c S

Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF

11.12.2023 V zadnjih nekaj letih je eno bolj dinamičnih pravnih področij na preseku nacionalnega in evropskega pravnega reda vprašanje pravilne razlage in enotne uporabe Direktive 13/93/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva). Čeprav je cilj Direktive od leta 1995, ko je potekel rok za njen prenos v nacionalne pravne rede, zgolj zagotovitev minimalnih standardov potrošniškega pogodbenega varstva - nepogodbena odgovornost tako ne spada na področje uporabe Direktive, ampak na področje nacionalnega prava1 -, pa je Sodišče EU (SEU) na predlog nacionalnih predložitvenih sodišč razvilo obsežno in poglobljeno sodno prakso, ki je precej presegla okvire gole minimalne harmonizacije. Direktiva je tako danes, skoraj dvajset let kasneje, dejansko in pravno mnogo več, kot je bila ob svojem sprejemu in kot je načrtoval zakonodajalec EU.

Poglavitni razlog za obširno sodno prakso SEU v zvezi z Direktivo so sodni spori na nacionalni ravni v zvezi s potrošniškimi krediti v tuji valuti, konkretno v švicarskih frankih (CHF). Tako pri nas kot v drugih državah članicah EU so posamezniki pri različnih bankah, največkrat v obdobju med 2004 in 2008, najeli kredite v tuji valuti (CHF). To so storili, ker so bili ti krediti v času sklenitve kreditnih pogodb ugodnejši, tj. z nižjo obrestno mero kot evrski krediti. Zaradi izbruha sprva finančne, nato pa še ekonomske krize se je vrednost CHF proti evru v začetku leta 2009 začela zviševati. Eden od vrhuncev rasti CHF v primerjavi z evrom je bil dosežen leta 2015 zaradi nenadnega in povsem nepričakovanega ukrepa švicarske centralne banke, ki je odpravila omejitev razmerja med CHF in evrom.2 Zaradi rasti CHF v primerjavi z evrom je raslo tudi breme izpolnitve kreditnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto, ki so ga številni kreditojemalci težko odplačevali. Takšno stanje je postopoma rezultiralo v številnih sodnih sporih, v katerih so kreditojemalci večinoma uveljavljali ničnost tako sklenjenih kreditnih pogodb v tuji valuti.

Največ tovrstnih sporov, posledično pa tudi zahtev za predhodno odločanje, ki so jih vložila nacionalna sodišča, je bilo v srednji in vzhodni Evropi. Tako je SEU razvilo obsežno sodno prakso v zvezi z razlago Direktive zlasti na podlagi dejanskih stanj, kot so izhajala iz primerov pred poljskimi in romunskimi sodišči. Za to sodno prakso je značilno, da je SEU pravne standarde dolžnega ravnanja po Direktivi opredelilo zelo abstraktno, nacionalnim sodiščem, vključno s slovenskimi, pa je pustilo precej široko polje za kazuistično sodno presojo v konkretnih primerih. To deluje na škodo določnosti pravnih norm, ki je v funkciji pravne varnosti in pravne predvidljivosti strank. Ker je temeljno načelo poštenega sojenja, da se podobni primeri obravnavajo enako, različni pa različno, to od nacionalnih sodišč zahteva, da se pri črpanju iz sodne prakse SEU ne smejo zadovoljiti samo z izrekom njegovih sodb, temveč morajo tudi preveriti, v kakšnih dejanskih okoliščinah je bil izrek podan in ali so tiste dejanske okoliščine v bistvenem podobne slovenskim, da zato terjajo tudi enako pravno obravnavo.

