Kljub temu da je Švica podpisnica mnogih mednarodnih sporazumov, v praksi očitno ohranja svojo distanco do EU. Na to nakazuje tudi zavračanje Luganske konvencije iz leta 2007,1 katere podpisnica je tudi Švica. Omenjena konvencija ureja pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, vendar pa Švica svojih obveznosti v praksi ne izpolnjuje.
I. del
Med Slovenijo in Švico obstaja več pomembnih sporazumov in dogovorov, ki urejajo različna področja sodelovanja, kot so blagovna menjava in bilateralni sporazumi o vzpostavitvi diplomatskih in konzularnih odnosov, o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BCHIDO) in o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švice, ter druga sodelovanja med Slovenijo in drugimi evropskimi državami, vključno s Švico.
Priznavanje sodnih odločb med Slovenijo in Švico je urejeno z različnimi sporazumi in pravili, osredotočili pa se bomo na Konvencijo o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je bila podpisana v Luganu 30. oktobra 2007 (v nadaljevanju Luganska konvencija). Nova Luganska konvencija je namenjena krepitvi sodelovanja EU s Švico, Norveško in Islandijo. Luganska konvencija je eden od pomembnih pravnih instrumentov, ki ureja priznavanje in izvrševanje sodnih odločb med državami skupnega evropskega pravosodnega prostora, vključno s Švico.
O Luganski konvenciji
Pogodbenice Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane v Luganu 30. oktobra 2007 (v nadaljnjem besedilu: Luganska konvencija ali konvencija), so Evropska skupnost, Kraljevina Danska, Republika Islandija, Kraljevina Norveška in Švicarska konfederacija. Konvencija nadomesti Lugansko konvencijo o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 16. septembra 1988 (v nadaljnjem besedilu: Luganska konvencija iz leta 1988 ali konvencija iz leta 1988),2 ki so jo sklenile države članice Evropske skupnosti in nekatere države članice Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA). Iz preambule Luganske konvencije izhaja, da je cilj konvencije okrepiti pravno varstvo oseb s prebivališčem ali sedežem na ozemlju pogodbenic in v ta namen določiti mednarodno pristojnost sodišč, olajšati priznavanje sodnih odločb, javnih listin in sodnih poravnav ter uvesti hiter postopek za njihovo izvrševanje.3
Luganska konvencija je mednarodni pravni instrument, ki ureja priznavanje in izvrševanje sodnih odločb med državami. Čeprav Švica ni članica Evropske unije, sodeluje v Evropskem pravosodnem prostoru, kar pomeni, da se med državami članicami EU in Švico uporabljajo določene pravne ureditve, vključno s pravili o priznavanju sodnih odločb.
V praksi se Luganska konvencija uporablja za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb med državami, vključno s Švico. Luganska konvencija določa postopke in pogoje za priznavanje sodnih odločb, ki so bile izdane v drugi državi, njen namen pa je določiti mednarodno pristojnost sodišč, olajšati priznavanje ter uvesti hiter postopek za zagotavljanje izvrševanja sodnih odločb, javnih listin in sodnih poravnav.
Namen in cilji Luganske konvencije
Eden bistvenih vidikov Luganske konvencije je poenostavitev postopkov za priznanje in izvrševanje sodnih odločb, ki spadajo v njeno področje uporabe, enako pa je veljalo tudi za Bruseljsko konvencijo,4 v kateri je bilo določeno kot poglavitni cilj. Namen naslova III je vzpostavitev postopka za čim bolj nemoten prosti pretok sodnih odločb in nadaljnje odstranjevanje še vedno prisotnih ovir, čeprav je mogoče trditi, da so bila že v Bruseljski konvenciji iz leta 1968 pravila za priznavanje in izvrševanje odločb izjemno liberalna.5
Z vidika namena tega članka je pomembno pravilo v Luganski konvenciji, da izbrano sodišče ne sme obravnavati zadeve, če je postopek prvotno potekal pred sodiščem v drugi državi pogodbenici.
Postopek vložitve zahteve na podlagi Luganske konvencije predvideva seznam listin, ki jih je treba priložiti zahtevi. V členih 46 in 47 konvencije iz leta 1988 je bilo naštetih več listin, s katerimi se je dokazovalo, da sodna odločba izpolnjuje zahteve za priznanje; novi člen 40(3) pa se sklicuje na listine iz člena 53, ki poziva le k predložitvi izvoda sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njene verodostojnosti, ter potrdila iz naslednjega člena 54. V njem je navedeno, da mora pristojni organ države, v kateri je bila sodna odločba izdana, na zahtevo zainteresirane stranke izdati potrdilo na obrazcu iz Priloge V k Luganski konvenciji. S potrdilom je izpolnjen dvojni cilj:
- lažji položaj upnika, ki mora predložiti le eno listino,
- zaprošenemu sodišču pa je omogočeno, da lahko hitro razbere informacije v zvezi s sodno odločbo, ki jih potrebuje za razglasitev izvršljivosti.
