Menim, da je prvi odstavek 180. člena Zakona o prekrških (ZP-1),2 ki ultimativno zahteva, da sodišče obvezno zaslišuje mladoletnika, čeprav primer tega ne upravičuje in lahko mladoletniku celo škodi, nesorazmeren ukrep, ki nasprotuje namenu kaznovalnih postopkov zoper mladoletnike.
Kontrolor Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet v spremstvu varnostnika na avtobusih LPP preverja vozovnice. S posebno napravo potrjuje, ali so bile Urbane, tj. kartice, ki se uporabljajo za vožnjo z LPP, pred vstopom potrjene (»validirane«). V nasprotnem primeru to pomeni uresničitev znakov prekrška po 1. alineji 35. člena Odloka o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov3 v zvezi z 22. členom4 tega Odloka. Zagrožena globa je 40 evrov.
Kontrolor je v opisanem primeru mladoletniku zasegel mesečno kartico Urbano, ki jo mora nato mladoletnik (oziroma njegovi starši) od LPP odkupiti za protivrednost 40 evrov ali pa si kupiti novo neimensko vrednostno kartico. Oškodovanec (navedeno javno podjetje) nato poda mestnemu inšpektoratu pobudo za pregon, kjer dogodek opiše in zahteva vračilo 1,3 evra premoženjske koristi.
V nadaljevanju prekrškovni organ ljubljanske občine, tj. Inšpektorat MOL, poda obdolžilni predlog na Okrajno sodišče v Ljubljani, v katerem predlaga začetek postopka proti mladoletniku z odvzemom premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom v znesku 1,3 evra, kot stane enkratna voznina.
Po prejemu obdolžilnega predloga sodišče izvede redni prekrškovni postopek. Ker tako zahteva prvi odstavek 180. člena ZP-1, mora sodišče mladoletnika pred izdajo sklepa ali sodbe o prekršku nujno zaslišati, poleg njega pa o družinskih razmerah običajno še njegove starše, po katerih ga vabi in ki mladoletnika spremljajo.
ZP-1 v 182. členu določa, da je treba v postopku o prekršku proti mladoletniku poleg dejstev, ki se nanašajo na prekršek, zlasti ugotoviti mladoletnikovo starost in okoliščine, ki so potrebne za presojo njegove duševne razvitosti, preučiti okolje in razmere, v katerih mladoletnik živi, ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost. Da se ugotovijo te okoliščine, je treba zaslišati mladoletnikove starše, njegove skrbnike in druge, ki lahko dajo o njih potrebne podatke. O teh okoliščinah se po potrebi zahteva poročilo pooblaščenega organa socialnega varstva.
Kot izhaja iz 32. člena ZP-1, je namen vzgojnih ukrepov zoper mladoletnike, da se z nasveti in opozorili, z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem prekrškov ter z razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovita njihova vzgoja in pravilen razvoj.
Prvi odstavek 180. člena ZP-1 določa: »V postopku proti mladoletniku se sodba oziroma sklep o prekršku ne moreta izdati brez njegovega zaslišanja.«
V tem prispevku ne problematiziram zaslišanja mladoletnikov nasploh. Celo nasprotno, zaslišanje je pogosto nujno in samo zelo koristno (na primer pri predelanih mopedih v cestnem prometu, vandalizmu, kršenju javnega reda in miru, ob zlorabi prepovedanih drog itd.). Kot vprašljivo izpostavljam le ultimativnost zakonske zahteve, po kateri je treba nujno zaslišati mladoletnika v vsakem primeru, četudi primer kakor v obravnavani zadevi tako invazivnega posega v integriteto in dostojanstvo mladoletnika ne upravičuje ter mladoletniku in njegovemu razvoju lahko celo škodi.
Navedene zakonske določbe ni mogoče razumeti ali razlagati drugače, kakor se glasi, ker je jezikovno nedvoumna, zato sodišče manevrskega prostora nima, a bi ga moralo imeti. Če sodnik mladoletnika ne bi zaslišal, bi s tem kršil zakon, pa čeprav bi s tem ravnal v mladoletnikovo korist.
Za ilustracijo, sodišče mora mladoletnika, ki je na primer star 15 let, obvezno zaslišati, čeprav gre na primer za prekršek brez oprijemljive kriminalne količine, mladoletnik pa pred tem še ni bil kaznovan za noben prekršek ali kaznivo dejanje, kakor izhaja iz uradnih evidenc. Četudi se nakazuje razplet z ustavitvijo postopka zaradi nesmotrnosti sankcioniranja (drugi odstavek 185. člena ZP-1),5 je treba mladoletnika podvreči strogemu preiskovalnemu postopku, ki opravlja funkcijo kazni.