Iz pregleda prav tako precej obširne sodne prakse slovenskih sodišč, vključno z Vrhovnim sodiščem, izhaja, da se tega, sicer težkega kazuističnega bremena naša sodišča premalo zavedajo. Povrh vsega pa se spopadajo, zahvaljujoč tudi nedorečenosti in pogosto preveliki pomenski odprtosti sodne prakse SEU, ne le z izzivi nacionalnega prava, temveč tudi z odprtimi vprašanji evropskega prava. Ta so vezana predvsem na pravne učinke direktiv v nacionalnih pravnih redih, na posledice avtonomne razlage in dolžnosti nacionalnih organov, povezanih s pravom EU skladno razlago, ter na to, kako ta razlaga in njeni morebiti celo retroaktivni učinki vplivajo na horizontalna razmerja med posamezniki, ki jim direktive sicer ne smejo neposredno nalagati obveznosti. Ker so to pomembna in aktualna pravna vprašanja na preseku nacionalnega in evropskega prava, jih v nadaljevanju tega prispevka obravnavamo v dveh korakih. Prvi del prispevka, ki sledi, je zato abstraktne narave in naslovi splošna teoretična in sodna dognanja v zvezi z učinki direktiv v nacionalnih pravnih redih. Drugi del pa ta spoznanja uporabi na konkretnih odprtih vprašanjih v zvezi z uporabo Direktive v postopkih pred slovenskimi sodišči.

Splošno o pravnem statusu in učinkovanju direktiv v nacionalnih pravnih redih

Učinkovanje prava EU v Republiki Sloveniji ureja 3.a člen Ustave RS (v nadaljevanju: ustava). Kot poudarja Komentar ustave, je pravna podlaga za uporabo prava EU v Sloveniji 3.a člen ustave, in ne pravo EU samo.3 Ustava v 3.a členu nalaga uporabo prava EU v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU.4

"Ta določba zavezuje [vse državne organe] tudi Ustavno sodišče, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upošteva pravo EU tako, kot to iz njega izhaja."5 [...] "Učinek prava EU v notranjem pravnem redu je torej odvisen od vsakokratnih pravil, ki urejajo delovanje EU. [...] Zaradi tretjega odstavka 3.a člena ustave so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo ustave."6

Kot sklene Ustavno sodišče, je posledično "za razlago prava EU in presojo veljavnosti sekundarnega prava EU izključno pristojno SEU."7

Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, so formalnopravno sprejete v obliki sodb. Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, so kot del sodbe SEU zavezujoči ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta Evropske unije oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes8 in praviloma ex tunc. Razen če SEU omeji časovni učinek svoje sodbe, se razlaga in neveljavnost akta Unije štejeta od dneva vstopa akta v veljavo oz. od dneva izteka roka za implementacijo predmetnega akta.9 Sodbe SEU so tako formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, ki ga morajo na podlagi 3.a člena ustave ter ustaljene sodne presoje SEU ex offo upoštevati vsi oblastveni organi10 in na katerega se lahko, prav tako neposredno, sklicujejo posamezniki v Republiki Sloveniji.

Avtonomna in lojalna razlaga prava EU

V zvezi s pravilno uporabo direktiv prava EU v nacionalnem pravnem redu morajo nacionalni oblastveni organi, še posebej pa sodišča, poznati pojma avtonomne in lojalne razlage prava EU ter ju tudi razlikovati. Avtonomna in lojalna razlaga namreč označujeta dva različna instituta prava EU, med katerima je logično kronološko razmerje, tako da sprejeti avtonomni razlagi prava EU sledi dolžnost nacionalnih organov, da to avtonomno razlago v skladu z načelom primarnosti uporabijo v celoti in zato izključijo uporabo nasprotujočih si nacionalnih razlag. Če to iz kakršnegakoli razloga ni mogoče, pa morajo, sledeč načelu lojalne razlage, v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

