Vloga pravnika je v tem stoletju še posebej izpostavljena v postopku popravljanja napak iz preteklosti, ko se mora zoperstaviti politični voluntaristični metodologiji in postopkom, ki jih poznamo iz preteklosti, da ne bi družba ponavljala napak v prepričanju, da je nezmotljiva.
Pri tem imajo posebno moralno in etično dolžnost pravniki znanstveniki, ki so akademsko višje izobraženi v okviru podiplomskih in doktorskih študijskih programov. Aktivnost in zagnanost pravnikov znanstvenikov za intelektualno resnico ter moralno svobodo in pravičnost sta nepogrešljiv pogoj za oblikovanje in delovanje temeljnega načela vladavine prava in delovanje pravne države. V tem prispevku je govor o odprtih vprašanjih položaja in vloge doktorjev pravnih znanosti v družbi glede na dejstvo, da se njihovo število povečuje, ob tem pa odprto ostaja vprašanje koristnosti doktoratov za razvoj pravne znanosti in vloge prava v družbi.2
Na pravnih fakultetah se v program doktorskega študija vsako leto vpisuje več doktorandov.3
Neposredni povod za to je tudi ustanovitev Združenja Slovenske akademije pravnih znanosti (v nadaljevanju: Akademija), katere člani so pravniki z doktoratom oziroma znanstvenim magisterijem. Temeljni namen Akademije je: kako izkoristiti potencial doktorata v poklicnem življenju glede na to, da je lažje doseči doktorat kot izkoristiti znanje, pridobljeno z doktorskim študijem.4
Pred dnevi sem na družbenem omrežju prebral navdušeno izjavo študentke, ki se je vpisala na doktorski študij prava. Z veseljem sem ji čestital in zaželel uspeh. Ob tem pa se mi je porodila misel, da bi se poglobil v problematiko razmerja med osebno motiviranostjo, naporom in navdušenjem mladih, ki doktorirajo na področju pravnih znanosti, ter družbeno nezainteresiranostjo oziroma omalovaževanjem doktoratov, češ da so družbeno nekoristni in neustvarjalni oziroma da ne »prinašajo nove vrednosti«.
To vprašanje me je spodbudilo že pred leti, da bi z organiziranjem posebne institucije poskušal povezati doktorante na področju pravnih znanosti, »samotne jezdece« v družbi, ki pogosto končajo študij na dan promocije.5
Imeti doktorat pravnih znanosti danes samo po sebi ne zagotavlja uspeha v družbi. Doktorat predstavlja visoko stopnjo izobrazbe in specializacijo na področju pravne stroke, vendar uspeh v družbi pogosto zahteva tudi druge veščine in dejavnike, kot so sposobnost komuniciranja, timskega dela, prilagajanja in čustvene inteligence, ki so ključne za uspeh v poklicnem in družbenem življenju. Ob doktoratu, tj. poglobljenem znanju prava, so nujne družbene povezave, mreženje in odnosi z drugimi, ki pomagajo pri odpiranju priložnosti uporabe pridobljenega znanja, sposobnost prepoznavanja priložnosti ter ustvarjalno reševanje problemov in pripravljenost tvegati. Posebej v sedanjem času je potrebna prilagodljivost trgu dela, ki se spreminja.
Doktorat je pogosto razumljen kot osebni presežek, saj zahteva globoko predanost, trdo delo, raziskovalno miselnost in vztrajnost. Gre za osebno pot, ki posameznika intelektualno in strokovno oblikuje. Veliko ljudi se za doktorat odloči iz strasti do znanja, raziskovanja in želje po globljem razumevanju določene teme, ne pa nujno z mislijo na družbeni uspeh.
Doktorat znanosti za posameznika predstavlja velik osebni uspeh, ker zahteva dolgotrajno, poglobljeno raziskovanje in pridobivanje specifičnega znanja na določenem področju. Ta stopnja izobrazbe kaže na sposobnost samostojnega dela, kritičnega mišljenja in ustvarjanja novih prispevkov v znanstveni ali strokovni skupnosti. Doktorat je pogosto vrhunec akademske kariere, saj predstavlja dosežek, ki ga doseže le majhen odstotek ljudi. Poleg tega zahteva veliko vztrajnosti, samodiscipline in predanosti, zato je ta uspeh zelo osebno pomemben in ga mnogi dojemajo kot potrditev lastnih sposobnosti in truda.
