Zakon o arbitraži (ZArbit) definira arbitražo kot »vsako obliko arbitražnega postopka, ne glede na to, ali poteka pred stalnim ali začasnim telesom«.5 Pri tem se pojma stalno ali začasno telo nanašata na dve možni obliki arbitraže. O stalni ali institucionalni arbitraži govorimo, kadar gre za organizacijo, ki zagotavlja določen stalen okvir za reševanje sporov. Primer je Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije.6 Začasna ali ad hoc arbitraža se oblikuje za rešitev individualnega spora. Dogovor o arbitraži mora biti sklenjen pisno,7 s pogodbo o arbitraži ali z vključitvijo arbitražne klavzule v pogodbo. V tem prispevku je obravnavana vsebina arbitražnih klavzul in problematika defektnih oziroma patoloških klavzul.
Patološke klavzule so termin, ki ga je leta 1974 zapisal Frédéric Eisemann v esejih o arbitraži v spomin na Eugenija Minolija kot »la clause d’arbitrage pathologique«.8 Izraz se nanaša na napake, ki onemogočijo nemoten potek arbitražnega postopka. Patološkost ne naredi klavzule avtomatsko neveljavne,9 saj so nekatere napake ozdravljive, povzroči pa dodatne stroške in zavlačevanje arbitražnega postopka. Veljavnost arbitražne klavzule prav tako ni odvisna od veljavnosti pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo.10 Pomanjkljivosti, zaradi katerih arbitražna klavzula postane patološka, so nenatančnost, dvoumnost ali primanjkljaj ključnih elementov. Če je spor razrešen na podlagi uporabe patološke klavzule, bo takšna odločitev neobvezujoča in neizvršljiva.11 V prispevku so obravnavana pravila in pravna teorija o veljavnosti arbitražnih klavzul. Nato sledi analiza nekaterih primerov patoloških arbitražnih klavzul.
Za začetek velja omeniti, da idealna arbitražna klavzula ne obstaja.12 Veljavnost vsake arbitražne klavzule bo odvisna od posameznih okoliščin primera, kot so stranke, vrsta pogodbe, materialno pravo ali kraj, kjer naj bi arbitražna odločba bila izvršljiva.13 Stroka je razvila različne kriterije, ki pomagajo pri presoji veljavnosti arbitražnih klavzul.
Eismannova merila
Veljavnost arbitražnih klavzul se lahko presoja na podlagi Eismannovih meril,14 ki so sestavljena iz štirih kriterijev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Če arbitražna klavzula ne izpolnjuje vseh štirih meril, se smatra, da je patološka.15
Po Eismannovih merilih je arbitražna klavzula veljavna, če
1. vzpostavlja posledice, ki so za stranki obvezujoče;
2. nedvoumno izloči možnost pristojnost sodišč za razrešitev spora;
3. da arbitrom pristojnost, da razrešijo spor med strankama;
4. predvidi postopek za reševanje spora med strankama, ki zagotavlja učinkovito in hitro izdajo arbitražne odločbe, ki je lahko predmet sodne izvršitve.16
Prvo merilo (vzpostavitev obvezujočih posledic) je bilo potrjeno tudi v slovenski sodni praksi na podlagi takratnega 475. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je določal, da ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe, če ni v pogodbi dogovorjeno, da se arbitražna odločba lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje.17 Vsebina 475. člena je bila leta 2008 prenesena v 51. člen ZArbit. Vrhovno sodišče je leta 2018 potrdilo, da morata stranki jasno določiti, da bo arbitraža dokončno rešila njun spor.18
Stranki morata nedvoumno izločiti pristojnost sodišč19 za razrešitev spora (derogacijski del arbitražne klavzule) in hkrati dati arbitrom pristojnost, da razrešijo spor (prorogacijski del arbitražne klavzule).20 Stanki morata prav tako določiti, katero procesno pravo naj se uporabi za razrešitev spora, vključujoč kraj postopka.21 Če arbitražna klavzula ne izpolnjuje teh štirih kriterijev, bo v skladu z 9. členom ZArbit Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo o veljavnosti arbitražne odločbe.22