Avtonomna razlaga pojmov prava EU izhaja iz načela avtonomnosti prava EU. Načelo, ki ga je SEU razvilo v znameniti zadevi Van Gend en Loos,11 pomeni, da je EU lasten pravni red z lastnimi kriteriji veljavnosti. Iz načela avtonomnosti prava EU pa izhaja tudi t. i. hermenevtični monopol SEU.12 V skladu z njim je SEU izključno pristojno tako za odločanje o neveljavnosti predpisov in pravnih aktov EU kot za podajanje enovite razlage vseh pravnih pojmov prava EU. Ker je pravo EU avtonomni pravni red, imajo tudi vsi njegovi pojmi avtonomen, pravu EU lasten pomen, ki ga slednjič definira SEU in ki ga morajo, sledeč načelu učinkovite ter enovite uporabe prava EU po celotni Uniji, spoštovati vsi nadnacionalni in nacionalni oblastveni organi.

Kadar pa gre kot pri Direktivi za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupni okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je ponovno SEU tisto, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih direktivah naj imajo enoten avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča. Ko pa enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU.

To je SEU, med drugim, zelo nazorno pokazalo v slovenski predložitveni zadevi C-536/09, Omejc, ko je zapisalo, da

"v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev svojega smisla in pomena ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev. Iz te sodne prakse izhaja, da je treba besedno zvezo 'prepreči pregled na kraju samem' v določbi iz uredbe, ki se nikjer ne sklicuje na nacionalno pravo, šteti za samostojen pojem prava Unije, katerega smisel in pomen morata biti enaka v vseh državah članicah. Zato mora razlago te besedne zveze, ki bo v pravnem redu Unije enotna, podati Sodišče."13

Kot smo opozorili na drugem mestu, velja, da ker je pravo EU avtonomen pravni red, so njegovi pravni pojmi samostojni, predvsem pa neodvisni od pomena, ki ga istoimenski pojmi lahko imajo v državah članicah. Tako sta pravo EU in nacionalno pravo različna pravna in epistemološka svetova.14

Meje obveznosti lojalne razlage

Obveznost lojalne ali s pravom EU skladne razlage je sicer splošno pravno načelo prava EU, ki pa se je še posebej razvilo na področju pravilne implementacije in uporabe direktiv. Kot je dobro znano, iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da direktive po svoji formalni definiciji niso neposredno uporabne, lahko pa so neposredno učinkovite, vendar samo v vertikalnih razmerjih.15 Z drugimi besedami, zakonodajalec EU lahko z direktivami pravne obveznosti neposredno nalaga samo državam (ki se jih po pravu EU razlaga široko),16 ne pa tudi posameznikom. Posameznike se lahko neposredno zaveže z obveznostmi iz prava EU samo s tistimi predpisi prava EU, ki so neposredno uporabni, to pa so pogodbe, uredbe in sklepi.

Eden od mehanizmov kompenzacije odsotnosti horizontalnega neposrednega učinka direktiv je dolžnost s pravom EU skladne (tudi lojalne) razlage, za katero se pogosto uporablja tudi izraz posredni učinek direktiv. V skladu z njo, sledeč ustaljeni sodni presoji SEU iz zadev Von Colson und Kamann17 ter Marleasing,18 je dolžnost vseh nacionalnih organov, še posebej pa sodišč, da nacionalne implementacijske predpise pri uporabi razlagajo, kolikor se le da, v skladu s pravom EU. Dolžnost s pravom EU skladne razlage, ki prav tako izhaja iz načela lojalnosti iz 4. člena PEU, je načeloma zelo intenzivna, ni pa niti absolutna niti neomejena.

