Poleg tega pa je z vidika sodne prakse ključno, da zakonodajalec z ZkolT-A ni zamudil priložnosti, da naposled le opredeli institut financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe (ang. third-party litigation funding, v nadaljevanju tudi: TPLF)3 ter nadgradi zakonske varovalke, ki so namenjene preprečevanju nedobrovernega pravdanja. Prav slednje se je v praksi izkazalo kot najbolj pereč pravnopolitični izziv4 ZKolT, ki sva ga zato postavila v središče obravnave tega prispevka.
Mineva sedmo leto od sprejema Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT),5 ki je v pravnem redu Republike Slovenije zagotovil možnost kolektivnega uveljavljanja denarnih in drugih kompenzatornih zahtevkov v primerih nekaterih množičnih oškodovanj (kolektivna odškodninska tožba), enotno ureditev kolektivnih opustitvenih tožb in kolektivno poravnavo kot poseben institut sporazumnega reševanja sporov v korist oškodovancev v primerih množičnega oškodovanja.6 Vendar pa je kolektivno sodno varstvo v Sloveniji dobilo zagon šele pred kratkim, saj je bilo samo v letu 2022 vloženih kar 15 novih kolektivnih tožb (do leta 2022 le štiri), v letu 2023 pa še štiri, kot izhaja iz Registra kolektivnih tožb.7 Večino kolektivnih tožb financirajo tretje osebe, in sicer odvetniki, in se nahajajo v fazi certifikacije. To pomeni, da bodo morala slovenska sodišča v razmeroma kratkem času v večjem številu postopkov oblikovati novo sodno prakso v zvezi z napolnjevanjem pravnih standardov, s katerimi je prežeta ureditev ZKolT, zlasti tudi v zvezi z uporabo določil V. poglavja ZKolT, ki urejajo institut financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe.8
Slovenija je bila prva država članica EU, ki je za urejanje TPLF v kolektivnih postopkih sprejela posebno zakonodajo. Kot model za pripravo določb ZKolT o TPLF (in večine drugih) je služilo Priporočilo Evropske komisije iz leta 2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih tožb,9 a se je izkazalo, da nekatera določila Priporočila in posledično ZKolT niso najbolj optimalna. Ob pripravi novele ZKolT je zakonodajalec poskrbel tudi za izboljšavo določil ZKolT o financiranju kolektivnih tožb s strani tretje osebe. Tudi Direktiva dopušča in ureja TPLF (zaradi omejenega področja uporabe le za kolektivne tožbe za varstvo potrošnikov), a so podobno, kot velja za Priporočilo Komisije iz 2013, njena določila o TPLF (predvsem v delu, ki ureja varovalke)10 dokaj skopa. Temeljna zahteva Direktive je, da države članice v primerih, ko kolektivno tožbo financira tretja oseba, zagotovijo, da se prepreči nasprotje interesov in da financiranje s strani tretjih oseb, ki imajo ekonomski interes za vložitev kolektivne tožbe ali njen izid, ne ogroža cilja varstva kolektivnih interesov potrošnikov.11 Direktiva državam članicam nalaga ureditev razkritja TPLF kot osnovo za učinkovito izvajanje pristojnosti sodišč pri presoji varovalk, namenjenih preprečevanju nedobrovernega pravdanja,12 in zahteva, da sodišča ustrezno opolnomočijo v primeru kršitev varovalk, tudi s pristojnostmi za odreditev zamenjave upravičene osebe za vložitev kolektivne tožbe oziroma financerja kolektivne tožbe.13 Dogovorov o plačilu v deležu od prisojenega zneska Direktiva za razliko od Priporočila ne omenja in posebej ne ureja.
S sprejemom ZKolT leta 2017 so bili v slovenski pravni red uvedeni nekateri novi, v našem (in evropskem) pravnem okolju do tedaj nepoznani instituti. Gre za financiranje pravde (kolektivne tožbe) s strani tretjih oseb (TPLF),14 sporno sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja15 in varščina za stroške postopka.16
Pravna stroka je vrsto let opozarjala, da je ena glavnih pomanjkljivosti ZKolT, da med opredelitvijo izrazov ne vsebuje tudi definicije TPLF.17 Odsotnost definicije TPLF v ZKolT namreč ne omogoča zanesljive opredelitve pravne narave instituta TPLF, posledično pa je oteženo delo sodišč pri napolnjevanju pravnih standardov in ustrezni aplikaciji zakonskih varovalk proti nedobrovernemu pravdanju.18 Zato velja pozdraviti opredelitev pojma financiranja kolektivne tožbe s strani tretjih oseb, ki jo prinaša novela ZKolT-A v novi 18. točki prvega odstavka 3. člena ZKolT:
"Financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe pomeni, da tretja oseba zagotavlja tožeči stranki financiranje dela ali vseh stroškov postopka v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha z zahtevkom, ki se običajno določi kot delež od zneska, ki ga bo prisodilo sodišče, oziroma kot delež od zneska, dogovorjenega s poravnavo, doseženo v postopku".