Kot bo razvidno iz obrazca v Prilogi V, je treba v potrdilo vnesti podatke o državi izvora sodne odločbe, sodišču ali drugem organu, ki potrdilo izdaja, ter o sodišču, ki je izdalo sodno odločbo, bistvene podrobnosti sodne odločbe (datum, opravilna številka, stranke, pri sodni odločbi, ki je bila izdana v nenavzočnosti toženca, pa datum vročitve pisanja o začetku postopka), besedilo sodne odločbe (v ožjem smislu, tj. samo celotno besedilo normativnega dela odločbe), imena strank, ki jim je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ter dodati, da je bila sodna odločba v državi izvora razglašena za izvršljivo. Potrdilo običajno, a ne vedno, izda sodišče, ki je izdalo tudi sodno odločbo. Potrdilo navaja izključno dejstva, v njem pa ni informacij o razlogih za zavrnitev priznanja iz členov 34 in 35 konvencije, zato bi ga lahko izdala tudi katera druga oseba na sodišču ali drug ustrezno pooblaščen organ v državi izvora.
Sodišče ali pristojni organ mora nemudoma odločiti o zahtevi, vloženi na podlagi konvencije, sodno odločbo pa mora, če so izpolnjene formalnosti iz člena 53, tj. če sta bila predložena potrdilo ter izvod sodne odločbe, s čimer so izpolnjeni pogoji za potrditev njene verodostojnosti, razglasiti za izvršljivo. Sodišče torej tudi tu opravi le formalno preverjanje.6
Obrazec iz Priloge V k Luganski konvenciji je v osnovi enostaven in pregleden, vsebina obrazca vključuje bistvene podatke o sodni odločbi, vključno s strankami, datumom in naravo spora.
Prvi odstavek 3. člena Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini7 določa:
"Pristojni organ ali sodni uradnik po pravu države izvora listin pošlje osrednjemu organu države naslovnice zaprosilo v skladu z vzorcem iz priloge k tej konvenciji, pri čemer ni potrebna overitev ali druga tej enaka formalnost."
Navedeno pomeni, da skladno s 3. členom Haaške konvencija velja, da se ne sme zahtevati niti potrditve (apostille) verodostojnosti podpisa in pečata na listini po tej konvenciji, kadar zakon, običaj ali sporazum, ki velja med dvema ali več državami pogodbenicami, ukinja, poenostavlja ali oprošča legalizacije.8 Prav tako člen 56 Luganske konvencije določa, da se za listine iz člena 53 ali 55(2) ali za pooblastilo za pravdo ne zahteva nikakršna uradna potrditev ali podobna formalnost.
Ne glede na vso pravno podlago in namen Luganske konvencije ter navedene ugotovitve bomo v nadaljevanju videli, da se postopek pridobivanja listin, ki jih je treba priložiti zahtevi, tudi če gre za "poenostavljen način" z obrazcem iz Priloge V k Luganski konvenciji, v praksi zelo zaplete tako pri izpolnjevanju podatkov kot tudi pri pristojnosti za izdajo apostil ter tudi pri drugih vprašanjih.
Kako pa v praksi v Švici izgleda izterjava sodnih odločb, izdanih v Republiki Sloveniji?
Naj že vnaprej opozorim, da je sledeči del nekoliko tehničen, vendar je to nujno potrebno zaradi jasne ponazoritve neučinkovitosti in utopičnosti celotnega postopka. Z razlogom sem zgoraj večkrat izpostavila namen Luganske konvencije in njene cilje, pa naj še enkrat ponovim:
Bistveno je medsebojno zaupanje ter spoštovanje načela vzajemnosti pri delovanju pravosodja med državami podpisnicami Luganske konvencije, zato bi bilo treba sodne odločbe, izdane v državi podpisnici, priznati v vseh državah podpisnicah, brez zapletenih in dolgotrajnih postopkov. Z določitvijo pravil o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb med pogodbenicami Luganska konvencija stremi k olajšanju dostopa do sodnega varstva in k zmanjšanju stroškov postopkov za stranke v mednarodnih sporih. Če upoštevamo enotnost pravil, enostavnost dostopa do sodnega varstva ter vzajemnost med državami podpisnicami, kot to predvideva Luganska konvencija, bi bilo treba sodbo sodišča posamezne pogodbenice obravnavati, kot da je bila izdana v državi izvršitve sodne odločbe.
Konkretni izvršilni postopek v Švici
V praksi je situacija zelo drugačna, v konkretnem primeru gre za izvršilni postopek v Švici na podlagi sodbe, ki jo je izdalo slovensko sodišče.
1. izziv:
Zastopniki v Švici že preventivno v izogib morebitnim kasnejšim zapletom v izvršilnem postopku pred švicarskimi sodišči zahtevajo originalni podpisani izvod sodbe z apostilom ter originalni podpisani izvod potrdila Priloge V Luganski konvenciji z apostilom. Tudi slovenska sodišča so seznanjena, da Švica dejansko zahteva izdane sodbe slovenskih sodišč z apostili. Slovenska sodišča sicer menijo, da to ni skladno z Lugansko konvencijo (2007), vendar so se preprosto sprijaznila, da je praksa v Švici takšna. Po naših informacijah Republika Slovenija do sedaj zaradi tega ni protestirala ne pred organi EU ne pri predstavnikih Švice...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Barbara Klemenc: Ali Luganska konvencija v praksi dosega svoj namen?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 11-12, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.