Mladoletnik je v postopku o prekršku deležen posebne pozornosti, kar kažejo določbe v ZP-1 (29.-41. in 172.-189. člen ZP-1). Te so v prvi vrsti namenjene posebnemu položaju in varstvu mladoletnikov pred državno kaznovalno povračilno represijo s ciljem njihovega zdravega razvoja (preventivo).
Zato je toliko bolj nenavadno, da se prekrškovni postopek spreobrne v svoje nasprotje in postane mladoletnikovo breme in kazen. Breme zato, ker gre v teh primerih za izrazito bagatelne prekrške brez omembe vredne kriminalne količine (1,3 evra), ki se običajno končajo v smislu prekrška neznatnega pomena (6.a člen ZP-1) ali z ustavitvijo postopka iz razloga smotrnosti po drugem odstavku 185. členu ZP-1 oziroma v najslabšem primeru z ukorom kot vzgojnim ukrepom (35. člen ZP-1). Kazen pa zato, ker se sodišče na opisani prestopek odzove z očitno pretirano postopkovno silo, t. i. procesnim nasiljem, ki v resnici postane edina kazen. To nasprotuje namenu iz 32. člena ZP-1.
Ni zgolj končna kazenska sankcija kot odraz uporabljenega materialnega prava tista, ki naj zadene mladoletnika in njegov razvoj, temveč je enako, če ne pri mladoletnikih še toliko bolj, kaznovalen sam postopek oziroma njegova izvedba. Tudi postopek mora biti pošten in sorazmeren očitanemu prestopku. Postopkovno nasilje, pa čeprav tlakovano z dobrimi nameni, za tako lahke prekrške ni upravičeno. Prekrškovni postopek nima le narave brezbarvnega mehanskega orodja pri iskanju materialne resnice, temveč na mlajše, razvojno ranljive mladostnike deluje boleče in kaznovalno.
Gre za postopkovno pravičnost, ki mora biti z občutljivostjo vtkana v ustavnoskladne kaznovalne postopke proti mladoletnikom. Da trenutno ni, kaže praksa. Sodišče mora namreč tudi v tako bagatelnih primerih nujno pozvati mladoletnika na sodišče na zaslišanje z osebno vročenim pisnim sodnim vabilom, ki deluje že samo po sebi grozeče, saj vključuje vrsto pravnih poukov, vključno z možnostjo prisilne privedbe, ki se lahko tudi realizira. Nato pa mora sodišče mladoletnika postaviti za zagovorniški pult za obdolžence, ki ga nekateri mladoletniki po telesni višini komaj presegajo, ter ga zasliševati kot vsakega drugega domnevnega kriminalca. Vse to zato, ker naj enkrat ne bi plačal 1,3 evra voznine! Če pa svojega izostanka ustrezno ne opraviči, ga mora dati sodišče prav zato, ker je zaslišanje obvezno, celo prisilno privesti s policijo. Ker gre za mladoletnika, sodišče povabi še vsaj enega od mladoletnikovih staršev, ki ga nato sprašuje o družinskih razmerah ter odnosih doma, kakor da bi naj bil, kar je do skrajnosti prignan stereotip zakonodajalca, mladoletnik hudo problematičen in družina v razsulu že samo zato, ker otrok ni poravnal ene avtobusne karte. Češ karikirano, da neporavnanih 1,3 evra kaže, da je družina disfunkcionalna, starš alkoholik, mladoletnik pa zadrogiranec, ki ne obiskuje šole.
Globe se mladoletnikom praviloma ne smejo izreči6 in se v praksi tudi ne izrekajo, zato je zagroženih 40 evrov le hipotetičnih, pa še ti kot najnižja možna globa za posameznika (osmi odstavek 17. člena ZP-1) utrjujejo opisano majhnost tega prestopka. Ta bi naj bil kot prekršek že v zasnovi nekaj lažjega, lažji od kaznivega dejanja, še toliko bolj pa, ker gre za najlažjo obliko od že tako lahkega, torej peresno lahkost, kar predstavlja prekršek za 1,3 evra. To je namreč vsa škoda, pa še te v resnici sploh ni, ker morajo mladoletniki svoje odvzete Urbane od LPP odkupiti nazaj za 40 evrov ali kupiti novo Urbano, ki stane vsaj nekaj evrov, ali pa so celo imeli kupljeno mesečno karto, le ob vstopu na avtobus so se pomanjkljivo registrirali (npr. ker so karto pozabili doma ali je niso ustrezno prislonili na registrator), s čimer so prav tako izpolnili znake tega prekrška.