Posamezniki, ki dosežejo doktorat, so pogosto upravičeno ponosni na svoje dosežke. Doktorat je rezultat let trdega dela, raziskovanja in premagovanja izzivov, zato je naravno, da so ljudje zadovoljni in ponosni. Občutek ponosa lahko prispeva k osebni sreči in zadovoljstvu, saj predstavlja potrditev njihovega truda in predanosti. Poleg tega je uspeh pri doseganju doktorata lahko tudi pomemben mejnik v karieri in življenju posameznika, kar še dodatno povečuje občutek izpolnjenosti. V osnovi je doktorat samouresničitev posameznika, ki presega zunanja pričakovanja.
Splošno je znano, da družba današnjih doktoratov znanosti ne ceni kot posebno družbeno vrednoto. Prav zaradi pomanjkanja cenjenja ali priznanja oziroma pogostega omalovaževanja doktoratov zlasti na družboslovnem področju interes za doktorski študij upada in so doktoranti frustrirani. Cenjenje doktoratov znanosti se lahko razlikuje glede na družbeni kontekst, znanstveno področje in vrednote posameznih družbenih sredin. V naših razmerah je še vedno premalo razumevanja, kaj doktorat pomeni in kaj je kaj vse je potrebno za pridobitev doktorata. V ročno delo zaverovana družba v neposredni preteklosti manj ceni akademske dosežke kot rezultate neposredno uporabnih spretnosti in znanj. Tudi v političnih strukturah (iz različnih razlogov) ni toliko ljudi z doktoratom, kot bi bilo glede na razvitost družbenih odnosov pričakovati.6 Visoko izobraževanje, zlasti doktorati, pogosto zahteva veliko časa in finančnih virov, kar lahko vpliva na percepcijo njegove vrednosti v primerjavi z morebitnim dobičkom, saj v družbi obstaja prepričanje, da so akademske poti manj »tržno usmerjene«. Zlasti je to prisotno v poslovnem svetu.7
Ne glede na omenjeno pojmovanje družbenega okolja o doktoratih ti pomembno prispevajo k napredku znanosti, a povezovanje akademske vrednosti s praktičnimi koristmi in ozaveščanje o pomembnosti raziskav doslej v našem okolju nista bili posebej pozitivno vrednoteni. Treba je razumeti, da znanstveni prispevki v obliki doktorskih disertacij pogosto učinkujejo dolgoročno, in četudi niso takoj prepoznani, lahko imajo velike koristi družbi kasneje.
Da bi osebni dosežek, kot je doktorat, postal tudi družbena vrednota, je treba ustvariti okolje, v katerem izobraževanje, znanje in strokovna usposobljenost niso cenjeni le na osebni ravni, ampak tudi v širši družbi. To je mogoče udejanjiti povezovanjem akademskega znanja z realnim svetom, zlasti če doktorati vsebujejo inovativne rešitve za družbene izzive.
Pri tem mora pomagati družbeno okolje, kar pa je temeljna hiba našega sistema. Družba sicer pomaga pri pridobitvi doktorata, vendar je po opravljenem doktoratu doktorant prepuščen samemu sebi, če ni zaposlen ali drugače povezan z izobraževalno oziroma raziskovalno institucijo, kjer je doktorat pogoj za delo. V družbi promoviranje doktorskih disertacij in raziskovalnih dosežkov doktoratov v strokovnih raziskovalnih krogih ni urejeno, še manj v splošni javnosti. Mladi doktoranti praviloma promovirajo svoje doktorate le na družbenem omrežju, kjer se – z večjim ali manjšim številom všečkov – lahko tudi konča koristnost doktorata.
Doktorji pravnih znanosti nimajo možnosti, da bi svoje raziskave predstavili širši javnosti in jih povezali z družbenimi izzivi, kar bi povečalo spoštovanje akademskih dosežkov. Na področju tehničnih in naravoslovnih znanosti je prepoznavnost koristnosti doktorata večja, ker prinaša bolj vidne koristi družbi.
