Sodba II Ips 1/2025 zaostruje merila za pripis odgovornosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS) v primerih, ko naj bi škoda izvirala iz opustitve dolžnih preiskovalnih ravnanj policije. Oškodovancu je bila ukradena toplotna črpalka; kazenski postopek zoper identificiranega osumljenca se je končal z oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov, oškodovanec pa premoženjskopravnega zahtevka v pravdi ni uveljavljal. Zatem je od države zahteval odškodnino, ker naj bi bila kriminalistična preiskava opravljena pomanjkljivo in neučinkovito, s čimer je bil onemogočen uspešen pregon storilca. Sodišči prve in druge stopnje sta soglasno ugotovili protipravnost policijskega ravnanja – od nezavarovanja mehanskih sledi in sledi obuval prek opustitve zasega telefona in pridobivanja telekomunikacijskih podatkov do ogleda, ki ga je opravil zgolj en policist. Razhajali sta se le glede vzročne zveze: prvostopenjsko sodišče jo je zanikalo, drugostopenjsko pa je zavzelo stališče, da že sama okoliščina, da bi strokovno pravilna preiskava oškodovanca postavila v boljši položaj, zadostuje za pripis škode.
Središčni doktrinarni prispevek sodbe je pojasnitev, da pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti sploh ne moremo govoriti. Vrhovno sodišče poudarja, da vzročno zvezo v takih primerih vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja: ker opustitev sama po sebi ni fizični vzrok škode (neposredni vzrok je tatvina), test enakovrednosti pogojev (conditio sine qua non) odpade. Presoja se zato preseli na raven adekvatne vzročnosti, znotraj katere sodišče uporabi prospektivno analizo vzročnosti. Ta ne izhaja zgolj iz dejstva, da je škoda nastala, temveč sprašuje, ali je opustitev povečala verjetnost nastanka škodnega dogodka in ali bi se podoben dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Sodišče ta pristop označi za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti.
Ključna je kvantitativna razsežnost tega merila. Kadar vzročne zveze ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se uporabi merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, ki ga sodišče postavi pri petdesetih odstotkih. Pripis škode opustitvi torej terja izkaz nadpolovične verjetnosti, da bi ob pravilnem ravnanju države oškodovanec dosegel poplačilo. V obravnavanem primeru ta prag ni bil dosežen. Vrhovno sodišče očita drugostopenjski presoji, da je bila pretirano poenostavljena, ker je prezrla kompleksnost nadaljnjih ravnanj: uspeh oškodovanca ni bil odvisen zgolj od policije, temveč od cele verige (ne)naključnih dejavnikov – ravnanja državnega tožilstva, izida kazenskega postopka, uspeha morebitne odškodninske pravde zoper storilca in celo izvršilnega postopka za izterjavo. Vzročno-posledična mreža ni linearna, ampak večplastna, zato zgolj ugotovitev, da bi pravilna preiskava izboljšala oškodovančev položaj, sama po sebi ne dokazuje pravno relevantne vzročne zveze.
Sodba se opira na ustaljeno ustavnosodno razlago, po kateri je preiskava kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata (US Up-1082/12). Namen predkazenskega postopka je potrditev ali ovrženje suma in ugotovitev storilca, ne pa reševanje odškodninskih zahtevkov oškodovancev. Iz tega Vrhovno sodišče izpelje, da protipravna opustitev policije, čeprav nedvomno ugotovljena, ne učinkuje samodejno kot pravno upoštevni vzrok premoženjske škode. Trditveno in dokazno breme glede hipotetičnega poteka dogodkov ostaja na oškodovancu, pri čemer sklepanje o normalnem teku stvari ne sme prerasti v odmaknjeno domnevo ali ugibanje. Na tej podlagi je sodišče obema revizijama ugodilo, spremenilo drugostopenjsko sodbo in potrdilo zavrnitev zahtevka po prvem odstavku 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Odločitev pomembno razmejuje protipravnost od vzročnosti: ugotovljena kršitev dolžnega ravnanja je nujen, ne pa zadosten pogoj odškodninske odgovornosti države. S tem sodba postavlja visok prag za tovrstne zahtevke, saj mora oškodovanec rekonstruirati celotno hipotetično verigo do poplačila in izkazati nadpolovično verjetnost uspeha na vsakem njenem členu. Odprto ostaja, kako natančno naj se v praksi izračuna kumulativna verjetnost skozi zaporedne, med seboj odvisne faze, in ali petdesetodstotni prag velja za vsak člen posebej ali za verigo kot celoto. Nedorečeno je tudi razmerje med teorijo adekvatne vzročnosti in teorijo ratio legis (varovalnega namena norme), na katero se je skliceval stranski intervenient in ki bi lahko vodila do enakega izida po drugačni doktrinarni poti. Pritrdilno ločeno mnenje vrhovnega sodnika Tomaža Pavčnika napoveduje, da razmerje med tema pristopoma pri javni odškodninski obveznosti še ni dokončno razrešeno.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
