Mnenje ali soglasje lokalnih skupnosti

Ustava posebej ne ureja sodelovanja lokalne samouprave v zadevah, ki niso v njeni pristojnosti, vendar jo zadevajo. Kljub temu pa Ustava daje podlago za takšno ureditev v 9. in 140. členu. V 9. členu določa, da imamo v Sloveniji lokalno samoupravo, v 140. členu pa določa izvirne pristojnosti občine. Gre za lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine.

MELLS ne ureja samo pristojnosti lokalne samouprave,⁵ ampak tudi zadeve, ki niso v njeni pristojnosti in jih država ureja na območju posamezne občine, vendar se nanašajo tudi nanjo. MELLS v šestem odstavku četrtega člena določa, da je treba lokalne oblasti, kolikor je to mogoče, pravočasno in na primeren način vprašati za mnenje pri načrtovanju in odločanju o vseh stvareh, ki jih neposredno zadevajo. Ta določba od držav zahteva, da morata biti način in čas posvetovanja z občinami ustrezna, da imajo lokalne oblasti realno možnost vplivanja, pri čemer se dopušča opustitev posveta v izjemnih okoliščinah, predvsem zaradi nujnosti. Posvet mora potekati neposredno z zadevnimi oblastmi ali posredno s posredovanjem združenj, če posvet zadeva več oblasti.⁶

Glede na to, da Ustava neposredno ne ureja sodelovanja lokalne samouprave v zadevah, ki niso v njeni pristojnosti, vendar jo zadevajo, je bilo treba to tematiko urediti na zakonski in poslovniški ravni. Navedeni ustavni določbi in določba MELLS so uresničene v 94. členu ZLS, in sicer s sistemsko ureditvijo,⁷ ki se nanaša le na splošne akte. Prvi odstavek tega člena ZLS določa, da mora državni zbor pred sprejemom zakonov in drugih predpisov, ki v skladu z Ustavo zadevajo koristi občin, pridobiti njihovo mnenje. Če se predpis nanaša na posamezno občino in posega v njene koristi, jo je treba seznaniti z namenom takšnega predpisa pred njegovim sprejemom. Ta določba je podrobneje urejena v 145. členu Poslovnika državnega zbora (PoDZ),⁸ ki ureja mnenje lokalnih skupnosti v zakonodajnem postopku. Kadar je v zakonodajni postopek predložen zakon, ki vsebuje določbe, s katerimi se neposredno posega v položaj in pravice lokalnih skupnosti, ali določbe, s katerimi se na lokalne skupnosti prenaša izvrševanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, predsednik državnega zbora na začetku zakonodajnega postopka pozove pristojne organe lokalnih skupnosti, naj o teh določbah predloga zakona v določenem roku podajo svoje mnenje. Ta rok ne sme biti krajši od 30 dni, v primeru obravnave predloga zakona po nujnem postopku pa ne sme biti krajši od 15 dni.

Predstavljena zakonska ureditev se nanaša le na splošne akte, zakone in druge predpise. Podrobnejša ureditev v PoDZ se nanaša še bolj ozko le na predloge zakonov. Organom lokalne samouprave določa rok in postopek za obveščanje ter poziv, da lahko podajo mnenje na predlog zakona. Takšnega postopka obveščanja s pozivom za pridobitev mnenj pa PoDZ ne ureja za druge predpise državnega zbora.⁹

ZLS v drugem odstavku določa, da mora vlada pred sprejetjem predlogov zakonov oziroma preden jih predloži državnemu zboru v sprejem in pred sprejetjem drugih predpisov iz svoje pristojnosti, ki zadevajo pristojnosti, delovanje in financiranje občin, zagotoviti ustrezno sodelovanje združenj občin. Smiselna uporaba te določbe je urejena tudi za podzakonsko urejanje na ravni ministrstva. V nasprotju s PoDZ pa v poslovniku vlade¹⁰ ni podrobne ureditve, ki bi se nanašale na upoštevanje mnenj lokalne samouprave, z izjemo splošne ureditve sodelovanja z drugimi organi, med katerimi so tudi organi lokalne samouprave, v 49. členu poslovnika vlade.

Niti zakonska niti poslovniška ureditev ne urejata dolžnosti, da bi ustavni državni organ moral obveščati in omogočati organom lokalne samouprave podajanje mnenj o posamičnih in konkretnih aktih,¹¹ ki so v državni pristojnosti in v skladu z Ustavo zadevajo koristi občin. Odsotnost te pravne ureditve predstavlja pravno praznino in vprašanje je, ali je takšna ureditev skladna s šestim odstavkom 4. člena MELLS. Glede na to, da MELLS pri ureditvi sodelovanja državnih in lokalnih oblasti določa dolžnost pravočasnega in primernega obveščanja lokalne samouprave in vprašanja za mnenje, se šteje, da morajo državni organi organe lokalne samouprave vprašati za mnenje o vseh odločitvah, torej tako o splošnih aktih kot tudi o posamičnih aktih, če ti zadevajo tudi lokalno samoupravo.

Odsotnost ureditve, ki bi določala dolžnost ustavnih državnih organov, da obveščajo in pridobijo mnenje lokalnih skupnosti pred sprejemom posamičnih odločitev, povzroča težave v praksi, še posebej kadar se prebivalci posamične občine ne strinjajo z odločitvami državnih organov, ki ne spadajo v pristojnost lokalne samouprave. Takšen primer je nastal ob sprejemu sklepa,¹² s katerim je vlada za potrebe nastanitve vlagateljev namere in prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)¹³ na območju nekdanjih mejnih prehodov Obrežje in Središče ob Dravi organizirala izpostavi azilnega doma. Zaradi nasprotovanj lokalnih skupnosti so poslanci opozicije v zakonodajni postopek vložili predlog novele ZLS-T, s katero so želeli občinskim svetom in lokalnim skupnostim omogočiti vzpostavitev instituta soglasja k odločitvi vlade o organiziranju izpostave azilnega doma, in sicer z novim tretjim odstavkom 29. člena ZLS, ki določa pristojnosti občinskega sveta, tako da bi odločal o soglasju vladi pred sprejetjem sklepa o nastanitvi nezakonitih migrantov.¹⁴

V tem primeru ni šlo za spor, ali zadeva spada v pristojnost lokalne samouprave ali gre za državno zadevo, saj je bilo očitno, da gre za pristojnost države, ki je urejena v ZMZ-1. Ta v drugem odstavku 80. člena določa, da vlada za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito lahko organizira izpostave azilnega doma, če se pričakuje povečano število prosilcev, ki bi lahko preseglo nastanitvene zmogljivosti azilnega doma. V tem členu ni določena pristojnost lokalne samouprave niti v obliki sodelovanja niti dajanja mnenj, kaj šele soglasja, prav tako takšne pristojnosti lokalne samouprave ni zaznati v okviru celotne ureditve ZMZ-1. Poleg tega, da gre za državno pristojnost, se nastanitve migrantov izvajajo v okviru skupne azilne politike Evropske unije, ki ima podlago v primarni zakonodaji Evropske unije, in sicer tako v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah¹⁵ kot tudi v Pogodbi o delovanju Evropske unije,¹⁶ in v sekundarni zakonodaji Evropske unije.¹⁷ Ne ZMZ-1, ki je usklajen z direktivo Evropske unije, ne zakonodaja Evropske unije ne določata možnosti soglasja lokalnih skupnosti v azilnih zadevah...


Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Dušan Štrus: Mnenje ali soglasje lokalnih skupnosti

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 22-23, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------