Evropski zeleni dogovor in pomanjkljivosti zelenega prehoda: izhodišča za pravno ureditev omejevanja uporabe naravnih virov

V prvi vrsti gre torej za načrt oziroma strategijo za gospodarsko rast v okviru prenovljene paradigme.(4) Ta paradigma naj bi po mnenju snovalcev strategije temeljila zlasti na čistem in krožnem gospodarstvu,(5) podprtem z novimi tehnologijami,(6) in izkoriščanju obnovljivih virov energije(7) ob hkratnem prizadevanju za ohranjanje in obnavljanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti.(8)

Če najprej odmislimo, da je primarni cilj obravnavanega političnega akta zagotavljanje gospodarske rasti, ostalo pa je temu načeloma podrejeno in se posledično lahko uresničuje v omejenem obsegu (tudi »zelena« komponenta trajnostnega razvoja),(9) lahko elementi prej navedene nove paradigme vsaj na prvi pogled vzbujajo optimizem in odobravanje. Toliko bolj, če pomislimo na ukrepe, ki so v resnici lahko pozitivni za ohranjanje narave in varstvo okolja,(10) vendar je v nadaljevanju prikazano, da za ohranitev naravnega temelja za življenje najbrž ne bodo zadoščali. V središče nove paradigme je postavljeno krožno gospodarstvo, kar samo po sebi niti ni sporno, zapletati pa se začne zaradi okoliščine, da gre za pomensko odprt koncept. Okoliščina, da se javna politika gradi okrog krožnega gospodarstva, še ne pove dovolj. S primerjalnega zornega kota je sicer mogoče prepoznati dokaj široko uveljavljene faze krožnega gospodarstva, ni pa enotne definicije in metodologije, kar omogoča različne modele krožnega gospodarstva. Predlagani evropski koncept krožnega gospodarstva je zaenkrat usmerjen predvsem v sklepne faze procesa. Aktualen akcijski načrt za krožno gospodarstvo sicer predvideva nekatere ukrepe, ki zadevajo tudi začetne faze krožnega gospodarstva, kot je na primer trajnostna zasnova izdelkov, vendar se je, kot že rečeno, težko znebiti občutka, da je precej več poudarka na fazah, ki sledijo, zlasti na ravnanju z odpadki in recikliranju. Ob tem je zlasti pomembno, da se pogosto prezrejo meje recikliranja.(11) Krožno gospodarstvo ima velik potencial, če je ustrezno zasnovano in tehnološko podprto. Gre za pomembna pogoja uspešnosti, ki v predlaganem konceptu nista v celoti izpolnjena. Kot rečeno, več pozornosti bi bilo treba nameniti začetnim fazam krožnega gospodarstva oziroma na splošno omejevanju vnosa in uporabe novih elementov, hkrati pa bi bilo treba še naprej izboljševati sklepne faze procesa ter pri načrtovanju in izvajanju javnih politik realno upoštevati njihove meje. Trenutno ni tako, zato ocenjujem, da predlagani koncept krožnega gospodarstva ni sposoben ločiti proizvodnje stvari od trošenja (novih) naravnih virov; skratka, proizvodnja stvari ostaja (preveč) odvisna od naravnih virov, kar je v nasprotju z uvodno predstavitvijo Evropskega zelenega dogovora, ki pravzaprav pavšalno, brez definicije primernih ciljev, mejnikov in ukrepov, obljublja gospodarsko rast ločeno od rabe naravnih virov. Dokler je tako, ne moremo utemeljeno računati na ohranjanje naravnega temelja za življenje.

V tej zvezi je pomembno še dodati, da današnja tehnologija ne omogoča popolne ločitve rasti oziroma proizvodnje blaga in storitev od rabe naravnih virov ali vsaj ne dovolj, hkrati pa je težko realno pričakovati, da bomo kot civilizacija glede tega v doglednem času končno dočakali odločilen tehnološki preboj.(12)

