Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je v sodbi I Ips 39507/2015 opredelilo do temeljnega kazenskoprocesnega vprašanja: ali sme državni tožilec z modifikacijo obtožnice odpraviti pomanjkljivost obtožnega akta, ki ga je sodišče dolžno sankcionirati po uradni dolžnosti. Zadeva odpira razmerje med pravico tožilca do spremembe obtožnice po prvem odstavku 344. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in dolžnostjo sodišča, da na nesklepčnost obtožbe reagira z oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP.
Proti obdolžencu je bila leta 2016 vložena obtožnica, ki mu je med drugim očitala kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V vmesnem času je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. septembra 2017 zaostrilo merila za konkretizacijo zakonskih znakov pri poslovni goljufiji in natančneje razmejilo civilni delikt od kaznivega dejanja. Po teh merilih je prvotna obtožnica zgolj navajala neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ne pa ravnanja, ki bi izkazovalo preslepitev – torej osrednji zakonski znak kaznivega dejanja. Obtožni akt je bil posledično nesklepčen.
Prvostopenjsko sodišče je kljub navedeni spremembi sodne prakse opravilo pet narokov za glavno obravnavo, ne da bi presodilo sklepčnost obtožbe. Državna tožilka je obtožnico modificirala šele po petem naroku, skoraj šest let po sodbi, ki je zahtevo po konkretizaciji utrdila. Sodišče je modifikacijo dopustilo in obdolženca spoznalo za krivega. Višje sodišče v Celju je v pritožbenem postopku ravnalo drugače: po uradni dolžnosti je prvostopenjsko sodbo spremenilo, obdolženca oprostilo obtožbe in ocenilo, da sprememba obtožnice ni bila dopustna.
Vrhovna državna tožilka je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavljala kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, ker naj bi višje sodišče spremembi obtožnice zmotno odreklo veljavnost, ter kršitvi 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi višje sodišče odločilo o prvotni obtožnici in v obrazložitvi izpustilo odločilna dejstva. Vrhovno sodišče je zahtevo zavrnilo.
Osrednji razlog za zavrnitev je pravilo, da državni tožilec sicer sme modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, a le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče je presodilo, da je takšna okoliščina v obravnavanem primeru že nastopila: sodišče bi moralo – takoj ko je nesklepčnost obtožbe postala razvidna v luči spremenjenega standarda konkretizacije – obdolženca oprostiti obtožbe. Ker tega ni storilo, je nadaljnji postopek tekel nezakonito, kasnejša modifikacija obtožnice, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, pa je bila nedopustna in prepozna.
Stališče se opira na dva nosilna argumenta. Prvič, načelo zakonitosti v kazenskem pravu ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi tožilce in sodnike kot uporabnike zakonov; sodišče mora ves čas do pravnomočnosti po uradni dolžnosti presojati, ali očitek izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja. Gre za ex lege preizkus, neodvisen od pritožbenih navedb strank, ki izvira iz preventivnega delovanja države – preprečitve pravnomočnosti nezakonite sodbe. Drugič, dopustitev kasnejše poprave nesklepčnega obtožnega akta bi obdolžence postavila v izrazito neenakopraven položaj: obdolženec, čigar obtožbo bi sodišče pravočasno presodilo, bi bil oproščen, tisti, čigar obtožba bi bila naknadno popravljena, pa obsojen. Takšno tveganje odpira vrata samovolji organov kazenskega postopka.
Vrhovno sodišče je opozorilo na procesno identičnost obravnavanega primera z zadevo I Ips 11111/2011 z dne 7. oktobra 2020, kjer je ugotovilo, da nesklepčen obtožni predlog ni mogel pretrgati teka relativnega zastaralnega roka. Logika je primerljiva: če se postopek brez konkretiziranega očitka sploh ne sme začeti, potem ne more teči niti na podlagi obtožbe, ki tej zahtevi ne zadosti. Obdolženec torej ne more nositi posledic tožilčeve zamude pri odpravi pomanjkljivosti obtožnega akta.
Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Sodnik mag. Aleksander Karakaš je podal odklonilno ločeno mnenje, predsednica senata Barbara Zobec pa pritrdilno ločeno mnenje, kar nakazuje, da razmerje med pravico do spremembe obtožnice in dolžnostjo sodišča do presoje sklepčnosti ostaja predmet strokovne razprave.
Sodba utrjuje stališče, da sklepčnost obtožbe ni zgolj formalno vprašanje, temveč ustavno jamstvo obdolženca, ki ga sodišče ne sme prezreti. Hkrati postavlja jasno časovno mejo modifikacije obtožnice: pravica tožilca do spremembe obtožnega akta preneha v trenutku, ko nastopijo okoliščine za izrek oprostilne sodbe. S tem Vrhovno sodišče krepi zahtevo po strožji presoji obtožnih aktov s strani prvostopenjskih sodišč in omejuje prostor za naknadno sanacijo pomanjkljivih obtožb, kar dolgoročno prispeva k višji ravni pravne varnosti v kazenskem postopku.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
