Literatura in literarna satira med pravico do svobode umetnosti in pravico do osebnega dostojanstva

Prvega v vrsti primerov predstavlja odmevna tožba proti Bredi Smolnikar, ki jo je leta 1999 vložilo pet sester, potem ko so v romanu Ko se tam gori olistajo breze (1998) prepoznale svoje starše oz. sorodnike, ki naj bi jih pisateljica po njihovem mnenju prikazala skrajno žaljivo. Sodni postopek je potekal na prvi in drugi stopnji, se nadaljeval na Ustavnem sodišču RS ter zaključil na Evropskem sodišču za človekove pravice leta 2014.²

Drugi v vrsti je razvpiti primer Matjaža Pikala in njegove knjige Modri e (1998), zaradi katere je bil pisatelj iz podobnega razloga kot Smolnikarjeva leta 1999 najprej obsojen na denarno kazen, nato pa je ustavno sodišče 2005 ugotovilo kršenje pisateljeve pravice do svobodnega izražanja in umetniškega ustvarjanja, razveljavilo sodbe okrožnega, višjega in vrhovnega sodišča ter zadevo vrnilo na prvostopenjsko, Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, ker naj bi se na nižjih instancah branila zgolj pravica do dobrega imena tožnika, ne pa tudi pravica do svobode umetniškega izražanja in ustvarjanja toženca.³ Vendar do ponovnega sojenja ni prišlo, saj sta se tožnik in toženec, ki ni terjal povračila odškodnine, sporazumela.⁴

Tretji je primer tožbe novinarja in zgodovinarja Jožeta Možine proti književnici in aktivistki Svetlani Makarovič zaradi pesmi Utrip laži, na katerega se posebej nanaša drugi del razprave, a je za njegovo razumevanje enako pomemben tudi njen prvi del, v katerem skušamo v literarnovedni perspektivi, upoštevaje tako uvodoma zarisane pravne norme kakor dejstvo, da je v vseh treh in posebej zadnjem izmed slučajev po naši presoji prišlo do resne ogrozitve časti in spoštovanja druge osebe, vnovič in nadrobneje razmotriti položaj literature med izmišljenim in družbenostvarnim ter odgovoriti na vprašanje o literarnosti kot razločevalni potezi literature, kar je celo odločilno, ko se ta znajde na sodnem tnalu.

Zaključenima primeroma, ki bi utegnila vplivati na tretji slučaj, je namreč razen dolgega sodnega postopka skupno sklicevanje obrambe tožencev na nedotakljivost svobode umetniškega ustvarjanja in izražanja. Ta pa se vztrajno naslanja na specifike fikcije kot kulturne tehnike,⁵ ki se uporablja na različnih področjih umetnosti (potemtakem tudi v literaturi ter znotraj nje v pripovedništvu, poeziji in dramatiki), ter njeno splošno sprejeto definicijo, po kateri naj bi šlo v obeh primerih (zgolj) za izmišljene oz. namišljene, imaginarne reprezentacije, povsem ločene od nefikcijskih reprezentacij resničnosti in potemtakem resničnostnega sveta, dejanskih dogodkov, ljudi in dejstev. Toda ali je to res veljavno tudi za literarno satiro, na specifike katere se obramba toženke sklicuje v tretjem izmed primerov, če upoštevamo, da je eno njenih bistvenih določil ravno referiranje oz. nanašanje na segment družbene resničnosti, na nekaj oz. nekoga, ki dejansko obstaja?⁶

Temeljni argument na strani zagovornikov fikcije je torej, da mora bralec oz. sprejemnik (v naših primerih tožnik) pri srečanju z literaturo kot besedno umetnostjo (tudi če meni, da ta žali njegovo dostojanstvo) z literarnim avtorjem (celo prisilno) skleniti »fikcijsko pogodbo«. S tem terminom italijanski teoretik, semiotik in pisatelj Umberto Eco (1999)⁷ poimenuje sprejemanje/branje literarnih fikcijskih besedil, ki imajo to zmožnost, da nas »zapre[jo] v meje nekega sveta« (ločenega od t. i. dejanskosti), ki bralcu onemogoča, da v njih izrečene/zapisane izjave presoja z vidika resničnostnega kriterija.⁸ Predstavljena argumentacija je ohranila status nekakšnega temeljnega pravila postopanja z literaturo do danes – in to navkljub dejstvu, da je v zadnjih desetletjih več literarnih in kulturnih teoretikov (klasično) razlikovanje med fikcijo in faktom oz. družbeno resničnostjo, ki naj bi v postmoderni družbi imelo bistveno manjšo vlogo, označilo za preseženo paradigmo. Ob robu te razprave omenimo zgolj in samo prispevek nemške anglistke, teoretičarke, egiptologinje in kulturne antropologinje Aleide Assman⁹ ter spomnimo na (poststrukturalistične in konstruktivistične) koncepcije, ki poudarjajo potencial proizvajanja resničnosti na rovaš različnih množičnih medijev, ki ne samo širijo možnosti literature, ampak jo tudi potiskajo v ozadje ter zabrisujejo meje fikcijo in resničnostjo. Ti zato nista več ostro ločeni, temveč prehajata druga v drugo in tvorita mnogotere vzajemne povezave.