V tem kontekstu je sporno tudi idealiziranje izkoriščanja obnovljivih virov energije, zato naj poudarim, da z vidika narave in okolja (električne) energije še ne znamo (učinkovito) proizvajati nevtralno. Pojem »zelena« proizvodnja energije je mit; »zelena« energija je le tista, ki nastane po naravni poti in se torej ne proizvede umetno s ciljem človekove uporabe. To neprijetno dejstvo velja tudi za umetno proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki je sicer v primerjavi s proizvodnjo električne energije iz fosilnih goriv(13) manj problematična z vidika ogljičnih in drugih izpustov,(14) sploh če opazujemo le fazo proizvodnje energije, vendar je celotna slika manj obetavna. Ni namreč primerno enostavno zanemariti izpustov in drugih posledic, ki nastanejo pri proizvodnji, prevozu, vzdrževanju in odstranitvi proizvodnih naprav, niti (klasičnega) onesnaževanja in obremenjevanja tal, zraka in voda, posegov v prostor kot vedno redkejšo dobrino in tudi ne rabe naravnih virov, zlasti t. i. redkih zemelj (strateških in kritičnih surovin), katerih izkopavanje in pridobivanje drastično vpliva na naravo in okolje.(15) Če pomislimo na potrebo po baterijah ali hranilnikih energije ter na objekte in naprave, ki podpirajo digitaliziran in decentraliziran energetski sektor, se kaže problem tudi v proizvodnji, prenosu, distribuciji, shranjevanju in uporabi energije iz obnovljivih virov, kar se žal ne poudarja dovolj ali se celo ustvarja vtis, da so obnovljivi viri energije čudežna rešitev, ki rešuje problem rasti porabe (električne) energije.(16) Vendar načrt razogljičenja (dekarbonizacija) ne vodi v manjšo rabo naravnih virov (dematerializacija).(17) Žal se to premalo upošteva, kar je mogoče opaziti tudi v zakonodajnih aktih o obnovljivih virih energije(18) in zagotavljanju strateških in kritičnih surovin.(19) V teh pravnih aktih je namreč opazno nekritično prizadevanje za rast proizvodnje in izkoriščanja obnovljivih virov energije, kar se na splošno opravičuje z dekarbonizacijo, in premalo kritično prizadevanje za zagotavljanje velikih količin strateških in kritičnih surovin (materializacija), potrebnih za okrepljeno izkoriščanje obnovljivih virov energije. Na drugi strani pa problematika trošenja naravnih virov ni ustrezno obravnavana (dematerializacija). Načeloma se trošenje naravnih virov želi obvladovati z učinkovitostjo in krožnostjo, za kar so določeni razni cilji in ukrepi, vendar to preprosto ni dovolj. Prevladujoča ideja je, da naj bi s tem dosegli, da povečanje porabe strateških in kritičnih surovin v EU ne bo preseglo (okvirnih) referenčnih projekcij, kjer pa je opazna prožnost, ki gre običajno v škodo ekološke komponente. Na splošno se je težko znebiti občutka, da so oziroma bodo projekcije porabe strateških in kritičnih surovin, vključno z njihovimi podlagami, izraz vsakokratne želje po ciljni rasti, ostalo pa je oziroma bo dodano z namenom preprečiti (huda) pretiravanja in vsaj malo tudi za lajšanje potrošniške vesti. Izhajajoč iz navedenega je možen sklep, da je sicer trenutno na področju zagotavljanja strateških in kritičnih surovin na ravni EU vzpostavljen najbolj resen meni znan poskus pravnega omejevanja trošenja določenih naravnih virov, vendar po mojem mnenju ne dosega ravni in pristopov, ki so določeni v podnebni zakonodaji v zvezi z obvladovanjem izpustov toplogrednih plinov. In tudi če bi bili doseženi prej navedene ravni in pristopi oziroma metode, bi šlo le za primerno področno pravno ureditev, medtem ko bi v danih okoliščinah nujno potrebovali primerno sistemsko ureditev, torej ureditev, ki bi ustrezno uredila omejevanje uporabe vseh naravnih virov. V tej sistemski (multisektorski) ureditvi naj bi bilo ravno omejevanje proizvodnje in trošenja (oboje v širokem pomenu besede) glavni ukrep za zagotavljanje zelenega prehoda,(20) ki bi po verigi vzrokov in posledic pripeljal do uresničitve drugih »zelenih« ciljev, vključno z dekarbonizacijo.

