Mednarodnopravni vidik sklenitve inter se sporazuma za izključitev arbitražnih postopkov znotraj EU ob njenem odstopu od Pogodbe o energetski listini

To investitorjem omogoča, da zaradi kršitev PEL naslednjih skupno 21 let proti nekdanjim pogodbenicam uveljavljajo pravno varstvo po predvidenih postopkih, med katerimi se investitorji glede na znane podatke odločajo izključno za mednarodno investicjisko arbitražo. Ker ta postopek znotraj EU ni skladen s pravom EU, sta bila 26. junija 2024 podpisana izjava⁴ in začetni sporazum o spremembi večstranskih mednarodnih pogodb.⁵ Njun končni namen je sklenitev inter se sporazuma, na podlagi katerega bi bili arbitražni postopki znotraj EU - kot mehanizmi reševanja sporov, predvideni po tej mednarodni pogodbi - izključeni. S tem bi bila zagotovljena skladnost s pravom EU, ki pa ne pomeni nujno tudi skladnosti z mednarodnim pravom.

EU - "gonilna sila" za sprejetje te mednarodne pogodbe - po približno letu dni po prvi napovedi o odstopu od nje tako tudi uradno odstopa. Kot razlog navaja nezdružljivost s podnebnimi cilji EU.⁶ Pogodba sama po sebi sicer ne nasprotuje zelenemu prehodu, temveč ga zaradi možnosti zaščite naložb, povezanih s fosilnimi gorivi, dejansko (le) izjemno podraži. S tem bo PEL postala prva mednarodna pogodba, od katere bo EU odstopila po sprejemu Lizbonske pogodbe.⁷ Medtem je s pravom EU neposredno neskladen mehanizem reševanja sporov po PEL, saj omogoča investicijsko arbitražo, za katero je Sodišče EU (SEU) ugotovilo neskladnost s pravom EU, in sicer najprej v okviru bilateralnih investicijskih sporazumov,⁸ nato pa še PEL.⁹

Prispevek v nadaljevanju po kratkem orisu relevantnih okoliščin postopanje EU obravnava z mednarodnopravnega vidika.

PEL je večstranska mednarodna investicijska in trgovinska pogodba ter najbolj celovita mednarodna pogodba s področja energetike, sklenjena na pobudo EU po koncu hladne vojne. Njen primarni namen je bil omogočanje naložb, povezanih s fosilnimi gorivi v novonastalih državah po razpadu Sovjetske zveze. Podpisana je bila leta 1994, veljati pa začela štiri leta kasneje. Kot regionalni mednarodni organizaciji sta njeni pogodbenici tudi EU in Euratom. Čeprav njene določbe niso namenjene zgolj fosilnim gorivom, temveč vsem naložbam na področju energetike, vključno z obnovljivimi viri, se je na PEL po sprejemu Pariškega sporazuma leta 2015 vsul plaz kritik aktivistov, politikov in okoljevarstvenikov, ki so zatrjevali, da zaradi zaščite, ki jo nudi naložbam v fosilna goriva, zavira zeleni prehod in prispeva k onesnaževanju okolja. Sledili so pozivi k odstopu in odpovedi, tudi v Generalni skupščini Organizacije združenih narodov.¹⁰ Aktivisti so proti nekaterim državam pogodbenicam celo sprožili postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, češ da naj bi države s tem, ko od pogodbe (še) niso odstopile, kršile Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.¹¹

Po drugi strani so s sprejetjem predpisov za varovanje okolja in blaženje podnebnih sprememb investitorji državam odgovorili z vlaganjem zahtevkov pred mednarodnimi investicijskimi arbitražami zaradi posega v njihove naložbe, na podlagi katerih od držav zahtevajo astronomske odškodnine. Če uporaba fosilnih goriv postopoma ne bo opuščena, bi PEL namreč do leta 2050 ščitila 2,15 bilijona evrov tovrstnih naložb.¹²

S tem se je sprožil val odstopov držav članic EU od PEL, ki sta se mu naposled pridružila še EU in Euratom.¹³ Slovenija je od PEL že odstopila, odstop bo začel učinkovati 14. oktobra 2024.¹⁴ Kljub odstopu EU pa vse njene države članice od pogodbe ne bodo odstopile. Ciper, Grčija, Slovaška in Madžarska nameravajo ostati njene pogodbenice, saj verjamejo v njeno posodobitev.¹⁵

Skoraj propadli proces posodobitve PEL pa je dokončno botroval odstopu EU od pogodbe. Po treh letih pogajanj so namreč nekatere države članice EU v prepričanju, da tudi posodobitev ne bi omogočila izpolnitve zadanih podnebnih ciljev, posodobitev blokirale, onemogočile glasovanje EU ter tako preprečile, da bi bila sprejeta s potrebnim konsenzom. Vseeno bi bila skladnost posodobljene pogodbe s pravom EU vprašljiva,¹⁶ končni predlog posodobitve pa tudi ni obravnaval z vidika prava EU spornega mehanizma reševanja sporov.

