Pacientova pravica do drugega mnenja - na papirju da, v praksi ne

Prvotno besedilo 40. člena ZPacP (uveljavljen leta 2008) je bilo v pravni teoriji deležno marsikatere kritike, pri čemer je želel zakonodajalec pomanjkljivosti odpraviti z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah (ZPac-A),³ ki je stopil v veljavo skoraj deset let kasneje. V članku bo v prvih dveh poglavjih predstavljeno, zakaj je bila navedena sprememba 40. člena ZPacP zgolj navidezna in nepotrebna. V tretjem poglavju bodo predstavljeni rezultati ankete, izvedene pri zdravnikih, ki se nanaša na dejansko izvajanje pravice do drugega mnenja.

Že pred sprejetjem ZPacP je imel pacient skladno s 47. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej)⁴ pravico do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki si jih je izbral sam, oziroma zahtevati konziliarni pregled.⁵ Pravico do drugega mnenja je nato podrobneje uredil leta 2008 sprejeti (prvotni) ZPacP, ki je v danes neveljavnem 40. členu določal:

Kot izhaja iz citirane določbe, je prvotno besedilo 40. člena ZPacP razlikovalo med uveljavljanjem pacientove pravice do drugega mnenja pri izvajalcih zunaj javne zdravstvene mreže ter izvajalcih v javni mreži. Medtem ko je lahko samoplačniški pacient skladno s prvim odstavkom 40. člena kadarkoli pridobil drugo mnenje, je imel pacient v javni zdravstveni mreži pri uveljavljanju te pravice marsikatero omejitev, ki je bila določena z 2.-4. odstavkom 40. člena ZPacP. Pravna teorija je v povezavi z navedenimi določbami podala zlasti naslednje kritične komentarje:

1. Izključitev uveljavljanja pravice do drugega mnenja na primarni ravni, za kar ni videti stvarno razumnega razloga.

2. Omejitev pacienta na zgolj enkratno možnost po pridobitvi drugega mnenja za oceno istega zdravstvenega stanja.

3. Konstitutivni pogoj temeljitega pogovora pacienta z lečečim zdravnikom, kar lahko pacienta odvrne od uveljavljanja te pravice.

4. Drugo mnenje je pacient praviloma pridobil pri istem izvajalcu v javni mreži, kar vzbuja dvom o neodvisnosti in nepristranskosti drugega mnenja.

Izpostavljeno je bilo tudi, da predstavljena ureditev 40. člena ZPacP pacienta odvrača od uveljavljanja drugega mnenja, pri čemer naj primerljiva evropska zakonodaja navedene pravice ne bi pogojevala s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja.⁶

Dne 21. oktobra 2017 je v veljavo stopila novela ZPacP-A, ki naj bi glede na obrazložitev predloga zakona odpravila zgoraj predstavljene pomanjkljivosti v postopku pridobivanja drugega mnenja. Nadalje je predlog zakona želel odpraviti nejasnost pri plačniku drugega mnenja, kadar gre za uveljavljanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.⁷ Žal pa sprejeto besedilo spremembe 40. člena ZPacP, ki se v bistvenem ne razlikuje od besedila, navedenega v predlogu zakona,⁸ ni prineslo obljubljenih novosti za pacienta v javni mreži. Leta 2017 spremenjeni in še danes veljavni 40. člen ZPacP namreč določa:

Vse do konca petega odstavka 40. člena ZPacP se bralcu zdi, da se je ureditev pravice do drugega mnenja z novelo ZPacP-A uskladila s kritikami pravne teorije. Vendar je za pacienta v javni mreži zdravstvene službe ključen šesti odstavek 40. člena ZPacP, saj pacienta pri uveljavljanju pravice do drugega mnenja napotuje na zakon, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Pri tem je treba izpostaviti prehodno določbo drugega odstavka 27. člena ZPacP-A, iz katere izhaja, da se neveljavni drugi, tretji in četrti odstavek prvotnega 40. člena ZPacP uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo uredil uveljavljanje pravice do drugega mnenja v mreži javne zdravstvene službe. Pacient, ki se je nadejal, da bo ZPacP-A odpravil pomanjkljivosti pridobivanja drugega mnenja v javni mreži, je lahko bil po sprejetju novele razočaran, pri čemer njegovo razočaranje traja vse do danes. Po več kot šest letih od uveljavitve ZPacP-A in po več kot 16 letih od uveljavitve prvotnega ZPacP novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ),⁹ ki bi uredila pacientovo pravico do drugega mnenja v javni mreži, še ni bila sprejeta. S spremenjenim besedilom 40. člena ZPacP torej ni bil dosežen nobeden od ciljev predlagatelja ZPacP-A. Prišlo je zgolj do navideznih sprememb uveljavljanja pacientove pravice do drugega mnenja pri zasebnem izvajalcu zunaj javne mreže, saj je v veljavnem 40. členu ZPacP izrecno določeno, da:

1. lahko pacient uveljavlja pravico na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti;

2. zdravnik, ki podaja drugo mnenje, poleg pregleda dokumentacije lahko opravi tudi pregled pacienta ali opravi oziroma predlaga dodatne zdravstvene storitve;

3. je lečeči zdravnik neodvisen pri sprejemanju strokovnih odločitev;

4. uveljavljanje pravice ne sme imeti negativnih posledic za pacienta.

Navedena izrecna določila za samoplačniške paciente ne pomenijo dodatnega opolnomočenja njihovega položaja. Že iz zgoraj citiranega prvega odstavka neveljavnega 40. člena ZPacP namreč izhaja, da lahko samoplačniški pacient uveljavlja pravico do drugega mnenja tudi na primarni ravni. Kar zadeva neodvisnost zdravnika pri sprejemanju strokovnih odločitev, je treba izpostaviti, da takšno določbo pozna 3. člen Zakona o zdravniški službi (ZZdrS),¹⁰ pri čemer se besedilo tega člena ni spreminjalo že od njegovega sprejetja leta 1999. Ni tudi dvoma, da zdravnik, ki podaja drugo mnenje samoplačniškemu pacientu, lahko opravi pregled pacienta ter druge zdravstvene preiskave,¹¹ če pacient s tem soglaša, zato posebno določilo v četrtem odstavku 40. člena ZPacP ni potrebno. Enako velja za določbo, da zahteva za pridobitev drugega mnenja za pacienta ne sme imeti negativnih posledic pri nadaljnji zdravstveni obravnavi. Uveljavitev zakonske pravice namreč po naravi stvari ne sme imeti negativnih posledic pri nadaljnjem uveljavljanju drugih posameznikovih pravic...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Anže Kimovec: Pacientova pravica do drugega mnenja - na papirju da, v praksi ne

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 26, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------------