Pomembno je, da le posplošeno pripisovanje t. i. kolektivne škode konkretnemu mladoletniku (kaj bi pomenilo za javni potniški promet, če vsi otroci ne bi plačali vozovnic) v kazenskem pravu ni dopustno in ni sprejemljivo, ker je le abstraktno, hipotetično in nepripisljivo ravnanju konkretnega mladoletnega kršitelja, ki odraža izključno 1,3 evra. Ob več tisoč mladostnikih, ki se dnevno vozijo z mestnim avtobusom, je že statistično gledano vselej nekaj takih, ki iz kateregakoli življenjskega razloga svoje karte niso ustrezno potrdili. To torej ni nič presenetljivega ali neobičajnega in sistemsko nevzdržnega, določen statističen odklon pa je kot v vsakem množičnem pojavu pričakovan. Kot tak ne narekuje nesorazmernega izvršilnega odziva, četudi z generalno preventivnimi vzgibi.
Sistem, ki sodišču ne daje potrebnega manevrskega prostora, je strupen (toksičen), lastniški (posesiven), pretiran in namenom ter ciljem postopka proti mladoletnikom nasproten. Namen postopka proti mladoletniku namreč ni, da naj ti v vsakem primeru postanejo predmet vseobsegajočega preiskovanja, pritiskanja, preverjanja in vnaprejšnjega stereotipiziranja celotnih družin. Po eni strani zakon zahteva (drugi odstavek 180.člena ZP-1), da mora sodišče pri procesnih dejanjih, pri katerih je mladoletnik navzoč, zlasti pa pri njegovem zaslišanju, ravnati obzirno in upoštevati mladoletnikovo duševno razvitost, občutljivost in osebne lastnosti, da ne bi postopek škodljivo vplival na njegov razvoj. Po drugi strani pa zakonodajalca očitno ne moti, da se mladoletnika že v zasnovi sploh prisilno zaslišuje za bagatelne prekrške, najsi bo to že po naravi stvari zanj še tako ustrahovalno, neobzirno in za njegov razvoj škodljivo. Protislovnost je očitna. Če naj obzirnost velja med zaslišanjem, naj še toliko bolj velja pri oceni, ali do zaslišanja sploh mora priti. Tako imamo nemogoč položaj, ko mladoletnik zaradi bagatelnosti zadeve ne dobi sankcije, te, ki naj bi bila po 32. členu ZP-1 kot edina tista, ki naj vpliva na razvoj mladoletnika, a se hkrati kljub temu izvede prisilen postopek z vsemi najstrožjimi kazenskopravnimi preiskovalnimi tehnikami, ki na mladoletnika učinkujejo kaznovalno.
Začeti je treba pri vzrokih, tj. potrebah postopka, nato pa glede na okoliščine zadeve metode stopnjevati od blažjih do strožjih. Kot najbolj invazivna se pokaže prav zahteva po zaslišanju tedaj, ko potrebe po zaslišanju sploh ni. To ne pomeni, da do zaslišanja ne more/sme priti, še posebej če je mladoletnik zrelejši, starejši (16–18 let) ali specialni povratnik oziroma je že bil kaznovan za druge prekrške ali kazniva dejanja. Pomeni le, da zaslišanje mladoletnika kot metoda preiskovanja ne bi smelo biti ultimativno, še posebej če je glede na naravo bagatelnega prekrška pretirano in nesorazmerno ter za mladoletnika v resnici škodljivo. Zaslišanje si je zakonodajalec zamislil zato, da se pri prekrških z oprijemljivo težo in kriminalno količino razjasnijo vse osebnostne in druge okoliščine na strani mladoletnika ob spoštovanju mladoletnikove osebnosti in dostojanstva.7 Zato je položaj, ko se zaslišanje v praksi spreobrne v mladoletnikovo obligatorno maltretiranje pri bagatelnih prestopkih, temu namenu nasproten in tudi ne prispeva k njegovi obrambi...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Jurij Švajncer: Obvezno zaslišanje mladoletnikov za bagatelne prekrške
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 40-41, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
