c S

Pomen poravnavanja v kazenskih zadevah

20.01.2025 V članku avtor obravnava institut poravnavanja v kazenskih zadevah. Predvsem se osredotoča na pomen instituta, statistiko, primerjavo z odloženim pregonom, opis primerov, sodno prakso in predloge sprememb. Od uvedbe konsenzualnega postopka – poravnavanja v naš pravni red po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP)1 in sploh začetka dela poravnalca v kazenskih zadevah leta 2000 – je poravnalec v kazenskih zadevah za Okrožno državno tožilstvo Murska Sobota oz. za območje Višjega sodišča Maribor.2

Med alternative kazenskemu pregonu štejemo postopke odloženega pregona in poravnavanja. Kadar pri lažjih kaznivih dejanjih zavrženje zadeve zaradi nesorazmernosti ne bi bilo dopustno, ob spoštovanju načela, da je kazenski postopek ultima ratio, pa njegova uvedba ne bi bila primerna, je primerno uporabiti alternativne možnosti kazenskemu postopku. Alternative pregonu nikakor niso namenjene zadevam, ki ne dosegajo praga kaznivosti. Kadar obstaja utemeljen interes oškodovanca, da bi bil celovito vključen v reševanje kazenske zadeve, javnopravni razlogi pa temu ne nasprotujejo, je treba dati prednost postopku poravnavanja. Odloženi pregon se uporabi, če z ureditvijo razmerja med oškodovancem in storilcem ne bi bilo zadoščeno kriminalno-političnim potrebam in je primerneje, da v postopku sodeluje državni tožilec z avtoriteto državnega organa.

V vsakdanjih razmerah se srečujemo z mnogimi situacijami. Dokler se obnašamo in ravnamo strpno, je v redu. Ko to prekoračimo, pride do konflikta. Kaj hitro se namreč s kom spremo za parkirni prostor ali s sosedi zaradi meje. Danes se tako lahko vsak znajde v kazenskem postopku tako v vlogi oškodovanca kot osumljenca. Naloga poravnalca je odpraviti nesoglasja med strankami in jim svetovati pri njihovih odločitvah.3

Predpisi, ki urejajo postopek poravnavanj

ZKP pozna kar nekaj procesnopravnih selekcijskih mehanizmov,4 ki jih lahko uporabi državni tožilec v predkazenskem postopku. Državni tožilec kot osrednji organ pregona kaznivih dejanj je lahko po prejemu ovadbe, iz katere izhaja ustrezen sum, da je ovadena oseba storila kaznivo dejanje, bodisi obvezan, da sproži nadaljnje preiskovanje in pregon dejanja (načelo legalitete), bodisi mu zakonodaja kljub obstoju ustreznega suma vsaj v določeni meri dopušča, da odloči, ali bo s postopkom nadaljeval ali pa bo ovadbo zavrgel (načelo oportunitete).

Na podlagi 161.a člena ZKP5 in evropske zakonodaje je Republika Slovenija morala uzakoniti alternativno reševanje kazenskih postopkov z namenom, da se odpravi kriminogena situacija, ki utegne povzročiti nove konflikte med storilcem in oškodovancem, ter da se med njima doseže poravnava, kadar izrek sankcije ni nujen. Zadeve državni tožilci na podlagi prvega odstavka 161.a člena in prvega odstavka 443.a člena ZKP odstopajo v poravnavo poravnalcem.6

Ob že omenjenem ZKP so podlaga za določitev poravnalcev, izvedbo postopka poravnavanja, merila in primernost zadev za poravnavanje še Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1),7 Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o poravnavanju)8 ter Splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstopanje zadev v postopek poravnavanja (v nadaljnjem besedilu: Splošno navodilo),9 ki ga izda generalni državni tožilec.