Druga merila za presojo veljavnosti arbitražnih klavzul
Poleg Eismannovih meril se veljavnost arbitražnih klavzul presoja tudi po tem, ali vsebujejo dve nujni sestavini:
– eksplicitno usmeritev k arbitraži za rešitev spora in
– jasno določitev pristojnosti arbitrov in vsebine spora.23
Glede eksplicitne usmeritve k arbitraži za rešitev spora velja naslednji primer Mednarodne trgovinske zbornice, ki se glasi: »Vsi spori, ki se pojavijo v povezavi s to pogodbo, bodo dokončno rešeni s strani enega ali več arbitrov pod pravili sprave in arbitraže Mednarodne trgovinske zbornice.«24
Pristojnost arbitrov, kot predlaga Park, naj bo zastavljena široko, navezuje naj se na razrešitev spora, vsebino katerega je najbolje opredeliti kot nanašajočega se na pogodbo.25 Težava pri zastavljeni pristojnosti arbitrov se je pojavila v primeru Mobil Oil v. Asamera,26 v katerem se je zgodila napaka pri poimenovanju dajatev, ki jih je prisodilo arbitražno sodišče. V pogodbi je šlo za plačilo koncesijskih dajatev27 za prodajo nafte.28 Arbitražno sodišče pa je v odločbi namesto dajatev za nafto odločilo o dajatvah za plin in tekoči ogljikovodik.29 Stranka Mobil, ki ji je bilo naloženo plačilo dajatev, je podala ugovor, da so arbitri odločali izven svoje pristojnosti in da so s tem dejansko posegli v vsebino pogodbe. Napačno poimenovanje v arbitražni odločbi je lahko okarakterizirano kot napaka ali pa kot odločanje izven okvira pristojnosti arbitra.30 Tudi Višje sodišče v Ljubljani je leta 2020 odločilo, da morata stranki jasno določiti, kateri spori so v pristojnosti arbitraže.31
Poleg teh dveh nujnih sestavin, ki morata biti prisotni v vsaki arbitražni klavzuli, Park prepoznava še nekatere elemente arbitražnih klavzul, ki naredijo klavzulo močnejšo in so lahko v nekaterih primerih nujne sestavine.32 To so:
– določitev števila arbitrov,
– izbira jezika,
– izbira prava,
– obvezni rok za mediacijo pred začetkom postopka arbitraže,
– določitev kraja arbitraže.
Izbira števila arbitrov, ki bodo razsojali v sporu, je prepuščena strankam. Če sta stranki za razrešitev spora izbrali Mednarodno trgovinsko zbornico, bo ta določila število arbitrov.33 Omeniti velja, da so pri določitvi arbitrov pomembni tudi drugi dejavniki, kot so strokovne kvalifikacije ali v primeru spora z mednarodnim elementom državljanstvo arbitrov. Parker opozarja, da naj lastnosti arbitrov ne bodo določene prenatančno, saj bi »bilo izzivanje hudiča, če bi določili, da lahko o sporu odloča le angleško govoreči Italijan z diplomo francoske pravne fakultete in poznavanjem gradbenih pogodb na Bližnjem vzhodu«.34
Izbira jezika, v katerem naj poteka arbitražni postopek, je pomembna predvsem, kadar sta stranki iz različnih držav.35 Stranki se prav tako lahko dogovorita, da bo postopek potekal dvojezično in da bosta dokumente vlagali vsaka v svojem jeziku. Ob tem je potrebna pozornost pri izbiri arbitra, ki bo lahko delal v obeh jezikih.36 Izbira prava je ključna za razjasnitev nejasnosti v pogodbi in posledično varuje stranki pred zavlačevanjem spora, višjimi stroški in drugimi komplikacijami spora.37 Arbitražne klavzule so vezane na procesno pravo,38 ne na materialno pravo, ki velja za vsebino pogodbe.39 Če stranki z arbitražno klavzulo določita, da bosta kot obvezni korak spor najprej poskusili rešiti z mediacijo, lahko to privede k ugodnejši rešitvi spora. Park opozarja, da je ob tem dobro določiti procesna pravila in potek mediacije.40 V tem primeru govorimo o kombinirani klavzuli...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Nika Salamunić: Patološke klavzule v slovenski sodni praksi
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 24, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