Iz ustaljene sodne presoje Sodišča EU tako nedvomno izhajajo naslednje omejitve dolžnosti lojalne razlage:

- nacionalnih implementacijskih predpisov in nacionalnega pravnega reda v celoti ni treba razlagati contra legem ali v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega pravnega reda;19

- z razlago direktiv tudi ni mogoče obiti prepovedi horizontalnega neposrednega učinka direktiv na način, da bi lojalna razlaga za posameznika vzpostavila poprej neobstoječo kazenskopravno odgovornost ali da bi jo zaostrila.20

Glede vzpostavitve poprej neobstoječe civilnopravne odgovornosti posameznika na podlagi kasnejše interpretacije direktive je sodna praksa manj jasna21 in tudi mnenja med generalnimi pravobranilci ter akademiki so deljena.22

Iz sodne prakse SEU pa kljub temu izhaja, da

"zahteva po skladni razlagi ne more iti tako daleč, da bi direktiva sama in neodvisno od nacionalnega zakona, s katerim je bila prenesena, ustvarila obveznosti za posameznike ali celo določila ali poslabšala kazenskopravno odgovornost tistih, ki kršijo njene določbe", vendar pa "je vseeno sprejeto, da država načelno lahko posameznikom zoperstavlja razlago nacionalnega prava, skladno z direktivo".23

Dilemo, ali lahko posredni učinek direktiv prek zahteve po s pravom EU skladne razlage obide prepoved horizontalnega učinka direktiv v smislu nalaganja neposrednih obveznosti posameznikom, skuša pravna teorija razrešiti s pomočjo razlikovanja med "izključevalnim" in "nadomestnim" posrednim horizontalnim učinkom direktiv.24 Kadar, kot v zadevah C-194/94 in C-443/98, s pravom EU skladna razlaga direktive zahteva samo neuporabo, torej izključitev nacionalnega predpisa, smeta ta direktiva in njena razlaga neposredno učinkovati tudi v horizontalnih razmerjih med posamezniki. V nasprotnem primeru, ko razlaga direktive vsebinsko vodi v ustvarjenje novega pravnega pravila, ki nadomešča obstoječe nacionalno pravno pravilo med posamezniki, pa naj taka zahteva ne bi bila skladna s pravom EU.25

Uporaba doktrine SEU v slovenskih zadevah, povezanih s CHF

Uporabljajoč to doktrino na konkretnih okoliščinah slovenskih zadev v zvezi s krediti, izraženimi v tuji valuti, lahko ugotovimo, da slovenska sodišča, drugače kot je to na primer storilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips-18/2022, pa tudi II Ips 8/2022, izvajajoč dolžnost s pravom EU skladne razlage, ne morejo ravnati povsem pavšalno (en gros), zanemarjajoč vprašanje, ali je taka razlaga Direktive ne samo obvezna, temveč ali je sploh skladna s pravom EU. Kot že rečeno, s pravom EU ni skladna tista razlaga direktiv, ki za posameznike ustvari novo pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana. Tak nadomestni posredni učinek direktiv je nezdružljiv s pravom EU in ga nacionalno sodišče posamezniku, konkretno komercialnim bankam, na osnovi prava EU tudi ne more vsiliti. Kot izhaja iz zadeve C-122/17, je v primerih, ko bi nacionalno sodišče prek načela lojalne razlage vzpostavilo horizontalni neposredni učinek Direktive, s pravom EU nezdružljiva ne samo taka razlaga nacionalnega implementacijskega predpisa, temveč nacionalnemu sodišču tudi ni treba spoštovati načela primarnosti prava EU.26

Dolžnost retroaktivne razlage nacionalnih implementacijskih predpisov?

Te ugotovitve se še zaostrijo pri vprašanju morebitne retroaktivne razlage nacionalnih predpisov, da bi država pravilno izpolnila svojo implementacijsko dolžnost. Iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da razlaga prava EU, vključno z direktivami, s katero SEU pojasni ali opredeli pomen in vsebino pravnega pravila, vsebovanega v predpisu prava EU, velja in jo je treba uporabljati od dneva uveljavitve predpisa, ki ga je SEU razložilo. Načelo ex tunc učinkovanja interpretativnih odločb SEU je to sodišče ponovilo v več zadevah.27 Konkretno v primeru Direktive to torej načeloma pomeni, da vse razlage Direktive, ki jih je SEU podalo v svojih sodbah na podlagi predlogov za predhodno odločanje v desetletjih, ki so sledila, veljajo in se uporabljajo od 1. januarja 1995, ko je potekel rok za implementacijo Direktive.