Člen 26 PEL je po sodbah SEU v zadevah Achmea in Komstroy v neskladju s pravom EU, saj kot mehanizem reševanja sporov omogoča mednarodno investicijsko arbitražo. Ta ne predstavlja sodišča v smislu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),¹⁷ saj za potrebe odločanja le-ta lahko interpretira pravo EU, a ne more postaviti vprašanj SEU v postopku predhodnega odločanja. Posledično nasprotuje 344. in 267. členu PDEU ter načeloma vzajemnega zaupanja in lojalnega sodelovanja.¹⁸ Ugovor pristojnosti pred mednarodnimi arbitražnimi tribunali sicer navadno ni upoštevan.¹⁹ Uspešno ga je uveljavljala Španija v zadevi Green Power, ki je potekala pred Stockholmsko trgovinsko zbornico.²⁰

Ker bo pogodba vse že izvedene naložbe ščitila še 21 let po notifikaciji odstopa, skuša EU skladnost z njenim pravom zagotoviti s sprejemom sporazuma o spremembi večstranskih mednarodnih pogodb med nekaterimi pogodbenicami (inter se sporazum) na podlagi 41. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (DKPMP),²¹ s katerim bi mednarodno investicijsko arbitražo izključila kot mehanizem za reševanje sporov.

To je edina preostala možnost za vsaj delno spremembo pogodbe. Amandma namreč ni mogoč, ker vse države pogodbenice PEL na to ne bi pristale, prav tako ne gre pričakovati, da bi PEL ali vsaj sporna določba njenega 26. člena na karkšenkoli drug način prenehali veljati.

Kakršenkoli inter se sporazum mora biti skladen z mednarodnim pravom, natančneje z 41. členom DKPMP, saj PEL tega področja ne ureja niti takšnih dogovorov izrecno ne prepoveduje. Čeprav bi bile podpisnice EU in njene države članice,²² z vidika mednarodnega prava element EU ni relevanten, saj gre za mednarodno pogodbo. Besedilo sporazuma sicer še ni javno objavljeno, vendar za analizo skladnosti z 41. členom DKPMP zadostuje besedilo izjave o pravnih posledicah,²³ iz katerega je razvidno, da EU in njene države članice s sporazumom nameravajo izključiti arbitražo znotraj EU, in to celo retroaktivno.

Člen 41 DKPMP določa, da sporazum ne sme vplivati na uživanje pravic drugih pogodbenic ali na izpolnjevanje njihovih obveznosti ter se ne sme nanašati na določbo, od katere ni mogoče odstopiti, ne da bi to privedlo do neskladja z dejansko uresničitvijo predmeta in namena celotne mednarodne pogodbe.

Prvi zahtevi bi obravnavani sporazum najverjetneje zadostil, saj v svojem bistvu prepoved načina reševanja sporov na podlagi pogodbe med določenimi pogodbenicami nima vpliva na uživanje pravic in izpolnjevanje obveznosti drugih. V razmerju do njih bi še vedno veljale prvotne določbe PEL.

Zaplete se pri drugem pogoju, ob katerem se nujno zastavi vprašanje, ali je sprememba 26. člena PEL, kot jo želijo uveljaviti EU in njene države članice, v neskladju z dejansko uresničitvijo predmeta in namena celotne mednarodne pogodbe. Njen namen je brez dvoma zaščita investicij in možnost pravnega varstva investitorjev. PEL sicer poleg mednarodne investicijske arbitraže predvideva še reševanje sporov pred rednimi ali upravnimi sodišči pogodbenice in v skladu s kakršnimkoli ustreznim in vnaprej dogovorjenim postopkom za reševanje sporov,²⁴ kar poudarja tudi izjava. Na prvi pogled torej omejitev zgolj enega načina reševanja sporov bistveno ne vpliva na učinkovito izvajanje pogodbe, saj imajo investitorji še vedno na voljo dva druga načina za reševanje sporov...

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------------------------