Ali zmoremo pri vzpostavljanju ravnovesja v regulaciji evtanazije stopiti iz čevljev sebičnosti?

Učinkovitost, stabilnost, predvsem pa varnost pravnega sistema niso odvisne zgolj od eksplicitne regulacije in kogentnih zakonskih določb, temveč od celostnega vzpostavljanja pogojev za njihovo realizacijo v praksi, pod pogojem, da je sistem kot celota učinkovit.⁴

Pri zagotavljanju ravnovesja sistema je pomembno, da se vzpostavijo pogoji, v katerih lahko vse strani oz. različno misleči dosežejo varstvo svojih pravic in koristi v okviru najmanjše možne škode, ki jo utrpijo vsi posredno ali neposredno vključeni in hkrati nasprotno misleči. Toliko bolj, ko govorimo o prostovoljnem končanju življenja s pomočjo druge osebe, ker bodo posledice odločitve za končanje življenja za kandidata nepopravljive, morebiti celo za svojce.⁵ V sistemu je tako treba vzpostavljati optimalne pogoje za zagotavljanje tako pravic nemočnih kot tudi tistih, ki dostojanstvo razumejo kot absolutno pravico odločanja o sebi tudi s pomočjo ali celo na škodo drugih. Treba je vzpostaviti pogoje optimalne zdravstveno-socialne oskrbe, ki je utemeljena v drugem členu Ustave Republike Slovenije (URS),⁶ da lahko govorimo o minimumu ravnovesja, ki je potreben za regulacijo prostovoljnega končanja življenja s pomočjo druge osebe. Posebej zato, ker je odvzem življenja drugemu in pomoč pri tem zaenkrat še kaznivo dejanje in nedopusten poseg v ustavno varovano kategorijo.⁷

V praksi smo prepogosto priča poenostavljenim in enostransko predstavljenim okoliščinam ter nujnosti za razvoj evtanazije oz. pomoči pri samomoru, pri čemer se povsem spregleda znanstveni in celostni pogled na problematiko trpljenja, kar se prikazuje kot glavni razlog za regulacijo tega področja. Več bi bilo treba diskutirati o strokovnih okoliščinah izvedbe postopka in posledic učinkovin,⁸ ki se uporabijo za izvedbo prostovoljnega končanja življenja (v nadaljevanju PPKŽ). Predlog ZPPKŽ razlikuje med podpornimi zdravili in učinkovino za PPKŽ (11. in 14. točka 2. člena ZPPKŽ), kar pomeni, da bi bilo že v času sprejemanja zakonodaje splošno javnost smiselno obvestiti o možnih nezaželenih stranskih učinkih učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil, ki se uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ ter njunih medsebojnih učinkih na umirajočega.⁹

Z vidika vzpostavljanja pravnega oz. družbenega ravnovesja je nesprejemljivo, da se pomoč pri samomoru ureja, preden imamo vzpostavljen optimalen sistem zdravstva in socialnega varstva. Dolgotrajna oskrba doživlja velike izzive, storitev pomoči na domu in kadra v domovih starejših ter v zdravstvu ni. V takih razmerah sprejemanje zakona, ki rešuje problem s spodbujanjem predčasnega končanja življenja, spominja na dejanja hudodelstva nad ranljivo populacijo po 101. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).¹⁰ Dejavnost hospica¹¹ še vedno ni umeščena v sistem in se prepušča nevladnemu sektorju. Koncesija za dejavnost hospica (v okviru patronažne službe) je Slovenskemu društvu Hospic podeljena zgolj v Mestni občini Maribor. Druge občine te možnosti nimajo, ker jih Ministrstvo za zdravje ne podpira.

Zadnja leta se sicer ustanavljajo mobilni paliativni timi, ki podpirajo umirajoče na terenu zgolj za najbolj zapletene primere, medtem ko je podpora umirajočim na primarni ravni v celoti prepuščena družinskim zdravnikom, patronažnim sestram in hospicu. Primarna raven v zdravstvu pri tem nudi podporo vsem ciljnim skupinam, ne zgolj umirajočim, zaradi česar ne morejo podpreti toliko umirajočih bolnikov, kot je potreb na terenu. V tujini dejavnost hospica postaja del rednega sistema paliativne oskrbe. V časih, ko bi torej bilo treba razviti in vse sile usmeriti v razvoj takih aktivnosti, jih država ne podpre, sprejema pa ZPPKŽ, čeprav gre za ireverzibilen ukrep, ki ne omogoča povrnitve v prejšnje stanje, kar pomeni, da vsaka še tako majhna napaka pomeni nepopravljivo škodo.