Kljub temu da imajo doktorji znanosti pogosto edinstvena znanja in veščine, ki jim omogočajo ustvarjanje novih podjemov, ni podpornih programov za akademske podjetnike, ki bi lahko pomagali prepoznati njihov potencial za družbeni napredek. Mediji imajo velik vpliv na oblikovanje družbenih vrednot. Če bi bila znanstvena odkritja in dosežki doktorjev znanosti bolj vidno predstavljeni v medijih, bi to povečalo spoštovanje do akademske poti in njene družbene vrednosti. Zanimivo je, da niti doktorji družboslovnih znanosti nimajo večje vloge v javni upravi, politiki in civilni družbi, kar bi povečalo pomen njihovega prispevka k reševanju družbenih vprašanj. Znanje doktorantov in kritično razmišljanje lahko pripomoreta k oblikovanju bolj premišljenih in strokovno podprtih javnih politik, vendar jih politika posebno ne zanima. Tudi vodilni politiki imajo določeno averzijo do doktoratov, razen kadar gre za njihove svetovalce.
V delovnih okoljih se v zadnjih letih pri nas več pozornosti posveča izobraževanju, ki je neposredno operativno povezano z opravljanjem strokovnega dela, ni pa zanimanja za raziskovanje in poglobljena razvojna znanja.8
V naši družbi nasploh ni zaznati spodbujanja kritičnega mišljenja in spoštovanja izobraževanja, ki bi prispevalo k oblikovanju družbenega okolja, v katerem bi bil doktorat bolj cenjen in prepoznan kot širša družbena vrednota.
Doktorat je za posameznika osebni presežek in velik uspeh, ker zahteva dolgotrajno, poglobljeno raziskovanje in pridobivanje specifičnega znanja na določenem področju. To dokazuje sposobnost samostojnega dela, kritičnega mišljenja in ustvarjanja novih prispevkov v znanstveni ali strokovni skupnosti.
Občutek izpolnjenosti je stanje notranjega zadovoljstva in sreče, ki izhaja iz uresničevanja osebnih ciljev, vrednot ali ambicij. Gre za občutek, da je posameznik dosegel pomembne življenjske cilje ali da se ukvarja z dejavnostmi, ki so zanj pomembne in smiselne. Ta občutek pogosto vključuje ponos in zadovoljstvo, ko posameznik doseže pomembne mejnike ali cilje. Občutek opravljenega doktorata nudi posamezniku določeno stopnjo notranjega miru, da obvladuje svoje življenje v skladu z osebnimi vrednotami in prepričanji, zlasti pa mu daje občutek nenehnega razvoja in učenja ter osebne rasti, ki se ne nanaša samo na poklicno rast. To je osrečujoča motivacija za nadalje napredovanje, saj posameznik občuti, da ima njegovo življenje smisel ter da je njegovo delo cenjeno in vredno. Dokončanje doktorata krepi samozavest in občutek sposobnosti, saj človek ugotovi, da je zmožen premagati izzive, kar lahko vodi k večji pripravljenosti za soočanje z novimi težavami.
Če pa doktorant ugotovi, da je končanje doktorata ostalo neopaženo ali nepomembno za druge, lahko to privede do občutka frustracije, razočaranja in celo dvoma o sebi. Do občutka, da so vložen trud, čas in energija šli v nič, ker delo ni bilo priznano ali cenjeno. To vodi v nezadovoljstvo in občutek nesmiselnosti prizadevanja. To je prisotno zlasti pri mladih ljudeh, če njihovega dela ne priznajo najbližji sodelavci, ki bi morali prvi izraziti svoje navdušenje. Ker doktorant pričakuje določeno stopnjo priznanja ali pohvale za svoje dosežke, je globoko razočaran (zlasti če je delo zahtevalo veliko truda), če priznanja od okolja ne dobi. V takih situacijah se počuti spregledanega, podcenjenega ali celo nepomembnega v očeh drugih.
Čeprav priznanje od drugih lahko prinese dodatno zadovoljstvo, je ključno, da se človek nauči ceniti lastne dosežke in vložen trud, ne glede na odziv okolice.