Menim, da glede na vse navedeno ni primerno nekritično sprejemanje t. i. nove paradigme ter nasploh Evropskega zelenega dogovora in povezanih aktov EU, zlasti v delu, kjer se lahkotno napove ohranjanje in obnavljanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti.(21) Podatki o uresničevanju ciljev (SDG) kažejo, da je EU dokaj uspešna pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja z gospodarsko in družbeno naravo, precej manj pa pri ciljih trajnostnega razvoja, ki se nanašajo na ohranjanje narave in varstvo okolja.(22) Glede slednjih večinoma opazimo skoraj neznatne izboljšave, stagnacijo, ponekod pa celo nazadovanje. To se ujema s tezo, da koncept antropocentričnega trajnostnega razvoja, ki je utelešen tudi v pravu EU, ne more ohranjati naravnega temelja za življenje, temveč kvečjemu upočasnjuje njegovo zmanjševanje.(23) Na splošno lahko ugotovimo, da so dosedanji ukrepi, sprejeti v kontekstu Evropskega zelenega dogovora oziroma zelenega prehoda, sicer večinoma koraki v pravo smer, vendar praksa kaže, da ne zadoščajo. Izniči jih lahko trošenje dobrin, pravzaprav potrošništvo, ki je eden glavnih problemov, če ne kar glavni.(24) Menim, da tega problema pravo EU ne rešuje (dovolj), in to niti na ravni potrošnika niti na ravni družbe. Namesto da bi bili ukrepi usmerjeni v izvirni vzrok ali vzroke, so večinoma usmerjeni v blaženje posledic. Po mojem razumevanju stvari je to še ena v nizu pomanjkljivosti. Ob navedenem je vredno opozoriti tudi na posledice obsežnega in dolgoročnega povečevanja vojaških izdatkov, če bodo izpolnjene nedavne napovedi nekaterih vidnih funkcionarjev EU in večine držav članic. Zeleni prehod sam po sebi zahteva izjemno velika finančna vlaganja in že brez rasti vojaških ali drugih izdatkov bi bilo njegovo financiranje velik izziv, ki pa bi seveda z enormnimi izdatki na drugih področjih postal še večji.

V danih okoliščinah je po mojem mnenju učinkovita rešitev koncept ekocentričnega trajnostnega razvoja oziroma natančneje, pristen zeleni prehod, utemeljen na konceptu ekocentričnega trajnostnega razvoja. Gre za kompleksno sistemsko spremembo, ki je na splošno predstavljena neposredno v nadaljevanju. Čeprav ne pričakujem, da bi v kratkem prišlo do te spremembe, ne bi bilo primerno resignirati in možnosti, da do nje enkrat vendarle pride, kar odpisati. Menim, da si je treba aktivno prizadevati za ustvarjanje pogojev, odpirati ustrezna vprašanja in ponujati možne odgovore nanje, da bi lahko čim hitreje prišlo do prej navedenega pristnega zelenega prehoda. Za to sta potrebna prispevek in sodelovanje različnih znanosti, med drugim pravnih znanosti, kot je predstavljeno v tem članku. Ta članek nima namena odpreti vseh aktualnih vprašanj, niti ponuditi dokončnih odgovorov, temveč želi predvsem spodbuditi k razmišljanju o resničnih problemih obstoječega sistema, izzivih, ki bi spremljali spremembo tega sistema, in na splošno ponuditi izhodišča za diskusijo o izbranih pravnih vidikih pristnega zelenega prehoda.

2. Splošno o zelenem prehodu, utemeljenem na konceptu ekocentričnega trajnostnega razvoja

Zeleni prehod še ni enotno definiran niti v okviru posameznih področij, kaj šele kot univerzalni pojem.(25) Evropski zeleni dogovor promovira široko pojmovanje, saj vključuje vse komponente trajnostnega razvoja, žal pa v tej zvezi – vsebinsko gledano – temelji na konceptu antropocentričnega trajnostnega razvoja, ki se je doslej izkazal za neuspešnega pri ohranjanju naravnega temelja za življenje.(26) V tej zvezi menim, da gre za strukturno pomanjkljivost.(27)

V danih okoliščinah je primernejši koncept ekocentričnega trajnostnega razvoja, za katerega je značilno, da zagotavlja primat ekološke komponente trajnostnega razvoja v razmerju do preostalih dveh.(28)

V našem primeru to pomeni, da je delovanje ljudi treba uskladiti z regenerativnimi sposobnostmi planeta oziroma na splošno s planetarnimi mejami(29) in znotraj njih določiti optimalni gospodarski in družbeni sistem(30) (to bi bila novost, saj smo doslej izbirali gospodarske in družbene sisteme, kakor da planetarnih meja ni).