Sklicevanje na številne varovalke v zakonu, ki v celoti preprečujejo napake, je najmanj smešno, saj napak nikoli ni mogoče preprečiti v celoti. Trenutno sistemsko niso vzpostavljeni pogoji za minimalno ravnovesje, ki je nujno za preprečevanje zlorab. Teh namreč ni mogoče preprečevati z besedami in normativno spretnostjo,¹² temveč z dejanji (dobrim zdravstvenim in socialnim sistemom, da so državljanom na voljo dejanske, in ne le formalne možnosti izbire). Ne moremo govoriti o mehanizmih za preprečevanje tveganj in možnosti izbire bolnika, če ima državljan prenizko pokojnino (npr. 650 evrov), do storitev pomoči na domu ne more dostopati, ker ni dovolj kapacitet, ura storitve nege na domu na trgu pa stane od 20 evrov naprej. V sistemu dolgotrajne oskrbe je sicer predviden tudi denarni prejemek, ki pa znaša od 89 do 491 evrov.¹³ V takih razmerah ne moremo govoriti o izbiri in o preprečevanju zlorab.

Ranljivi državljani bodo tako spodbujani ali celo prisiljeni, da se bodo zaradi razbremenitve svojcev in države odločali za samomor.

Podobno, kot so bili na centrih za socialno delo večkrat priča temu, kako so se starši brez dohodkov odpovedovali varstvenim dodatkom in denarni socialni pomoči, da ne bi izgubili premoženja, ki so ga ustvarjali vse življenje, čeprav otroci ali niso hoteli ali največkrat niso zmogli poskrbeti zanje. Prav tako se bodo zaradi razbremenitve otrok odločali za predčasno končanje življenja.¹⁴

Težnjo po razbremenjevanju svojcev s pomočjo postopkov PPKŽ lahko pogosto razberemo iz laičnih razprav, ki poudarjajo tudi pomen trpljenja svojcev, ki zrejo v umirajočega, ki trpi. Izhajajo iz lastnih interesov, stisk, strahov, in ne iz poglobljenega znanstvenega pogleda na zadnje življenjsko obdobje, ki lahko ob optimalni sistemski podprtosti (zdravstva, socialnega varstva in nevladnega sektorja ter družbe kot celote) prinese koristi tako za družino kot tudi družbo in lokalno skupnost. Za varno regulacijo tega področja bi bilo tako nujno najprej urediti zdravstveni in socialni sistem ter sprejeti zakon o paliativni oskrbi in oskrbi hospica, šele nato pa začeti diskusijo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za tisti miniaturni procent telesne bolečine, ki je po znanstvenih dognanjih ni mogoče regulirati, ne pa o predčasnem končanju življenja zaradi nejasno definiranega trpljenja, ki temelji na čustvenih stanjih laičnih posameznikov.

Postopkovne dileme in primerjava ZPPKŽ ter Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)

Postopek po ZPPKŽ predstavlja poseben postopek komisije, ki odloči, da nekdo lahko sam konča svoje življenje, tako da mu zdravnik oz. zdravstveni delavec zagotovi učinkovino za končanje življenja, pri čemer četrti odstavek 1. člena napotuje na uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Če izhajamo iz dejstva, da poseg v življenje osebe predstavlja poseg v človekovo pravico, ki bi bila lahko primerljiva omejitvi svobode gibanja po ZDZdr, za katerega pa se uporablja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1),¹⁵ se nehote vsiljuje vprašanje, ali ne gre nemara pri pomoči pri samomoru za preveč lahkotno obravnavo tako grobega posega v človekovo pravico do nedotakljivosti življenja.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Alenka Križnik: Ali zmoremo pri vzpostavljanju ravnovesja v regulaciji evtanazije stopiti iz čevljev sebičnosti?

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 26, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------