ZDT-1 v petem poglavju določa pogoje za imenovanje poravnalcev, način zbiranja prijav kandidatov, imenik poravnalcev, razrešitev poravnalca in v 212. členu nadzor nad delom poravnalcev. Nadzor se izvaja z rednimi in izrednimi pregledi opravljenih postopkov poravnavanja. Opravlja ga nadzorni odbor, ustanovljen pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki ima tri člane, in sicer:

- državnega tožilca, ki ima najmanj naziv okrožnega državnega tožilca,
- predstavnika poravnalcev in
- predstavnika ministrstva.

Pravilnik o poravnavanju v 1. členu v poglavju splošnih določb določa, da je cilj poravnavanja sklenitev sporazuma, ki vsebuje moralno ali materialno zadoščenje oškodovanca zaradi storjenega dejanja osumljenca in je dosežen v postopku poravnavanja. V 2. členu pravilnik določa, da so udeleženci v postopku poravnavanja osumljeni storilec kaznivega dejanja (v nadaljnjem besedilu: osumljenec), oškodovanec in poravnalec. Stranki postopka sta osumljenec in oškodovanec. Ker pravilnik ne loči med izrazoma »osumljenec« in »obdolženec« (ko pride do postopka poravnavanja z odstopom obtožnega akta v poravnavanje), je v tem besedilu tudi za »obdolženca« uporabljen izraz »osumljenec«. Pri strankah je treba opozoriti tudi na okoliščino, da zagovornik in pooblaščenec nista stranki postopka, ju pa stranki seveda lahko pooblastita za zastopanje. V nadaljevanju pravilnik po poglavjih ureja določitev poravnalca in postopek poravnavanja, sporazum in stroške postopka poravnavanja.10

Splošno navodilo določa merila in primernost zadev za izvedbo postopka poravnavanja ter postopek državnega tožilca v zvezi z odstopom zadeve v postopek poravnavanja in po vrnitvi zadeve iz postopka poravnavanja.

Državni tožilec se lahko pod pogoji, ki morajo biti izpolnjeni tako na zakonski (ZKP) kot tudi podzakonski ravni, namesto za kazenski pregon odloči za izvedbo alternativnega postopka reševanja. V ta namen ima državni tožilec na voljo institut poravnavanja, urejen v 161.a členu ZKP. Institut poravnavanja lahko državni tožilec uporabi proti osumljencem kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča ter za nekatera taksativno našteta kazniva dejanja, za katera zakon sicer predpisuje kazen, višjo od treh let zapora, pri čemer institut poravnavanja lahko uporabi tako v fazi odločanja o kazenski ovadbi kot tudi v fazi glavne obravnave.

Predhodno obravnavanje storilca ali prejšnja kaznovanost ni nujno ovira za odstop ovadbe v poravnavanje. Tudi neuspešno poravnavanje v predkazenskem postopku ni nujno ovira za odstop obtožnega predloga v poravnavanje. Z izvajanjem alternativnih oblik kazenskega pregona se število zadev, ki jih prejme v delo sodišče, občutno zmanjša, zmanjša pa se tudi finančna obremenitev sodišč.

Primerjava med poravnavanjem in odloženim pregonom

Če primerjam poravnavanje in odloženi pregon, ki ga izvajajo državna tožilstva, je osnovni namen obeh zmanjšati pripad bagatelnih zadev na sodišče. Pomembno je, da odloženi pregon vključuje aktivno angažiranost tožilca in več časa za rešitev zadeve. Odstop zadeve v poravnavanje pa za tožilca pomeni rešitev zadeve z manj vloženega truda. V svojih poročilih dajejo tožilci prednost odloženemu pregonu pred poravnavanjem.11 Argumenti so nenavadni, češ da oškodovanec tako hitreje pride do povračila škode in da gre za hitrejšo rešitev. Verjetno pa to niti ni bistvo instituta odloženega pregona. Državni tožilci pri odloženem pregonu sami določajo rok za izpolnitev naloge.

