predvsem pa na to, da jim nikoli ne moremo povsem zaupati. Zato bo moral biti eden od ciljev pravnega študija tudi zmožnost preveriti pravilnost rezultatov, ki nam jih ponujajo klepetalni roboti in druga orodja umetne inteligence.
Na področju izobraževanja odpira umetna inteligenca povsem nove možnosti. Mnogi vidijo v njej možnost individualnega učenja oziroma oblikovanja programa glede na sposobnosti in potrebe posameznega študenta. Tako je profesor in nekdanji rektor teksaške univerze v Arlingtonu Vistasp M. Karbhari zapisal:
"Tako kot je Gutenbergov tiskarski stroj nepovratno spremenil način širjenja znanja, pomagajo digitalne tehnologije spremeniti izobraževanje od na industrijski revoluciji temelječe paradigme "ena velikost ustreza vsem", pri kateri dobijo vsi študentje po zgledu tekočega traku isto informacijo ob istem času in z enakim tempom, k izobraževanju, pri katerem bo lahko učenec sam določal tempo, ki bo prilagodljivo in osebno ter s tem osredotočeno na učenca. Drugače od pasivnega sprejemanja znanja na način 'modreca na odru' je lahko (pri digitalnem učenju) vzajemno delovanje popolno, aktivno, sodelujoče in osredotočeno na raziskovanje. Ta možnost vrh tega nudi prilagodljivost, saj zmanjšuje nekdanji pritisk časa, prostora in kraja, s tem da omogoča dostop do večjega števila učencev, učinkovitejše kombiniranje pridobivanja akademskega znanja in potrdil z ostalimi življenjskimi odgovornostmi. Daje tudi možnost nižje cene za učenca, s čimer se povečuje enakost možnosti in resnična demokratizacija dostopnosti do znanja."13
Po njegovem bo imela uvedba digitalnih tehnologij številne pozitivne učinke. Tako bo, ker:
- bo odpadel dejavnik prostora,
- bo povezala učenca s centri znanja,
- bodo spletna orodja omogočila skupinsko delo znotraj in zunaj predavalnice,
- bo umetna inteligenca omogočila virtualne tutorje in pomočnike pri učenju, ki bodo na voljo ves čas,
- bo omogočila premik od paradigme "pravilno - nepravilno" k širšemu pristopu v smislu "kaj, če" in "kaj, če ne",
- bo uporaba virtualne realnosti omogočila vpogled v realna delovna okolja, od proizvodnega obrata, bolnišnice do arheološkega najdišča ipd., kar bo študentu omogočilo pridobivanje prakse v bistveno večjem obsegu kot doslej,
- bodo digitalne tehnologije zato zagotavljale optimalno povezavo dela in učenja.
Študentu bodo torej omogočeni praksa v virtualnem delovnem okolju in skupinsko delo ter učenje, ki ne bo časovno omejeno ali odvisno od pristanka nekoga tretjega.
Ustanovitelj Khan Academy14 Sal Khan meni, da bo umetna inteligenca sprožila največji razvoj izobraževanja doslej. Za učence je zasnoval strojnega asistenta z imenom "Khanmigo",15 ki naj ne bi dajal odgovorov, marveč bi študenta s sokratično metodo vodil do rešitve. Ob branju takih in podobnih izjav ter trditev dobimo občutek, da je bil doslej glavni problem izobraževanja na strani učiteljev, ki niso znali prilagoditi pouka potrebam študentov, hrepenečih po znanju.
Pripomočki in metoda ne morejo nadomestiti truda v obliki razmišljanja in pomnjenja
To seveda ne drži. Izobraževanje pač ne deluje po zgledu nürnberškega lijaka. Zato še taka metoda in pripomočki ne morejo nadomestiti truda v obliki razmišljanja in pomnjenja. Večja količina informacij pri tem ni nujno tudi jamstvo boljše kakovosti, saj se veliko časa porabi že s tem, da nove podatke pregledamo in uredimo.
K temu je treba dodati še človeško naravo, ki jo v veliki meri opredeljuje lenoba.16 Ker išče enostavnejše in lažje poti, je lahko v določeni meri gibalo napredka. Hkrati ga seveda zavira, saj sili k nedejavnosti. Če se predavanja začnejo ob osmih, bom pač moral vstati in oditi na fakulteto. Če si bom študijski program določal sam, se je bati, da ga bom (morda nehote) podrejal svojemu razpoloženju. Zato bom bržčas začenjal kasneje in končeval prej. Da o skušnjavi, ki jo predstavljata hladilnik in mobilni telefon, niti ne govorimo. Če si bom lahko dnevni red oblikoval sam, se bo nasprotniku v obliki rane ure pridružila še lenoba, ki me bo prepričevala, da je še zgodaj in da imam torej dovolj časa...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Janez Kranjc: Pomeni umetna inteligenca konec pravniškega poklica?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 49-50, 2023
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