V kontekstu zelenega prehoda to poenostavljeno rečeno med drugim pomeni, da je treba določiti in nato dosledno upoštevati (letne) količine in vrste naravnih virov, ki jih je v določenih enotah(31) dopustno načrpati ali izkopati, predelati, obdelati ter na splošno uporabiti za izdelke in njihovo uporabo, tj. trošenje.(32)

Kot rečeno, ta pristop bi po mojem mnenju močno spremenil način življenja, kot ga poznamo (business as usual), zlasti v gospodarsko in socialno najbolj razvitih državah, kjer trenutno potrošimo največ naravnih virov.(33) Nekateri menijo, da skrbno načrtovana razumno zmanjšana uporaba oziroma trošenje naravnih virov, ki bi jo spremljali ustrezni ukrepi, kot so na primer deljenje stvari, storitvizacija (servitizacija) in pametna (koordinirana) proizvodnja, ne bi nujno zmanjšala blaginje ljudi,(34) kar je treba razumeti v smislu zadovoljevanja objektivnih potreb, vendar tudi, če to drži, pomeni spremembo naših vzorcev obnašanja.(35) Nadaljnji izziv je gospodarstvo, utemeljeno na nenehni rasti; nujno bi bila potrebna obsežna sistemska sprememba, izpeljana postopno.(36) To je interdisciplinaren izziv, v katerega se tukaj ne spuščam, ampak se omejujem na nekatera pravna vprašanja, ki bi se postavila, če bi v nekem trenutku vendarle prišlo do politične odločitve za pristen zeleni prehod.

3. Izbrana temeljna pravna vprašanja glede implementacije pristnega zelenega prehoda, utemeljenega na konceptu ekocentričnega trajnostnega razvoja

Pravo EU je zgrajeno na temeljih, ki po eni strani zagotavljajo nesporne civilizacijske pridobitve, vendar po drugi strani omogočajo potrošništvo ali ga mestoma spodbujajo,(37) kar je lahko ovira za ukrepe, usmerjene v ohranjanje narave in varstvo okolja. Pomislimo na primer na varstvo zasebne lastnine, zlasti gospodarske, na svobodno gibanje proizvodnih dejavnikov in na splošno na imperativ notranjega trga, na (klasično) svobodno gospodarsko pobudo, na varstvo pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj, na zapovedano sorazmernost oblastnega delovanja (z zahtevnim dokaznim bremenom javne oblasti) in ne nazadnje na koncept socialnega tržnega gospodarstva, ki predvideva nenehno gospodarsko rast,(38) na (pomanjkljiv) koncept krožnega gospodarstva in na koncept antropocentričnega trajnostnega razvoja. Vse to ustvarja izziv, s katerim se je treba spoprijeti, če želimo ustavno in na splošno pravno skladno omejiti uporabo naravnih virov oziroma njihovo trošenje tako, da se ne presegajo regenerativne sposobnosti planeta.(39) Ker imajo prej navedena načela, pravice in svoboščine v glavnem relativno naravo, si je možno zamisliti, da se omejevanje uporabe naravnih virov predpiše z zakonodajnim aktom in povezanimi ukrepi na način, da se to šteje kot primerno in nujno, s pozitivnimi učinki, ki pretehtajo negativne učinke.(40) Skratka, omejevanje potrošništva je mogoče zasnovati ustavno skladno s ciljem ohranitve narave in okolja. Veljavni ustavni(41) okvir torej ne onemogoča pravnega omejevanja uporabe novih naravnih virov z legitimnim ciljem ohranitve naravnega temelja za življenje (glede na regenerativno sposobnost planeta), vendar v tej zvezi določa relativno zahtevne pogoje in omejitve, ki narekujejo skrbno premišljene ukrepe. Če bi dozorela politična odločitev za takšno sistemsko spremembo, bi bilo najprej treba urediti temeljna, pravzaprav dokaj formalna vprašanja, preden bi se v nadaljevanju lahko lotili vsebinskega urejanja in s tem povezanega tehtanja (mestoma) nasprotujočih si temeljnih ustavnih načel, pravic in svoboščin...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Aleš Ferčič: Evropski zeleni dogovor in pomanjkljivosti zelenega prehoda: izhodišča za pravno ureditev omejevanja uporabe naravnih virov

>> ali na portalu Podjetje in delo, št. 3-4, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

-----------------------------