Ob tem je treba poudariti, da tožilstvo nima razvite doktrine, po kateri bi državni tožilci premišljeno usmerjali dotok kazenskih obtožb na sodišča. Ocenjujem, da je trenutna politika pregona neustrezna, saj premalo usmerja tožilstva k uporabi procesnopravnih selekcijskih mehanizmov. Zanimanje državnih tožilcev za različne oblike odvračanja pregona nikoli ni bilo ravno pretirano izrazito, zato tudi po novem najbrž ni upravičeno pričakovati, da bodo kazenski postopki na račun široke uporabe izbirnih mehanizmov bistveno hitrejši. V slovenskem pravosodju se večina zadev še vedno rešuje po tradicionalni, predvidljivi in ponavadi najdaljši poti.

S tem želim ponovno poudariti, da bi na ta način že v zgodnji fazi prišlo do ustrezne selekcije zadev, ki gredo v nadaljnji postopek, in tiste, ki so lahko v tej fazi zaključene. Ob trenutni kadrovski podhranjenosti državnih tožilstev bi to bilo še kako dobrodošlo. Razbremenila bi se tudi sodišča, državni tožilci pa bi se lahko v večji meri posvetili obravnavi in pripravi zahtevnih zadev za nadaljnji postopek. Če to dodatno argumentiram, so ideje o izbirnih mehanizmih še toliko bolj dobrodošle, saj so državni tožilci pod pritiski, ko morajo dokazovati, koliko primerov so rešili, in so podvrženi določenemu normiranju svojega dela. Najpomembnejši vir nastajanja izbirnih mehanizmov je koncept obnavljalne pravičnosti (t. i. restorative justice). Koncept obnavljalne pravičnosti želi ponuditi alternativo prevladujočima retributivnemu – povračilnemu in prevencijskemu – preprečevalnemu konceptu.12

Z vidika državnega tožilca je najbolj dobrodošla možnost razbremenitve v zadevah, ki jih je mogoče šteti za bagatelne. V tej zvezi bi predvsem izpostavil prednost prepustitve zadev v poravnavanje med obdolžencem in oškodovancem pred poravnalcem. Prednost vidim v tem, da poravnave opravljajo poravnalci, medtem ko odloženi pregon in odvračanje kazenskega pregona opravljajo državni tožilci. Menim, da je pri tem še veliko možnosti za izboljšave. Poravnalni sistemi se med seboj razlikujejo po različnih kriterijih, in sicer po vrsti kaznivih dejanj, značilnostih obdolženca, oškodovanca, drugih pogojih za odstop zadeve v poravnavanje, fazi kazenskega postopka, v kateri je možno sprožiti poravnavanje, subjektih, ki lahko sprožijo poravnavanje, subjektih, ki vodijo poravnavanje, možnih vsebinah poravnave ter pravnih posledicah uspešno sklenjene in izvršene poravnave. Glede na vse navedeno ocenjujem, da bi bilo smiselno tudi v našo ureditev uvesti in dati še dodaten pomen poravnavanju z razširitvijo kriterijev, ki sem jih navedel.

Opis primerov iz prakse

1. Dva oskrbovanca enega od pomurskih domov za starejše sta se sprla in stepla. Policisti so oba ovadili zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe. Tožilec je zadevo odstopil v postopek poravnavanja. Po postopku poravnave sta se starostnika drug drugemu opravičila, si segla v roke in zadeva je bila rešena brez postopka na sodišču.

2. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev. Po poravnavi so bile izplačane zaostale plače in prispevki. Pred tem sodba delovnega sodišča in izvršilni postopek.

3. Kaznivo dejanje grožnje moža bivši ženi. Osumljenec se je opravičil in obljubil, da ne bo več izvrševal nobenih groženj in nadlegovanja.

4. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu med nadrejenim in podrejeno. Doseženo opravičilo in plačana denarna odškodnina oškodovanki.

5. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Osumljenec je zaradi žalitev udaril oškodovanca v gostilni in ga poškodoval. Ob nerealni visoki zahtevani denarni odškodnini je bila v poravnavi dosežena realna denarna odškodnina za oškodovanca.

6. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin, dva storilca, oškodovanec FURS. Težek primer. Poravnava zaključena s plačilom davka.

7. Kaznivo dejanje nasilništva (množičen pretep) in KD lahke telesne poškodbe. Težek primer, v katerem je bilo obdolženih sedem oseb in štirje oškodovanci, pri čemer pa so imele tri osebe hkrati status obdolženca in oškodovanca. Več narokov in usklajevanj. Trem oškodovancem je bila plačana denarna odškodnina, eni pa dano opravičilo.

8. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in poškodovanje tuje stvari. Sosedski spor, ki se je končal z denarno odškodnino.

9. Kaznivo dejanje grožnje s pretepom v trgovini in nato zasledovanje z avtom. Doseženo opravičilo in obljuba, da nadaljnjih groženj več ne bo.

10. Tatvina lesa (bor) in izplačilo škode po dolgotrajnem naroku in predložitvi uradne cenitve gozdarja.

11. Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Kuhar je v OŠ vzel večje grelno telo in ga uporabljal doma. Po podaji kazenske ovadbe ga je vrnil in prejel odpoved delovnega razmerja. Dogovorjena odškodnina je bila poračunana pri zadnji plači.

12. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu, ena osumljenka za devet kaznivih dejanj in devet oškodovank. Težaven primer. Oškodovanke so pristale na pisno opravičilo, vključena sta bila odvetnika, ena oškodovanka pa je zahtevala denarno odškodnino za nematerialno škodo.

13. Kaznivo dejanje zalezovanja. Po neuspešnem odloženem pregonu podan obtožni predlog na sodišče. S sodišča v poravnavo. Na koncu podano opravičilo. Obe stranki sta se zavezali, da iz predmetne zadeve ne bosta uveljavljali nobenih drugih zahtevkov ter da nimata nobenih odprtih zadev.

Razmerje med poravnavanjem in odloženim pregonom ter analiza uporabe v praksi državnih tožilcev

Zaznan13 je upad števila postopkov poravnavanja, saj so državni tožilci v postopek poravnavanja leta 2023 odstopili 693 kazenskih ovadb, leta 2022 610, leta 2021 pa 631 kazenskih ovadb zoper polnoletne storilce. Pred tem pa 655 leta 2020, 828 leta 2019, 718 leta 2018, 815 leta 2017, 772 leta 2016, 680 leta 2015, 471 leta 2014, 576 leta 2013, 863 leta 2012, 1532 leta 2011, 1425 leta 2010, 1386 leta 2009, 1450 leta 2008, 1563 leta 2007, 1660 leta 2006, 1467 leta 2005.

Po drugi strani se uspešnost zaključenih poravnav giblje med 52 in 64 odstotki.

Pri zadevah, odstopljenih v postopek poravnavanja, je treba upoštevati, da se zadeve lahko v poravnavanje odstopijo tudi v fazi glavne obravnave.

Glede na zapisano lahko ugotovimo, da od leta 2012 poravnavanje zelo upada. Še nekaj podatkov, in sicer: število kazenskih ovadb zoper znane storilce je leta 2023 v primerjavi z letom 2011 padlo za 26,75 odstotka, število odstopljenih poravnav poravnalcem pa se je med letoma 2011 in 2023 zmanjšalo za 54,60 odstotka. Število odstopljenih poravnav je leta 2013 (576) v primerjavi z letom 2011 (1532) padlo za neverjetnih 62,3 odstotka.

Število odstopljenih poravnav v primerjavi s številom kazenskih ovadb je leta 2020 (2,47 odstotka) v primerjavi z letom 2011 (4,84 odstotka) padlo za 2,38 odstotka.