Iz opredelitve izhaja, da je za pravo (stricto sensu) financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe značilno, da financer zagotavlja stranki brezregresno financiranje stroškov pravde v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha z zahtevkom. Plačilo financerja je odvisno od uspeha stranke z zahtevkom, zato v primeru neuspeha financer ne prejme ničesar. Financer ni stranka postopka, zato kot tretja oseba z investicijo pridobi le ekonomski interes na zahtevku (izidu postopka), ne pa tudi pravnega. Zlasti pa je pomembno, da je zakonska definicija dovolj široka in zajame različne oblike TPLF (tudi financiranje sensu lato), vključno s položaji, ko financer financira le del stroškov postopka, kar bo najpogosteje v primerih, kadar na osnovi prve povedi prvega odstavka 61. člena ZKolT stranka z odvetnikom sklene klasičen dogovor o plačilu v deležu od prisojenega zneska (pactum de quota litis, contingency fee). Tudi pri institutu contingency fee iz tretjega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu19 (ZOdv) gre namreč za financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe; v konkretnem primeru financiranje stroškov odvetniškega zastopanja v postopku (dela stroškov postopka). Po naravi gre za premijo za uspeh odvetnika, ki je negotova (viseča) in odvisna od različnih tveganih dejavnikov. Zato je nova zakonska definicija TPLF ključna z vidika enotnega napolnjevanja pravnih standardov in aplikacije varovalk ZKolT, ki so namenjene preprečevanju nedobrovernega pravdanja za vse financerje, vključno z odvetniki.
Razkritje financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZKolT ključna dolžnost tožeče stranke in conditio sine qua non za delovanje vseh zakonskih varovalk, ki so namenjene preprečevanju zlorabe pravic in nedobrovernega pravdanja. Pri tem načeloma ne zadošča, da se s podatki o financiranju seznani zgolj sodišče po principu in camera. Z omenjenimi podatki se mora imeti možnost seznaniti toženec in se do njih opredeliti v kontekstu preverjanja obstoja zakonskih pogojev (28. člen ZKolT) in specialnih varovalk (59. člen ZKolT) za certifikacijo kolektivne tožbe s strani sodišča. Zato si je težko predstavljati, da bi lahko sodišče v fazi certifikacije kolektivne tožbe in kasneje v postopku učinkovito opravilo nalogo varuha integritete postopka, ne da bi v kontradiktornem postopku natančno preučilo vsebino dogovora (pogodbe) o financiranju kolektivne tožbe med tožečo stranko in financerjem.
ZKolT-A uvaja izjemo od obveznosti razkritja TPLF, saj v novem drugem stavku prvega odstavka 59. členu ZKolT določa:
"Če tožeča stranka ob predložitvi dogovora o financiranju tako predlaga, sodišče prekrije del dogovora o financiranju, ki vsebuje poslovne skrivnosti, če ni pomemben za presojo pogojev iz tega člena."
Iz dikcije nove določbe najprej izhaja jasna volja zakonodajalca, da dolžnost razkritja iz prvega odstavka 59. člena ZKolT obsega predložitev dogovora (pogodbe) o financiranju s strani tožeče stranke. To je vsekakor dobrodošlo.20
Vendar pa nova izjema sproža pomisleke. Predvsem bi lahko pomenila napačno sporočilo strankam oziroma financerjem, zato kot taka predstavlja potencialno "bianco menico" za zlorabo pravic v postopku. Obstaja resna nevarnost, da bi se v postopkih s kolektivnimi tožbami vzpostavila praksa "serijskega" (tudi fravduloznega) sklicevanja tožnikov na omenjeno izjemo, kar bi obremenilo sodišča in še dodatno zavleklo že tako dolgotrajno odločanje sodišč o odobritvi kolektivne tožbe. S tem pa bi se sodna presoja varovalk iz 59. člena ZKolT (ter 4., 5. in 28. člena ZKolT) izrodila. Upoštevati je namreč treba, da so financerji skupaj z zastopniki skupine (tožniki) pogosto zainteresirani za ohranjanje diskretnosti medsebojnih finančnih aranžmajev pred javnostjo, sodiščem, toženo stranko, včasih pa celo pred člani skupine (oškodovanci).