Očitno je, da tovrstna povratna veljava sodne razlage predpisov prava EU trči v načeli pravne predvidljivosti in pravne varnosti, katerih del je tudi splošna prepoved povratne veljave in učinkovanja predpisov. To načelo je, z redkimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, kogentne narave, del javnega reda (ordre public) tako v državah članicah kot v pravu EU. Kljub temu se je ex tunc narava učinkovanja sodnih odločb SEU uveljavila kot odraz zahtev, izhajajočih iz enovite, učinkovite in primarne uporabe prava EU, ki so vse utemeljene v načelu lojalnega sodelovanja iz 4. člena PEU.

Vendarle pa je v zvezi z ex tunc učinkovanjem sodne razlage direktiv potrebna posebna previdnost. Pokazali smo že, da dolžnost s pravom EU skladne, tj. lojalne razlage ni niti absolutna niti neomejena in da nacionalna sodišča niso dolžna razlagati nacionalnih predpisov contra legem, torej v nasprotju z določenimi temeljnimi načeli nacionalnega pravnega reda, med katere brez dvoma sodi tudi načelna prepoved retroaktivnosti. Zavedajoč se ex tunc učinkov sodb SEU po 267. členu PDEU, vendarle ne gre spregledati pomena spoštovanja nacionalne prepovedi retroaktivnosti v primeru razlage in uporabe konkretne Direktive. V zvezi z njo je zato treba izpostaviti dvoje.

Prvič, posebej pomembna je sodna praksa SEU v zadevi C-268/06, v kateri je to sodišče odločilo, da nacionalno sodišče lahko nacionalni zakon, da bi bil ta, sledeč načelu lojalne razlage, usklajen z direktivo, razlaga retroaktivno samo, če to dopušča nacionalni pravni red. V Sloveniji je to v skladu s 155. členom ustave mogoče samo, če zakon določa, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Te ustavne prepovedi ni mogoče obiti niti s pomočjo načela lojalne razlage, ker bi tako z retroaktivno razlago zakona vanj vnašali rešitve, ki imajo retroaktivne posledice, kar bi predstavljalo nedopusten obid prepovedi načela retroaktivnosti.28

Drugič, Direktiva daje izrecen poudarek časovni dimenziji, ko v svojem 4. členu določa, da je "treba nedovoljenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katere je bila sklenjena pogodba, in sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe [...]". Z drugimi besedami, nedovoljenosti pogodbenega pogoja ni mogoče presojati za nazaj v luči tega, kar vemo in je v zvezi s krediti v CHF znano danes. Edino - in tudi edino pošteno - merilo sodne presoje je, da se kot presečna točka v luči celokupnih tedanjih okoliščin vzame čas sklenitve konkretne pogodbe. Temu pritrjuje tudi slovensko Ustavno sodišče, ko izrecno zapiše, da se

"nedovoljenost presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevne vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal (poznala) ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe".29

Pri tem se morajo še posebej sodniki zavedati svojega kognitivnega psihološkega predsodka, v skladu s katerim preteklost vselej sodimo po izkušnjah iz sedanjosti, tako da vanjo celo na nezavedni ravni včitavamo sodobni čas. To počnemo, ko sledimo svojim izkušnjam in svetovnim nazorom,30 oblikovanim pod vtisom ekonomskih kriz, ki smo jim bili podvrženi v preteklih letih. Tako lahko razumemo tudi aktivistične dictume nekaterih slovenskih sodišč, ki razvijajo načelo "socialne funkcije kreditiranja",31 ali pa celo "frankensteinske" razlage Ustavnega sodišča, ki je razvilo pozitivno dimenzijo splošne svobode ravnanja,32 ki pojmovno ne more obstajati,33 dejansko pa tudi ni obstajala v času sklepanja izpodbijanih kreditnih pogodb.