Uspešnost poravnav se giblje med 61 in 67 odstotki. Največja uspešnost je bila leta 2014 (67 odstotkov), najmanjša (62 odstotkov) pa leta 2018. Leta 2015 je bilo izvršenih 51 odstotkov sklenjenih sporazumov, do leta 2018 52–55 odstotkov.

Na splošno je mogoče reči, da se državni tožilci za postopke poravnavanja redko odločajo, in sicer v nekaj več kot dveh odstotkih vseh obravnavanih zadev.

Z odloženim kazenskim pregonom je bilo v letih 2014–2018 rešenih približno pet odstotkov vseh rešenih kazenskih ovadb. Leta 2014 so se tožilci odločili za postopek odloženega pregona v 10 odstotkih primerov, 2015–2016 v 13 odstotkih, 2017–2018 pa v 12 odstotkih primerov. Postopek je bil leta 2014 uspešen v 55 odstotkih, nato je do leta 2017 zrastel na 59 odstotkov, leta 2018 pa padel na 55 odstotkov. Naloge, ki so jih tožilci naložili osumljencem, je v letih 2014–2015 izpolnilo 77 odstotkov oseb; torej je uspešnost procentualno boljša glede na poravnavo. Je pa treba upoštevati, da so se tožilci za postopek odloženega pregona odločili nekajkrat več kot za poravnavo.

Tako lahko ugotovimo, da je od števila prejetih ovadb zoper znanega storilca v poravnavo odstopljenih nekaj več kot dva odstotka vseh kazenskih ovadb, v odložen pregon pa med 10 in 13 odstotkov, torej nekajkrat več.

Seveda za uspešnost in hitrost odloženega pregona velja, da je bolj uspešen, če pa ga je nekajkrat več v primerjavi s poravnavo. Primerjava bi bila možna le, če bi bilo število poravnav primerljivo odloženim pregonom, ne pa da je zadev v odloženem pregonu nekajkrat več, pa še opravljajo jih strokovni sodelavci in državni tožilci. Če bi tožilci dali več zadev v poravnavo (kot je bilo v letih 2005–2011), bi imeli več časa za težje zadeve. Po drugi strani pa tarnajo, kako jih je premalo in da so obremenjeni; enako je za kazenske oddelke sodišč. Nerazumljivo in nelogično!

Čeprav je v Splošnem navodilu podrobno opredeljeno, katere pogoje in okoliščine naj bi tožilci upoštevali, se to v praksi ne udejanja. Še vedno je preveč manjših in nepomembnih kaznivih dejanj, ki se rešujejo v kazenskih postopkih na sodiščih. S tem se po nepotrebnem obremenjujejo sodišča in okrožni državni tožilci, ki morajo te zadeve obravnavati. Le nekaj več kot tri odstotke zadev (kazenskih ovadb), ki pridejo na okrožna državna tožilstva, je odstopljenih v postopek poravnavanja, kar je »minimum minimuma«.14 Institut, ki velja že dolgo, je kljub temu slabo poznan (tako njegove značilnosti in pomen kot tudi položaj in vloga poravnalcev). Pristojni bi morali več vlagati v prepoznavnost instituta v javnosti. Storjeni bi morali biti večji premiki, potrebna bi bila tudi obsežna izobraževalna in medijska podpora z ustrezno finančno podporo, kot je bilo to storjeno z mediacijami v pravdnem in drugih nekazenskih postopkih.

