Komunikacija v poravnalnem postopku v kazenskih zadevah

Alternativno reševanje kazenskih postopkov je tako namenjeno odpravljanju kriminogene situacije, ki lahko povzroči nove konflikte med storilcem in oškodovancem, ter poravnavi med njima, kadar izrek sankcije ni nujen. Bistvo instituta poravnave je, da se storilec in oškodovanec pred poravnalcem, ki vodi postopek, sporazumeta o moralnem ali materialnem zadoščenju, tako da do kazenskega postopka sploh ne pride. Njegov namen ni samo razbremeniti sodišča vodenja kazenskih postopkov, temveč tudi čim prej in za obe stranki zadovoljivo rešiti spor med njima brez uporabe kazenskih sankcij.²

S sklenitvijo sporazuma tako stranki ne zasledujeta le ustavitve kazenskega postopka, temveč z upoštevanjem povedanega in smisla določb poravnalnega postopka v kazenskih zadevah skleneta poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej poravnavo, sklenjeno za potrebe kazenskega postopka, ki ima tudi civilnopravne učinke. To pomeni, da se reši tudi odškodninsko razmerje, ki izhaja iz kaznivega dejanja. Praksa sodišč je, da oškodovance v večini primerov s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na civilno pravdo in se ti v kazenskem postopku ne rešujejo.³

Praviloma se civilne zadeve rešujejo v civilnem postopku, kaznivo dejanje oz. konflikt, ki ga je pogojil, pa v poravnalnem postopku. Vendar lahko tudi s poravnavo rešujemo civilne spore strank, če so zadeve dovolj enoznačne in neproblematične, denimo da natančno poznamo znesek materialne odškodnine. V nasprotnem primeru, če gre torej za denarno odškodnino kot nadomestilo za nematerialno škodo, ki jo je oškodovanec utrpel zaradi nasilnega dejanja osumljenca, se lahko pojavi problem, da sicer rešimo konflikt med strankama, ki izvira iz kaznivega dejanja, vendar bodo stranke kljub temu vprašanje denarne odškodnine reševale na sodišču. Pri takšnih primerih poravnav lahko razlikujemo naslednje tri tipe poravnalnega postopka:

1. poravnalni postopek brez civilnopravnega zahtevka,

2. civilno-pravni zahtevek, ki se rešuje znotraj poravnalnega postopka,

3. poravnalni postopek, kjer se civilnopravni zahtevek rešuje hkrati s kazensko zadevo, vendar ločeno od poravnalnega postopka oz. na sodišču.

Poravnalni postopek sicer ni zapleten, je pa lahko zahteven, odvisno od ravni komunikacije med strankama. Kot poravnalec moram dostikrat krmariti med njima, poznati položaj tako oškodovanca kot osumljenca. Gre za naporno in stresno delo; običajno problem ni storjeno kaznivo dejanje, ampak ozadje. Potrebne so dobre komunikacijske sposobnosti ter razumevanje konflikta in počutja strank. Kljub dobri volji, usmerjanju poravnave k cilju in vztrajnosti poravnava velikokrat ni uspešna. Seveda je vse odvisno od vseh udeleženih strank.⁴

Poravnalec neposredno ne rešuje problema, konflikta, ki ga imata storilec in žrtev oz. stranki v postopku. Poravnalec lahko ponudi le način upravljanja, urejanja konflikta oz. strategijo njegovega reševanja ali spopadanja z njim. Konflikt morata rešiti stranki sami, seveda ob pomoči in s posredovanjem poravnalca. Zato moramo razlikovati med izrazi reševati konflikt oz. reševanje konflikta in urejanje konflikta oz. upravljanje, spopadanje s konfliktom. Poravnalec je potemtakem tudi strokovnjak za urejanje medčloveških konfliktov oz. za njihovo učinkovito upravljanje za dosego razrešitve.

Poravnalec strankama omogoči strpen dialog in ju pri tem usmerja ter posreduje, da bi se odpravila nesoglasja in dosegel sporazum. Poravnalec je dolžan skrbeti, da stranki brez prisile ali pritiska dosežeta sporazum, seveda v sorazmerju s težo in posledicami dejanja.

Poravnalec je dolžan spodbujati stranke, da dosežejo sporazum na prvem naroku, če je to potrebno, pa lahko poravnalec organizira še dodatne naroke. Dolžan je paziti na to, da je poravnalni postopek hiter, učinkovit in da poteka brez nepotrebnega zavlačevanja. Med posameznimi naroki lahko poravnalec opravi ločene razgovore s strankama. O tem poravnalec napiše uradni zaznamek, v katerem mora izkazati utemeljenost takega razgovora.