Konkretno to pomeni, da v nasprotju s tem, kar izrecno stori Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi II Ips 8/2022, pričakovanega standarda strokovnosti, iz katerega se napaja kriterij dobre vere in poštenja, ni na primer mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, kot je na primer Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. septembra 2011, ki v času sklepanja zadevnih pogodb sploh niso obstajali in jih banke tudi niso mogle upoštevati.

Drugačno ravnanje pomeni nalagati poslovnim subjektom nemogoče pravne obveznosti, saj za nazaj ne more nihče izpolniti pravne ali strokovne obveznosti, katere vsebina tedaj sploh še ni obstajala. Tako ravnanje sodišča krši rimskopravno maksimo: impossibilum nulla obligatio est. V ustavni demokraciji država in njeni organi posameznikom ne smejo nalagati nemogočih obveznosti. To povsem konkretno pomeni, da Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot)34 in Zakona o potrošniških kreditih35 kot nacionalna implementacijska predpisa ni dopustno razlagati retroaktivno v smislu, da sta vsebovala zahteve, kot izhajajo iz Priporočila ESRB o dajanju posojil v tujih valutah iz leta 2011 ali sodb SEU, ki se sklicujejo na to priporočilo.

Posledice kršitve standardov dolžnega ravnanja po Direktivi

Temeljna standarda dolžnega ravnanja v potrošniških pogodbah sta pravilno opravljena pojasnilna dolžnost ter pošteni pogodbeni pogoji. Glede tega niti v teoriji niti v praksi ni dvoma. Zdi pa se, da je zlasti v postopkih pred slovenskimi sodišči manj jasno, kaj konkretno pravo EU od nacionalnega sodišča sploh zahteva v primeru kršitev teh dveh standardov dolžnega ravnanja. Pravo EU glede tega sicer ne pušča nikakršnega dvoma.

Obstoj in posledice kršitve pojasnilne dolžnosti je SEU izčrpno razložilo v svoji ustaljeni sodni praksi. V nedavni zadevi C-395/21 je SEU to sodno prakso strnilo, rekoč, da že sama kršitev pojasnilne dolžnosti, torej zahteve, da morajo biti pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, v skladu z Direktivo ne povzroči, da je pogoj, glede katerega je bila kršena pojasnilna dolžnost, sam po sebi nepošten.36 Ker pa Direktiva temelji na načelu minimalne harmonizacije, imajo države članice pravico, v mejah tega, kar dopušča primarno pravo EU, potrošniku zagotoviti višjo raven zaščite in lahko tudi kršitev pojasnilne dolžnosti štejejo kot razlog za nepoštenost pogodbenega pogoja samega po sebi.37

Pri tem pa je treba opozoriti, da na obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja niti Direktiva niti SEU ne vežeta sankcije oz. posledice ničnosti. Nasprotno, kot izrecno izhaja iz prvega odstavka 6. člena Direktive, morajo države članice določiti, da nepošteni pogodbeni pogoji niso zavezujoči za potrošnika, pri čemer pa pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj pogodbe mogoč brez nedovoljenih pogojev...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Matej Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 42-43, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------------