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Jožef Kovač: Pomen poravnavanja v kazenskih zadevah

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 1-2, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------

Opombe:
1 Ur. l. RS, št. 176/21 – UPB in nasl.
2 Dvaindvajset let sem bil zaposlen v policiji, kjer sem prehodil karierno pot od policista do vodstvenih delovnih mest. Tako sem se ukvarjal tudi z raziskavo kaznivih dejanj, bil pa sem tudi sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer sem aktivno sodeloval pri pripravi in sprejemanju kazenske in tožilske zakonodaje. Zato dobro poznam tako položaj oškodovanca oz. žrtve kot tudi osumljenca oz. obtoženca. Glej npr. Kovač. J.: Gradivo pomiritveni postopek, uporaba pravil mediacije pri vodenju pomiritvenega postopka kot dela pritožbenega postopka po zakonu o policiji in pravilniku o reševanju pritožb zoper delo policistov 2005, usposabljanje po policijskih upravah za policijske vodje in leta 2006 na Policijski akademiji v Tacnu.
3 Bedek, A.: Reševanje kazenskih zadev s poravnavanjem. Doseči sporazum, ki je sprejemljiv za vse. Intervju z mag. Jožefom Kovačem, Vestnik, 10. maj 2023, https://vestnik.svet24.si/clanek/aktualno/resevanje-kazenskih-zadev-s-poravnavanjem-doseci-sporazum-ki-je-sprejemljiv-za-vse-1058321.
4 Kovač, J.: Poravnavanje v kazenskih zadevah po ZKP. PP, št. 10/2007, str. 19–20, Kovač, J.: Poravnavanje v kazenskem postopku v drugem osnutku ZKP-1. PP, št. 20/2010, str. 17–18, Kovač , J.: Ureditev poravnavanja v ZDT-1. PP, št. 43/2011, str. 12–13, Kovač, J.: Alternativno reševanje bagatelnih zadev ob pripravi sprememb kazenske zakonodaje. PP, št. 36/2012, str. 17–18, Kovač, J.: Poravnavanje. Glas občin, št. 2/2012, str. 29–30, Kovač, J.: Ali je institut poravnavanja v kazenskih zadevah sploh še potreben?, PP, št. 39-40/2022.
5 Kovač, J.: Poravnavanje v kazenskih zadevah po ZKP. PP, št. 10/2007, str. 19–20, Kovač, J.: Poravnavanje v kazenskem postopku v drugem osnutku ZKP-1. PP, št. 20/2010, str. 17–18, Kovač , J.: Ureditev poravnavanja v ZDT-1. PP, št. 43/2011, str. 12–13, Kovač, J.: Alternativno reševanje bagatelnih zadev ob pripravi sprememb kazenske zakonodaje. PP, št. 36/2012, str. 17–18, Kovač, J.: Poravnavanje. Glas občin, št. 2/2012, str. 29–30, Kovač, J.: Ali je institut poravnavanja v kazenskih zadevah sploh še potreben?, PP, št. 39-40/2022.
6 Planinšič, E.: Poravnavanje v kazenskih zadevah. Ko si žrtev in storilec sežeta v roke, intervju mag. Jožef Kovač, Večer, 18. februar 2023.
7 Ur. l. RS, št. 58/11 in nasl.
8 Ur. l. RS, št. 114/04 in nasl.
9 VDT-Tu-4-1/2/2021 z dne 9. marca 2022.
10 Prav tam.
11 Filipčič, K.: O odnosu instituta majhnega pomena dejanja z vsebinsko sorodnimi procesnopravnimi instituti (oportuniteta pregona, razne oblike odvračanja pregona) – analiza tožilske prakse, v: Korošec, D. (ur.): Majhen pomen dejanja kot institut materialnega kazenskega prava. Uradni list RS, Ljubljana 2004, str. 158.
12 Šugman, K.: Izbirni mehanizmi v kazenskem postopku, izhodišča za nov model kazenskega postopka, Inštitut za kriminologijo PF Ljubljana, končana 2003, knjižna izdaja 2006, str. 421 in 422.
13 Podatki so iz letnih poročil VDT.
14 Filipčič, K.: Neenaka dostopnost osumljencev in oškodovancev do poravnavanja, v: Filipčič, K. (ur.): Poravnavanje v kazenskem postopku. Inštitut za kriminologijo pri PF v Ljubljani, Ljubljana 2008, str. 210.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.