Da bi osebni dosežek, kot je doktorat, postal družbena vrednota, ni nekaj, kar bi lahko dosegel posameznik. Ključ do tega je povezovanje doktorantov z drugimi, ki delijo enake vrednote in želje. Skupinska prizadevanja imajo večji vpliv in pomagajo oblikovati družbeno prepoznavnost znanstvenih dosežkov.
Povezovanje znotraj akademskih skupnosti, strokovnih združenj in raziskovalnih inštitutov lahko okrepi glas znanstvenikov v javnem prostoru. Razne oblike znanstvenih forumov omogočajo izmenjavo znanja, sodelovanje pri projektih in kolektivno delovanje za širšo prepoznavnost znanstvenih dosežkov.9 Omenjena združenja se osredotočajo na povečanje prepoznavnosti znanstvenega dela in izobraževanja v družbi. Te skupine naj bi sodelovale z mediji, politiki in podjetji, da bi promovirale pomen poglobljenega znanja, ki ga zagotavlja doktorat.
Prepoznavnost doktoratov v današnjem globalnem svetu je možno dosegati s povezovanjem z mednarodnimi kolegi in mednarodnimi znanstvenimi organizacijami, ki se ukvarjajo z izboljševanjem javne prepoznavnosti znanosti. S sodelovanjem v teh mrežah lahko posamezniki pomagajo ustvariti globalno gibanje za večje spoštovanje znanja.
V sodobnih oblikah podjetništva je povezovanje znanstvenikov in raziskovalcev s podjetniškim svetom nujno, saj gospodarski sektor potrebuje inovativne rešitve in globoko znanje, ki ga prinašajo doktoranti s svojimi raziskavami. Skupni projekti in pobude lahko pomagajo ustvariti most med znanstvenim in poslovnim svetom, kar povečuje vrednost doktoratov tudi v poslovnem okolju. Za povezovanje pravnih inovacij s podjetništvom je značilno, da podjetništvo pritegne pravne strokovnjake šele, ko je treba reševati nastale probleme, ne pa ko se iščejo nove ideje v podjetništvu.
Glede na to, da se posameznik težko promovira sam, so skupinska prizadevanja za podporo doktorskega študija pomembna za ozaveščanje javnosti o vrednosti znanja. Skupinski dogodki, kot so znanstveni sejmi, okrogle mize, medijske kampanje in javni predavateljski dogodki, lahko pomagajo širiti zavest o pomembnosti akademskih dosežkov.
Danes, ko je politika prisotna v vseh porah družbenega življenja, se od pravnikov, ki delujejo v političnih ali javnih forumih, pričakuje, da lahko vplivajo na spremembo politik. Da bi bili raziskovalni dosežki ena od prednostnih nalog v družbi, je potrebno zlasti skupno delovanje akademskih inštitucij in raziskovalcev ter političnih dejavnikov.10
V sodobni družbi pogosto opažamo, da sistem ne spodbuja dovolj povezovanja med osebnimi akademskimi dosežki, kot je doktorat, in širšo družbeno koristjo. Razlogi zato so predvsem v komercializaciji znanja in raziskav. Raziskovalni projekti so pogosto usmerjeni v kratkoročne cilje, ki so komercialno zanimivi, namesto da bi bili osredotočeni na dolgoročne družbene koristi. Mnoga podjetja in ustanove vlagajo v raziskave le, če vidijo neposreden poslovni interes, kar vodi v odmik od temeljnih raziskav, ki bi lahko imele širši družbeni vpliv. Država sicer financira tudi temeljne raziskave, vendar so te praviloma rezervirane za institucije, ki so bolj ali manj povezane z državo, poleg tega pa se praviloma v te raziskave ne morejo vključevati znanstveniki, ki niso neposredno povezani z omenjenimi institucijami. Pri temeljnih raziskavah ne gre toliko za osebno motivirane raziskave posameznih raziskovalcev, ker se ti vanje vključujejo zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti.
Tržni imperativ in podjetniško vrednotenje uspeha je primarno pravilo, na podlagi katerega se meri koristnost doktorskih raziskav. Doktorat ni vedno prepoznan kot pomemben, če nima takojšnje ekonomske vrednosti. Na trgu dela pogosto primanjkuje ustreznih priložnosti za doktorje pravnih znanosti izven akademskih krogov. Mnoga podjetja ne cenijo dovolj znanja in veščin, ki jih doktorji znanosti pridobijo med svojim študijem, kot so analitične sposobnosti, kompleksno razmišljanje in inovativnost.
Akademske institucije, ki jih financira država, so včasih odmaknjene od vsakodnevnih težav in potreb družbe po poglobljenem izobraževanju. Njihovi raziskovalci se pogosto osredotočajo na zelo specializirana področja, kar otežuje predstavljanje njihovih dosežkov širši javnosti. Pomanjkanje dialoga med znanstveno skupnostjo in družbo prispeva k neprepoznavanju potencialne družbene koristi doktorskih raziskovalnih dosežkov.
V mnogih primerih je državno financiranje raziskav in inovacij podrejeno političnim interesom. Te vrste raziskav pa so praviloma imensko dodeljene politično pomembnim raziskovalcem, kar vodi v situacijo, da se raziskovalci med seboj borijo za razpoložljiva sredstva in so prisiljeni slediti prioritetam financerjev, namesto da bi se osredotočali na projekte, ki bi lahko dolgoročno koristili družbi.
Ob tem pa je splošno znano, da družba bolj ceni aplikativne vede (tehnologijo, inženirstvo) kot humanistične in družboslovne temeljne znanosti. Humanistične in družboslovne vede, ki se ukvarjajo z vprašanji človekovega obstoja, etike in kulture, so ključne za družbeni napredek, vendar pogosto niso cenjene ali financirane enako kot tehnične discipline. To še posebej velja za pravo, ki v naši družbi zaradi posledic negativnega razmerja med politiko in pravom v socialističnem obdobju še vedno deluje v politično utesnjenih mejah.
V Sloveniji je zaznati odpor do oseb z akademskimi naslovi, češ da v družbi ni vidne ustvarjalnosti, ki bi jo bilo mogoče pričakovati od izobraženih strokovnjakov. Zdi se, da ne poznamo pomena raziskav in inovacij za družbeni napredek, še posebej pri pravu, za katero velja, da je pravna inovacija nenehno spreminjanje pravnih predpisov. 11
Pravne inovacije so novi pristopi, metode ali tehnologije, ki izboljšujejo ali spreminjajo pravne storitve, pravne prakse ali pravne sisteme. Njihov cilj je povečati učinkovitost, dostopnost in kakovost pravnih procesov. Pojem zajema širok razpon inovacij, ki se uporabljajo v pravnem sektorju, od tehnoloških do organizacijskih izboljšav, kot so tehnološke inovacije (LegalTech, Blockchain in drugo) in organizacijske inovacije (alternativne pravne storitve, pravne platforme). Posebej pa nam primanjkujejo regulativne inovacije, kot je tehnologija za pomoč pri skladnosti s predpisi, ki olajša sledenje zakonom in predpisom ter avtomatizira skladnost (RegTech).
Ob enormni industriji ustvarjanja pravnih predpisov v naši vsakodnevni praksi nam manjkajo t. i. eksperimentalni zakonodajni okviri, v katerih bi država preizkušala nove regulative in pravne okvire, kot so t. i. sandboxi (peskovniki), ki omogočajo testiranje novih tehnologij v pravnem okviru brez prekomernih regulativnih bremen.
Pravne inovacije izboljšujejo delovanje pravne stroke, povečujejo dostop do varstva pravic za posameznike in podjetja ter omogočajo bolj pravične in pregledne pravne postopke. Uporaba tehnologije omogoča varno in pregledno izvajanje transakcij, sklepanje pametnih pogodb brez posrednikov in avtomatizacijo pravnih postopkov, kot so analize pogodb, sestava pravnih dokumentov in raziskovanje pravnih virov. Ponudniki, ki niso odvetniške pisarne, a nudijo pravne storitve, kot so svetovanje in rešitve za upravljanje družbenih razmerij, ponujajo cenejše pravne rešitve. Spletne platforme, ki povezujejo stranke in pravne svetovalce, omogočajo preprost dostop do pravnih storitev, ki pa jih ni mogoče šteti kot rezultat znanstvenih raziskav.
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Šime Ivanjko: Doktorat pravnih znanosti v ogledalu sodobnega časa
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 42-43, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.