Opombe:
1 Zadeva C-349/18 do C-351/18, točke 72-74.
2 CHF v primerjavi z evrom sicer še naprej ostaja na zelo visoki ravni: https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html .
3 Up-328/04, U-I-186/04, točka 10.
4 Prav tam.
5 U-I-65/13, Ur. l. 54/14, točka 6.
6 Kot še poudari Ustavno sodišče v zadevi U-I-146/12, Ur. l. RS, št. 107/13, točka 32.
7 Ustavno sodišče enako poudari še v zadevi U-I-295/13-260, Ur. l. RS, št. 71/16, točki 66 in 67.
8 Glej tudi Craig, P., in de Burca, G.: EU Law, Text, Cases and Materials, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford 2003, str. 45.
9 Podrobneje glej Avbelj, M.: Sodno pravo Evropske unije, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 50-53.
10 Avbelj, M.: Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija. Pravosodni bilten, letn. 37, št. 2/2016, str. 11-25.
11 Zadeva C-26/62.
12 Glej Mancini, G. G.: The Free Movement of Workers in the Case-Law of the European Court of Justice, v: Curtin, D., in O'Keefe, D. (ur.): Constitutional Adjudication in European Community and National Law, Butterworths 1992, str. 67.
13 Zadeva C-536/09, Omejc, točki 19 in 20.
14 Avbelj, M., nav. delo, 2020, str. 190.
15 Zadeva C-41/74, Van Duyn.
16 Zadeva C-188/89, Fosters in drugi proti British Gas.
17 Zadeva C-14/84, Sabine von Colson in Elisabeth Kamann proti Land Nordrhein-Westfalen.
18 Zadeva C-106/89, Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentacion SA.
19 Glej zadeve C-262/88, Barber; C105/03, Pupino, C-282/10, Dominguez; C-176/12, AMS.
20 Zadeva C-321/05, Kofoed.
21 Glej, npr. zadevo C-291/13, Sotiris in zadevo C-573/17, Poplawski.
22 Primerjaj Craig, P.: Directives, Direct Effect, Indirect Effect and the Construction of National Legislation, (1997) 22 ELRev 519.
23 Zadeva C-321/05, Kofoed, točka 45, v kateri se SEU sklicuje na zadevi Kolpinghuis Nijmegen, točke 12-14, in Arcaro, točki 41 in 42.
24 Craig, P., in de Burca, G.: EU Law, Text, Cases and Materials, OUP, Oxford 2020, str. 250-255.
25 Prav tam.
26 Zadeva C-122/17, točka 55.
27 Zadeva C-453/00, Kühne & Heitz; Zadeva C-2/06, Kempter; Zadeva C-455/08, Commission v. Ireland.
28 Glej, Pavčnik, M.: Časovnost razlage zakona, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave 34, Ljubljana 2018, str. 20.
29 Up-14/21, točka 37.
30 Avbelj, M., in Šušteršič, J.: Ideologija na sodiščih (judiology), v: Avbelj, M., in Šušteršič, J. (ur.): Ideologija na sodiščih. 1. izd., Nova univerza, Nova Gorica 2021.
31 VSM sklep I Ip 701/2019.
32 Podrobneje glej: Avbelj, M.: Ustavnopravni frankenstein, Finance, 12. februar 2022, https://www.finance.si/ustavnopravni-frankenstein/a/8986993 , kjer smo med drugim zapisali: "Po novi in zares precedenčni doktrini slovenskega ustavnega sodišča, za katero ni nobene resne opore niti v teoriji niti v praksi ustavnega prava, je posameznik v Republiki Sloveniji lahko splošno svoboden samo v taki obliki, kot jo posebej določi država. Kot je v svojem odklonilnem ločenem mnenju odlično opozoril ustavni sodnik Svetlič, smo v tej državi vsi zasebniki po novem svobodno heteronomno omejeni v svoji avtonomni svobodi. Na kratko, s konstrukcijo pozitivne dimenzije splošne svobode ravnanja, ki pojmovno ne obstaja in je contradictio in adiecto, je ustavno sodišče še enkrat v konkretni zadevi doseglo vnaprej izbrani cilj, ki ga na podlagi dotlej ustaljene sodne prakse ne bi moglo in ustavno skladno tudi ne bi smelo doseči."
33 Prav tam.
34 Ur. l. RS, št. 98/04 - UPB in nasl.
35 Ur. l. RS, št. 70/00 in nasl.
36 Zadeva C-395/21, točka 50.
37 Prav tam, točka 51.




Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.