Ključen avtorskopravni izziv za ustanove za varstvo kulturne dediščine je, kako upravljati avtorske pravice, da bi tovrstno upravljanje podpiralo trajnostno digitalno hrambo, kar pomeni, da ustanove ne bi zgolj hranile novomedijskih del, ampak bi jih lahko razširjale oziroma dajale v uporabo določenim uporabnikom.
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)3 varuje avtorska dela, ki jih v 5. členu definira kot »individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršen koli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno«.4S to definicijo so zaobsežene predpostavke avtorskega dela (stvaritev, področja ustvarjalnosti, duhovnost, individualnost, izraz), ki jih mora izkazovati avtorsko delo, da je lahko predmet varstva.5
Vsa novomedijska dela ne izpolnjujejo pogojev iz 5. člena ZASP, npr. določena dela, ki nastanejo z uporabo umetne inteligence (UI). »Ali je za avtorskopravno varstvo dovolj, da je rezultat, ki ga generira stroj, videti enako kot stvaritev, ki jo ustvari človek,« je eno težjih vprašanj, ki jih za avtorsko pravo prinaša umetna inteligenca. Trenutno smo soglasni zgolj, da umetna inteligenca še ni sposobna popolnoma samostojnega ustvarjanja, na trenutek, ko se bo to zgodilo, pa so zakonodaje po svetu trenutno pripravljene odgovoriti različno. V primerih, ko se presoja morebitno avtorskopravno varstvo za produkte, ki so rezultat (prekomerne) uporabe orodij umetne inteligence, sodišča odrekajo avtorskopravno varstvo.6,7
Avtorska pravica je absolutna pravica avtorja, kar daje avtorju upravičenje, da vsakomur dovoljuje ali prepoveduje posege na svojem avtorskem delu.8 Člen 15 ZASP avtorsko pravico definira kot enovito pravico na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).
Čeprav so izključne pravice temelj vseh avtorskopravnih sistemov, so za dobro delovanje avtorskopravnega sistema ključne tudi izjeme (od) teh izključnih pravic. V avtorskopravnem režimu se z odnosom med izključnimi pravicami in njihovimi izjemami tradicionalno odraža ravnotežje med nasprotujočimi si interesi: na eni strani so interesi avtorjev in imetnikov pravic za nadzor in izkoriščanje del, na drugi pa interesi družbe za prosti pretok informacij in razširjanje znanja.9 Obstoj izjem utemeljuje več razlogov, katerih cilj je vzdrževanje omenjenega ravnotežja.10 Avtorskopravne zakonodaje, tudi slovenska, poznajo številne izjeme izključnih pravic, ki so določene v korist ustanov za varstvo kulturne dediščine.
Ustanove za varstvo kulturne dediščine skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine in imajo tudi ključno vlogo za trajnostno digitalno hrambo novomedijskih del. Kulturno dediščino je UNESCO opredelil kot artefakte, spomenike ter skupine zgradb in krajev, ki imajo raznolike vrednote, od simbolnih, zgodovinskih, umetniških do estetskih, ter etnološki oziroma antropološki, znanstveni in družbeni pomen.11
Pojem ustanove za varstvo kulturne dediščine nima univerzalne definicije. V pravnem okviru Evropske unije (v nadaljevanju EU) je pojem ustanova za varstvo kulturne dediščine opredeljen v Direktivi o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu (direktiva DSM),12 in sicer pomeni »javno dostopno knjižnico ali muzej, arhiv ali ustanovo za filmsko dediščino ali ustanovo za avdio dediščino«.13Slovenski Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)14 ne vsebuje posebne opredelitve pojma ustanova za varstvo kulturne dediščine. Za namene tega prispevka, ki obravnava avtorskopravne vidike, je najrelevantnejši ZASP, in sicer v delu, v katerem obravnava ustanove za varstvo kulturne dediščine oziroma določa izjeme izključnih avtorskih pravic v korist ustanov za varstvo kulturne dediščine. Tudi ZASP ne vsebuje splošne definicije, temveč v določbah, ki se nanašajo na ustanove za varstvo kulturne dediščine, te konkretno našteva.
Pravne podlage za zakonito uporabo avtorskih del so lahko določene z zakonom, npr. z vsebinskimi izjemami izključnih avtorskih pravic, ali pa si mora uporabnik potrebno ustrezno pravno podlago zagotoviti s pogodbo ali z dovoljenjem (licenco).
Zakonske podlage za uporabo avtorskih del
Vsaka država sprejema lastna pravna pravila, ki urejajo področje avtorskega prava, ki pa mora biti harmonizirano z mednarodnimi konvencijami in v primeru držav članic EU tudi s pravnimi pravili EU. To pomeni, da so pri določanju pravnega okvira prava avtorskih pravic države članice EU omejene z določbami mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so, in z določbami direktiv EU, nekatera pravna pravila pa se morajo uporabljati neposredno na podlagi uredb EU.15 Za področje predmetne analize sta najpomembnejši Direktiva o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (direktiva InfoSoc)16 in Direktiva o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu.17
Avtorskopravni okvir izjem avtorskih pravic v Sloveniji
Temeljni zakon s področja avtorskih pravic v Sloveniji je že omenjeni Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki je bil sprejet leta 1995 ter kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen. Z ZASP je bilo v slovenski pravni red implementiranih več direktiv EU, med drugimi direktiva InfoSoc in z zadnjo spremembo tudi direktiva DSM, ki je še posebej pomembna za ustanove za varstvo kulturne dediščine, saj so bile z njo implementirane nove obvezne izjeme avtorske pravice: izjema za dela izven pravnega prometa, izjema za besedilno in podatkovno rudarjenje, izjema za besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja, izjema za ohranjanje kulturne dediščine.
Temeljno načelo v avtorskem pravu je, da je uporaba avtorskega dela dopustna le, če avtor uporabo dovoli oziroma ko na uporabnika prenese ustrezne materialne avtorske pravice. Odstopanje od tega osnovnega pravila je mogoče samo v primerih, ko to določa zakonodaja.
ZASP ureja izjeme od izključnih pravic v posebnem 4. oddelku prvega poglavja »Vsebinske omejitve avtorske pravice«, in sicer v členih 46-57.d, poleg tega pa so določene izjeme avtorske pravice urejene tudi v členih 114. in 141.d ZASP, ki se nanašajo na avtorske pravice na računalniških programih ter na sorodne pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, RTV organizacij, založnikov in izdelovalcev podatkovnih baz. Namen izjem je zagotoviti ravnotežje med avtorsko pravico in temeljnimi svoboščinami, kot je npr. svoboda izražanja.18
Člen 46 ZASP vsebuje generalno klavzulo in določa, da so vsebinske omejitve avtorske pravice dopustne v primerih, ki so določeni v oddelku vsebinske omejitve avtorske pravice, s tem,
a) da je obseg takšne uporabe avtorskih del omejen glede na namen, ki ga je treba doseči,
b) da je v skladu z dobrimi običaji,
c) da ne nasprotuje običajni uporabi dela (objektivna omejitev) in
d) da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja (subjektivna omejitev).
Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Maja Bogataj Jančič: Avtorskopravna problematika trajnostne digitalne hrambe
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 13-14, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