Poravnalni postopek se prične s prvim razgovorom z obema strankama. Gre za ločen pogovor, in sicer navadno najprej z osumljencem in nato z oškodovancem, vendar za to ne obstaja izrecno pravilo. Z osumljencem se opravi razgovor, zato da si poravnalec pridobi realno izhodišče za pogovor z oškodovancem, da mu ne obljublja ali zagotavlja nečesa, kar ni izvedljivo ali kar je odvisno od osumljenca. Torej pravila o tem, ali govoriti najprej z osumljencem in nato z oškodovancem ali obratno, ni. Običajno pričnemo pogovor s storilcem oz. osumljencem. Lahko se zgodi, da oškodovanec oz. žrtev poravnalni postopek odkloni iz tega ali onega upravičenega razloga, vendar lahko nastane problem, če osumljenec o tem ne dobi povratne informacije, še posebej če z osumljencem nismo opravili niti prvega poravnalnega razgovora.

Oškodovancu pri prvem poravnalnem razgovoru ne dajem upanja na restitucijo, dokler ne dobim predhodnega pristanka osumljenca za poravnavo. Oškodovancu nato predstavim, da je osumljenec pripravljen za sodelovanje v poravnalnem postopku. Pri tem obstaja nevarnost, da bi na osumljenca izvajal pritisk, naj sodeluje pri poravnavi. Prav tako tudi oškodovancu ne morem obljubiti, da bo prišel do restitucije, dokler ne poznam stališča osumljenca. Če osumljenec do tega izrazi odklonilno stališče, poravnave ne nadaljujem. Če osumljenec izrazi pozitivno stališče do poravnave, se lotim ustrezne priprave oškodovanca. To je vsekakor zelo občutljiv postopek. Pri tem je treba upoštevati, da so oškodovanci različne osebnosti, da se razlikujejo tudi glede na vrsto in težo kaznivega dejanja in posledic, ki so jih zaradi tega utrpeli. Pri oškodovancu obstajajo različne faze sprejemanja poravnalnega postopka, od apatije do odkrite agresije oz. od popolnega sprejemanja do popolnega zanikanja možnosti za poravnavo z osumljencem. Zato se je treba z oškodovancem večkrat pogovarjati, prav tako tudi z osumljencem. Pri tem poravnalci ne smemo dopustiti, da bi imeli oškodovanci predsodke do storilcev. Oškodovancu je sicer treba dopustiti, da opiše in izrazi svoj problem in čustva, ki ga ob tem navdajajo.

Prvi razgovori so namenjeni zlasti identifikaciji narave spora in iskanju možnosti njegove rešitve; lahko gre npr. za pomiritev ali za nadomestilo povzročene škode ali morebiti za opravičilo ipd. oškodovancu. Po mojih izkušnjah oškodovanci sodelujejo v poravnalnem postopku v nekaj več kot 70 odstotkih primerov. V preostalih skoraj 30 odstotkih primerov prihaja do odpovedi sodelovanja, vendar navadno še v fazi pred vodenjem skupinskih pogovorov. Skupinski pogovori trajajo različno dolgo, kar je odvisno od vrste kaznivih dejanj, osebnosti strank in drugih okoliščin. Skupinski pogovor, tj. razgovor poravnalca z osumljencem in oškodovancem hkrati, se konča s sklenitvijo dogovora, sporazuma glede rešitve problema oz. konflikta, ki ga imata stranki v postopku.

Komunikacija je proces prenašanja sporočil z medsebojnim sporazumevanjem, ki se odvija vsaj med dvema osebama. Komunikacijski proces lahko najboljše opišemo tako, da odgovorimo na vprašanja: kaj, kdo, kako, komu in s kakšnim učinkom pošilja sporočilo.

Tako lahko določimo elemente, ki jih vsebuje vsaka komunikacija:⁵

a) oseba ima namero, misel, željo ipd., ki jo želi sporočiti,

b) to namero – misel prevede (kodira) v besedno ali nebesedno obliko,

c) nato sporočilo pošlje po komunikacijskem kanalu. Ti kanali so:

- slušni: izgovorjene besede, ton,
- vidni: pisane besede in govorica telesa (ton, mimika, kretnje, drža),
- kinestetični: s položajem telesa,

d) druga oseba sprejme sporočilo in ga interpretira (dekodira) ter pošlje svoj odgovor na sporočilo,

e) v vsaki fazi tega procesa lahko nastane motnja – šum. To je vsak pojav, ki zmanjšuje učinkovitost komunikacije (čustva, prepričanja, predsodki, izkušnje, želje, pričakovanja, hrup, razumevanje).

Pri izvajanju pomiritvenega postopka oz. razgovora je zelo pomembna komunikacijska raven. Najboljša oblika komunikacije, s katero pritožnika in policista pritegnemo v aktiven pogovor oz. razlago, je komunikacija, pri kateri zastavljamo predvsem vprašanje: »Kaj ste želeli povedati?« Pri tem svojega znanja ne smemo vsiljevati drugim.

Pravilna komunikacija se ne zgodi od danes na jutri, zato je pomembno, da pravilno komunikacijo vadimo v vsakdanjem življenju. Zelo pomembna je kontrola čustev. Poravnalec mora dobro prenašati konfliktne situacije in biti zelo potrpežljiv.