Vseeno je v literarni vedi položaj temeljnega načela (nekakšnega aksioma) – kljub prodornosti svojih poststrukturalističnih teoretskih »tekmic« – obdržala (klasična) teorija fikcijskega pakta in avtonomije področja umetnosti (v pomenu njene neodvisnosti, samostojnosti in svobode), ki pa je nikakor ni mogoče razumeti tudi v smeri vsakršnega zanikanja družbenih motivacij, (s)po(d)bud ali učinkov literature. Kaj takega bi bilo ne samo napačno, ampak tudi nesmiselno, saj bi s tem zanikali njene družbene razsežnosti.

Da je literatura kot eden izmed družbenih kulturnih (pod)sistemov ne samo estetski, temveč vsaj toliko družbeni pojav, in kot taka neizogibno vpeta v družbo,¹⁰ se je na področju moderne literarnovedne metodologije v zadnjih štirih desetletij in posebej pod vtisom socioloških teorij socialne funkcionalne diferenciacije¹¹ največ poudarjalo v empirični literarni vedi, teoriji literarnega polja in literarni sociologiji.¹² Z njihovega stališča se avtonomija (umetnosti) v družbi, ki je funkcionalno diferencirana in je zanjo značilna visoka stopnja kompleksnosti, namreč kaže kot izrazito relativna kategorija, ki se da opredeliti kvečjemu glede na heteronome (politične, verske, gospodarske idr.) dejavnike¹³ ter v mreži odnosov z drugimi družbenimi (pod)sistemi. Po tej poti je literarnost oz. literarna fikcijskost družbenodiskurzivni fenomen, generiran v vsakokratnem prerezu individualnih, kognitivnih in sociokulturnih dejavnikov.¹⁴ In ne v slonokoščeni stolp zaprta, izolirana, samozadostna in vzvišena norma, ki v odnosu do nevednega, po možnosti širši javnosti neznanega posameznika (ki se mu v podajanju na pot civilne tožbe povrhu očita estetska otopelost) brezprizivno ščiti na piedestal privzdvignjenega umetnika.

Tu se znova razkrije vsa veličina temeljnega problema, ali sme literatura v družbi, v katero je neobhodno vpeta in kjer različna vprašanja regulira pravo, tudi ko krši spoštovanje človekovega dostojanstva, zares vse?

Nekoliko drugačen odgovor bi v primerjavi z zgoraj predstavljenimi metodološko-teoretskimi usmeritvami,¹⁵ ki literarno fikcijskost opredeljujejo v vzajemnih odnosih med literarnim delom in družbenimi strukturami ter kot učinkovanje znotraj literarnega sistema,¹⁶ utegnili ponuditi (starejši) formalistično-strukturalistični pristopi,¹⁷ ki literarnost pojmujejo predvsem kot učinek posebnih značilnosti poetske rabe jezika (jezikovnih, slogovnih sredstev). Vendar ni mogoče spregledati niti, da je v sodobni (slovenski) literarni vedi obveljalo stališče o tem, da je literarna fikcijskost opredeljiva v presečišču oz. součinkovanju obojnih – besedilnih (posebnih, poetskih potez) in pribesedilnih oz. kontekstualnih značilnosti –, kar pomeni, da literaturi ne gre odrekati ne jezikovno(stilistične) in tudi ne družbene »zmogljivosti«.

Za naš razpravni lok je gotovo zelo pomembna teorija enega izmed najvplivnejših jezikoslovcev in literarnih teoretikov 20. stoletja, Romana Jakobsona,¹⁸ ki bi s svojimi formalističnimi pogledi na literaturo sicer sodil v drugo izmed omenjenih vrst pristopov, čeprav se nanj prav tako naslanjajo t. i. kontekstualni pristopi k literaturi. V sestavku Lingvistika in poetika¹⁹ je Jakobson namreč natančno opredelil poetično oz. literarno rabo jezika. Postavil jo je v opreko z vsakdanjo rabo jezika in jo v literaturi proglasil za bistveno, vendar hkrati (v splošnem modelu komunikacije) umestil med ostalih pet jezikovnih funkcij, ki se povezujejo s po enim od elementov v komunikaciji in so: emotivna (pošiljalec), konativna (naslovljenec), fatična (stik), metajezikovna (kod) ter referencialna (kontekst). Te skupaj s poetsko funkcijo, ki se v komunikacijski shemi povezuje s sporočilom, sodelujejo pri konstruiranju pomenov (literarnih) sporočil oz. besedil in jih je v vsakem primeru treba upoštevati. Odnos med sporočilom in kontekstom opredeljuje slednja, torej referencialna funkcija, ki (v literaturi ni dominantna, vendar) v primeru komunikacije, ki jo imamo za literarno, ravno tako prenaša določene vsebine in posredno kaže na vpetost literature v širše sotvarje družbe. Povedano drugače, gre Jakobsonu (kot strukturalistu) v njegovi teoriji poetske funkcije jezika za opredelitev dominantne funkcije v umetniških delih, ki je v svoji formalni pojavnosti pač nekaj posebnega (in je zato posebna tudi za literarno analizo besedil, ki bi morala biti po Jakobsonu prvenstveno lingvistična), vendar je kot pesniška funkcija hkrati vselej v razmerjih do vseh ostalih funkcij v komunikaciji...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Urška Perenič: Literatura in literarna satira med pravico do svobode umetnosti in pravico do osebnega dostojanstva

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 9, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------