Postavlja se tudi vprašanje, kateri podatki v pogodbi o financiranju kolektivne tožbe bi bili lahko takšni, da so poslovna skrivnost in obenem niso pomembni za presojo varovalk po 59. členu ZKolT. Tega zakonodajalec ne pojasni, pavšalna navedba o "zmanjševanju tveganja zlorabe informacij" v zakonodajnem gradivu pa ne prepriča.21 Analiza doslej javno objavljenih pogodb o financiranju v Registru kolektivnih tožb namreč pokaže, da so te pogodbe objavljene v celoti. Poleg tega so vsebinsko razmeroma skope in vsebujejo v glavnem podatke o strankah in sporu, določila o predmetu financiranja (stroških, ki so predmet financiranja), določila o višini financerjeve premije za uspeh (delež od prisojenega) in pogojih za njeno izplačilo. Poleg tega lahko imajo tovrstne pogodbe v primerjalni praksi tudi druge določbe, denimo take, ki financerju omogočajo vpliv na potek postopka in procesne odločitve, vključno s pogoji za sklenitev poravnave, določila o prevzemu tveganja za plačilo stroškov nasprotne stranke in zavarovanju za pravdne stroške, določila o jamstvu strank, določila, ki so pomembna za presojo finančnega položaja stranke in financerja, pogoje, pod katerimi lahko financer odpove pogodbo, itn. Večino teh določil je sicer po naravi stvari mogoče opredeliti kot poslovno skrivnost, hkrati pa so ta (ista) določila pomembna (ključna) za presojo zakonskih varovalk iz ZKolT, vsako zase in v kontekstu celotnega dogovora o financiranju. Celostna presoja pogodbe o financiranju je ne nazadnje pomembna tudi za eventualno odločanje sodišča o odreditvi varščine za stroške postopka (2. točka tretjega odstavka 29. člena ZKolT). Glede na navedeno praktično ni moč najti primera (kategorije) podatka v tipični pogodbi o financiranju pravde, ki bi kumulativno izpolnjeval oba pogoja (poslovna skrivnost in nerelevantnost za presojo varovalk iz 59. člena). Pripominjava, da ne gre le za presojo sodišča po 59. členu ZKolT, temveč (vsaj) tudi po 4., 5. in 28. in 29. členu ZKolT. Očitno je, da je sodna presoja varovalk izjemno široka, široka dolžnost razkritja iz prvega odstavka 59. člena ZKolT pa je v funkciji te (široke) presoje. Če bi torej sodišče že na začetku postopka ex parte odločilo, da določeni podatki iz pogodbe o financiranju toženi stranki niso na vpogled (se prekrijejo), bi bil bistveno okrnjen pomen sodne presoje varovalk, saj bi odpadlo kontradiktorno soočenje argumentov pravdnih strank o dejstvih, ki pomembno vplivajo na presojo teh varovalk (pravica do izjave). Na dlani je, da bodo morala sodišča novo izjemo razlagati zelo utesnjeno, če želimo v praksi udejanjati temeljne pravnopolitične cilje ZKolT.
Nova izjema se ne nazadnje zdi tudi redundantna, če upoštevamo, da se na podlagi 11. člena ZKolT v postopku s kolektivno tožbo smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP),22 če ni določeno drugače. To lahko teoretično pripelje tudi do smiselne uporabe 219.b člena ZPP, na podlagi katerega lahko sodišče na predlog stranke s sklepom nasprotni stranki naloži, da razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost, če presodi, da njihovo razkritje zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva stranke objektivno prevlada nad interesom nasprotne stranke po varovanju teh podatkov kot poslovne skrivnosti. Presoja varovalk iz 59. člena ZKolT (ki praviloma temelji prav na razkritju podatkov iz pogodbe o financiranju, ki so poslovna skrivnost) je ključna za zagotovitev sodnega varstva tožene stranke. V primeru smiselne uporabe 219.b člena ZPP v kontekstu dolžnosti razkritja TPLF iz prvega odstavka 59. člena ZKolT bi zato sodišče moralo posebej upoštevati, da kolektivna tožba za razliko od klasične pravde zasleduje (tudi) javni interes, posledično pa načeli javnosti in transparentnosti praviloma prevladata nad interesom tožnika po varstvu poslovne skrivnosti.
Iz zakonodajnega gradiva ZKolT-A23 je mogoče razbrati, da je osnovna premisa novele izenačitev pogojev in zakonskih varovalk za vse financerje, vključno z odvetniki, ki lahko nastopajo v vlogi financerjev dela ali vseh stroškov postopka.
Skladno z navedenim pravno-političnim ciljem ZKolT-A prinaša zlasti naslednje novosti:
1. odpravlja sporno sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe (črtanje do tedaj veljavnega drugega stavka prvega odstavka 61. člena ZKolT);24
2. vse dogovore (v skladu z ZOdv) med tožečo stranko in odvetnikom za plačilo, ki je višje od odvetniške tarife, ali če namesto plačila po odvetniški tarifi odvetnik prejme največ 15-odstotni delež od prisojenega, veže na pravni standard razumnosti (novi prvi odstavek 61. člena ZKolT v zvezi z novim tretjim odstavkom 59. člena ZKolT);
3. vse oblike financiranja kolektivnih tožb s strani tretjih oseb, vključno z odvetniškim financiranjem, podreja enotnim pravnim pravilom (varovalkam) iz 59. člena ZKolT;
4. uvaja jasnejšo sistematiko varovalk, namenjenih preprečevanju nedobrovernega pravdanja in zlorab postopka, ki veljajo enotno za vse financerje (novi drugi odstavek 59. člena ZKolT);
5. posebej opredeljuje pravni standard odločilnega vpliva financerja na procesne odločitve tožeče stranke (novi četrti odstavek 59. člena ZKolT);
6. prinaša jasnejšo določitev pristojnosti sodišč pri odločanju o odobritvi kolektivne tožbe (dopolnitev četrtega, šestega in sedmega odstavka 28. člena ZKolT v zvezi z 59. in 61. členom ZKolT);
7. ureja položaje, ko premije za financiranje kolektivne tožbe ni mogoče v celoti poplačati iz zneska prisojenih stroškov tožeči stranki (novi peti odstavek 59. člena ZKolT);
8. posebej varuje odvetnikovo plačilo v znesku od prisojenega - contingency fee oziroma plačilo, ki je višje od odvetniške tarife (novi drugi odstavek 61. člena ZKolT);
9. za financerje določa enotna pravna pravila o osnovi za izračun premije za financiranje kolektivne tožbe v primeru izvedbe postopka po sistemu izključitve (opt-out) ter "minimalno zajamčeno premijo" za financiranje kolektivne tožbe v sistemu opt-out (smiseln prenos vsebine črtanega drugega in tretjega odstavka 61. člena v novi šesti odstavek in novi sedmi odstavek 59. člena ZKolT).
ZKolT-A črta do tedaj veljavni drugi stavek prvega odstavka 61. člena ZKolT. Analiza v Registru kolektivnih tožb objavljenih dogovorov o financiranju namreč pokaže, da se tožeče stranke z odvetniki (ki nastopajo v vlogi financerjev kolektivnih tožb) kar po avtomatizmu dogovarjajo za 30-odstotno premijo za uspeh in pričakujejo od sodišč zgolj formalno potrjevanje (certifikacijo) takih dogovorov. Hkrati je stroka opozarjala, da ZKolT v nasprotju s Priporočilom Evropske komisije25 izrazito favorizira financiranje kolektivnih tožb s strani odvetnikov (oziroma je pravi TPLF de facto dovoljeval le odvetnikom), kar je popoln unikum na ravni EU. Institut je bil sam po sebi sporen, saj prevzem stroškovnega tveganja ni tipičen (običajen) za odvetnike, ki zaradi tega poleg vloge pravnih zastopnikov strank prevzemajo vlogo investitorjev in zavarovateljev. To pa pomeni v sistem vgrajeno tveganje za navzkrižje interesov v razmerju med odvetnikom in tožečo stranko ter člani skupine. ZKolT je namreč pustil odprto ključno vprašanje: ali tudi za sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega tveganja, ki ustreza definiciji TPLF stricto sensu, veljajo jamstva in varovalke iz 59. člena ZKolT. V koliziji z deklariranim ciljem ZKolT, da kolektivne tožbe zasledujejo javni interes, je bila tudi visoko postavljena zgornja meja za plačilo odvetniku (financerju), ki je bila določena na 30 odstotkov od prisojenega zneska. Če upoštevamo, da ZKolT v 58. členu preko posebnih pravil o določitvi spornega predmeta znatno omejuje (zmanjšuje) stroškovno tveganje tožeče stranke, je dotedanji 61. člen ZKolT na drugi strani odvetnikom omogočal, da so v vlogi financerjev postopka pridobili relativno visoko premijo za uspeh ob prevzemu dokaj skromnih stroškovnih tveganj. Zato je obstajala utemeljena bojazen, da bi lahko odvetniške premije namesto resničnega varstva pravic oškodovancev postale glavni namen vlaganja kolektivnih odškodninskih tožb.26 Zakonodajalec je to bojazen očitno prepoznal in z novelo odpravil sporno sui generis odvetniško financiranje kolektivne tožbe...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Ana Vlahek, mag. Marko Djinović: Novosti financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe po noveli ZKolT-A
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 16, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.