Komunikacija je uspešna, ko prejemnik razume sporočilo tako, kot ga je razumel in posredoval pošiljatelj.

Zelo pomembno pravilo pri komunikaciji je, da se je treba vživeti v sogovornika: kaj bi hotel, če bi bil na njegovem mestu. Treba je upoštevati referenčni okvir strank, saj ni vseeno, ali neke stvari pojasnjujemo strokovnjaku ali laiku. Strankama moramo podrobno pojasniti, kaj pomeni pomiritveni postopek. Če ne razumeta postopka, se lahko počutita, kot da se jima jemljejo določene pravice. Lahko bi se jim zdelo, da jim je dostop do sodišča onemogočen.

Poznamo več tehnik pogovora in poslušanja. V nadaljevanju jih bom opredelil in opisal:

- aktivno poslušanje,
- parafraziranje,
- podvajanje,
- poravnalni razgovor s komunikacijskega vidika,
- doživljajske (emocionalne) reakcije oškodovanca z vidika poravnalnega postopka,
- fazni potek reakcij.

Tehnike pogovora v poravnalnem postopku – tehnike poslušanja

Pogovor kot osnovna oblika medčloveške komunikacije stopa v ospredje tudi v poravnalnem postopku in je osnovna metoda poravnalčevega dela s strankami. Zato je nujno, da poravnalec pozna učinkovite tehnike vodenja pogovora, še posebej razumevanja oz. poslušanja strank. Ni dovolj, da omenjene tehnike samo pozna, mora si prizadevati za njihovo uporabo pri praktičnem delu s strankami. Če tu nima dovolj priložnosti, je dobro, da ta spoznanja uporablja in praktično preizkuša tudi pri običajnem komuniciranju z ljudmi, bodisi v družinskem krogu bodisi med kolegi, znanci in prijatelji. Pozornost namenjam le nekaterim vprašanjem s tega področja, in sicer tehnikam vodenja pogovora oz. bolje poslušanja sogovornika, kot so aktivno poslušanje, parafraziranje in podvajanje, v nadaljevanju pa tudi nekaterim razsežnostim pogovora s stališča komunikacijske teorije.⁶

Najprej si oglejmo tehniko aktivnega poslušanja. Mnogi ljudje se na pripoved nekoga odzovejo z izjavo »Ah, to sem pa že slišal, to pa že vem in podobno,« ne da bi pozorno poslušali sogovornikovo pripoved do konca. Pri aktivnem poslušanju gre v nasprotju s tem za to, da sogovorniku pustimo, da pove svojo zgodbo do konca, da ga ne prekinjamo, skratka, da ga pozorno poslušamo, da smo usmerjeni na vsebino pogovora. Še več od tega – da ga tudi spodbujamo, da pove pripoved do konca. Spodbujamo ga tako, da ga z dodatnimi vprašanji zaprosimo, da nam pojasni, kaj nam je hotel povedati oz. ali smo ga pravilno razumeli.⁷ Od sogovornika torej iščemo dodatne, t. i. povratne informacije, s katerimi preverjamo, kaj nam je imel povedati in kaj je hotel resnično povedati. Gre za to, da kot poravnalci z ustreznimi vprašanji stranko spodbudimo, da nam izrazi, kaj je hotela povedati, ali smo jo pravilno razumeli. Gre za nekakšno povzemanje tistega, kar nam je stranka povedala, da razvijemo predstavo o tem, kaj nam je skušala stranka povedati. Pri tem moramo biti pozorni tudi na pomen neverbalne govorice, tj. govorice telesa, kaj nam stranka izrazi tudi po tej poti in v kolikšni meri ta govorica spremlja verbalno govorico oz. je v skladju ali neskladju z njo. Z neverbalno govorico nam stranka sporoča zlasti svoja čustvena stanja, stališča in odnose glede vsebine obravnavanega problema, navadno dosti bolj prepričljivo in verodostojno kot z verbalno komunikacijo.

V zvezi z aktivnim poslušanjem se pojavi vprašanje, koliko časa pustiti stranki, da govori o sebi in svojem problemu. Za to ni posebnega recepta. Pri uporabi tehnike aktivnega poslušanja ne smemo pretiravati, imeti moramo ustrezno predstavo o tem, kakšen konkreten cilj zasledujemo s pogovorom. Temu prilagodimo trajanje pogovora. Ko vodimo skupinske pogovore s strankami, moramo še posebej paziti na to, da aktivno poslušanje strank ne preseže normalnega okvira bodisi pri eni bodisi pri drugi stranki, kajti obe lahko skleneta, da nimata več kaj povedati. Vendar se v praksi to zgodi le redko. Pogostejša je nevarnost, da aktivnega poslušanja sploh ni ali ga je zelo malo, ne pa da bi ga bilo preveč.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Jožef Kovač: Komunikacija v poravnalnem postopku v kazenskih zadevah

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 35-36, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

----------------------------
Opombe: