Aktualna procesna vprašanja v postopkih po ZVEtL-1

V nepravdnem postopku so pravila navajanja dejstev in predlaganja dokazov (vključno s pravili o prekluzijah) bistveno bolj ohlapna kot v pravdnem postopku, kar še posebej velja za postopke po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1),² kjer ima sodišče zaradi varovanja javnega interesa (ureditve neurejenih nepremičninskih evidenc) široka inkvizitorna pooblastila.³

Zaradi teh procesnih posebnosti sta v postopkih po ZVEtL-1 tudi manj pomembna ločnica med trditvami in dokazi ter klasično pravdno pravilo da mihi factum dabo tibi ius. To npr. v praksi pomeni, da lahko sodišče upošteva relevantna dejstva, ki jih stranke niso izrecno navajale, so pa o njih izpovedale na zaslišanju; ker pa je pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu pomembno za zagotavljanje strankine pravice do izjave, mora sodišče, kadar namerava relevantna dejstva črpati iz t. i. preiskovalnih dokazov, o tem z odprtim sojenjem seznaniti stranke, jih po potrebi pozvati, da dopolnijo trditve, in hkrati vsem strankam dati možnost, da se o takih dejstvih izjavijo.

Listine

Eden najpomembnejših, pa tudi izvedbeno najenostavnejših dokazov so listine. Listinski dokaz je relativno trajen, objektivno preverljiv in ponovljiv; pri dokazovanju z listinami so vse sodne instance v enakem spoznavnem položaju. Dandanašnji so z listinami praktično izenačeni tudi drugi nosilci podatkov in sporočil, npr. fotografije, načrti, tabele, izpisi elektronskih ter SMS-sporočil, video in zvočni posnetki, in to bodisi v papirnati bodisi v digitalni obliki.

V postopkih po ZVEtL-1 so poleg »klasičnih« listin (npr. pogodbe) pomembne tudi listine, ki jih v okviru svoje naloge pridobi izvedenec: prostorska in urbanistična dokumentacija. V zvezi s temi dokazili se v praksi zastavlja več vprašanj.

Gre za dokumentacijo, ki je praviloma ne predložijo stranke, temveč jo poišče izvedenec (kar mu naloži sodišče v okviru njegove naloge), ki je tudi najbolj usposobljen za njeno iskanje in odbiranje ter nato razbiranje in razlago. Ker je ta dokumentacija pogosto obsežna in laiku težko razumljiva, ni nujno, da izvedenec celotno zbrano gradivo vloži v spis; večkrat mnenju priloži le določene, najbolj pomembne in povedne listine. Pojavlja se vprašanje, ali ima stranka pravico do vpogleda v vso dokumentacijo, ki jo je izvedenec zbral oziroma uporabil pri svojem delu.

Ne glede na dejstvo, da je ta dokumentacija lahko zelo obsežna,⁴ je odgovor na to vprašanje vselej pritrdilen. Za uresničevanje pravice do izjave, ki je del ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS), je neizogibno in samoumevno, da ima stranka možnost, da se izjavi o vsem gradivu, ki je bilo oziroma bo (morda) podlaga za sodno odločitev, vključno z gradivom, ki je izvedencu pomagalo sprejeti odločitev. Primeri, ko sodišče lahko stranki odreče vpogled v izvedenčevo dokumentacijo in/ali metodo dela, so redki in izjemni.⁵

Ker v civilnem postopku (za razliko od npr. kazenskega) stranke ne silimo, da uresničuje svoje procesne pravice, ni potrebe, da bi sodišče rutinsko vročalo strankam dokumentacijo, ki bo podlaga za izvedensko delo, mora pa to storiti, če stranka to zahteva. Menimo, da strank ni treba posebej pozivati, ali želijo vpogledati v dodatno dokumentacijo, saj je iz mnenja razvidno, na katero dokumentacijo se je izvedenec oprl, ni pa nič narobe, če sodišče to stori. Vsekakor naj na to možnost opozori ostale stranke, kadar je ena zahtevala vpogled.

Dilema, ali bo stranka dokumentacijo lahko pravilno razbrala in interpretirala, ne more biti razlog za omejevanje pravice do izjave; če bo dvomljivo, ali so pripombe oziroma navedbe stranke, temelječe na tako pridobljeni dokumentaciji, strokovno vzdržne ali ne, bo o tem lahko podal mnenje izvedenec v okviru odgovora na pripombe stranke na izvedensko mnenje.

Izvedenci

V postopkih po ZVEtL-1 je zelo pomemben dokaz z izvedencem. Sodišče po uradni dolžnosti postavi izvedenca ustrezne stroke za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča (drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Kljub pomembnosti tega dokaza pa ne smemo pozabiti, da o pravicah in obveznostih odloča sodišče. Izvedenec je le strokovni pomočnik sodišča, ki slednjemu daje odgovore na strokovna vprašanja, na katera mora sodišče odgovoriti, da bo lahko sprejelo pravilno in zakonito odločitev. Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, ⁶ da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP).⁷

V praksi se lahko pojavijo težave z izvedencem že v fazi imenovanja, saj se vse pogosteje pojavljajo izjave, naj sodišče določenega izvedenca ne imenuje. Takšen predlog stranke je lahko utemeljen, če so izkazani razlogi, ki bi upravičevali izločitev izvedenca. Prav je, da se sodišče s strankami vnaprej posvetuje o osebi izvedenca in skuša doseči konsenz (primerjaj drugi odstavek 244. člena ZPP), vendar pri tem ne sme nekritično slediti željam (da ne rečemo kapricam, predsodkom) strank.

V tovrstnih (problematičnih) primerih gre za t. i. odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP. Pravna teorija in sodna praksa glede izločitev sta zelo bogati. Bistveno je, da sodnik (smiselno: izvedenec) s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik (smiselno: izvedenec) v sporu ne more več odločiti (smiselno: podati mnenja) objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih (smiselno: strokovnih) kriterijev.⁸ Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča oziroma podaja mnenje, ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka.⁹ Dejstvo, da je izvedenec že sodeloval v podobnih postopkih (kar je v Sloveniji glede na majhnost države in omejeno število izvedencev skorajda neizogibno za vsakega izvedenca z daljšim stažem), ne more biti razlog za izločitev. Eventualno bi lahko bil problematičen položaj, ko je izvedenec že podal mnenje o točno določeni nepremičnini, tako mnenje pa bi bilo med strankami močno kontroverzno, kar bi utegnilo utemeljevati sklep, da je izvedenec o tem točno določenem predmetu izvedenskega mnenja že zavzel stališče, od katerega ni pripravljen odstopiti.¹⁰ Neutemeljena oziroma neobrazložena izločitev izvedenca je lahko kršitev postopka.¹¹

Ob podrobnejši proučitvi tovrstnih zahtev se bo pogosto izkazalo, da stranka ni zadovoljna z delom izvedenca v drugih zadevah, ker so se postopki zanjo končali neuspešno, pri čemer nezadovoljna stranka očitno ni uspela s pravnimi sredstvi ovreči izvedenčevih tez. Morda je tudi neuspešno poskušala izločiti izvedenca, kar strankino frustracijo in averzijo le še povečuje, vendar zgolj to ne more biti razlog za izločitev izvedenca.¹²

Sodišče tovrstnim zahtevam ne sme nekritično slediti; ne le zato, ker zanje ni podlage v procesni zakonodaji, in tudi ne le zato, ker se mu utegne pripetiti, da bo vse težje našlo izvedenca, ki bo zmogel pravočasno izdelati mnenje, temveč predvsem zato, ker tovrstne objektivno neutemeljene pobude (še posebej, če se pogosto usmerjene na istega izvedenca) pomenijo diskriminacijo izvedenca in tudi kršitev izvedenčeve svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Če stranka odklanja izvedenca, pa razlog ni očiten, jo mora sodišče pozvati, da svoje razloge za odklanjanje izvedenca pojasni in po potrebi tudi dokaže.¹³ Kadar tovrstne očitno neutemeljene zahteve ena stranka ponavlja, naj sodišče izvedenca, če sicer ustreza kriterijem, vseeno imenuje, stranki pa omogoči, da formalno zahteva njegovo izločitev, kar bo lahko tudi preizkušeno na pritožbeni stopnji.

Dileme se lahko pojavijo v zvezi z izbiro stroke izvedenca. Na vprašanja v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča praviloma odgovarja izvedenec urbanistične stroke, lahko pa te odgovore poda tudi izvedenec geodetske stroke¹⁴ ali strokovna institucija.¹⁵

Ni odveč ponovno opozoriti na pravilno metodo dela sodišča z izvedencem: kadar stranka poda pripombe na izvedensko mnenje, mora sodišče skrbno preučiti, ali so pripombe tehtne (ali pa gre zgolj za izražanje nestrinjanja s pravnim zaključkom, ki se nakazuje iz izvedenskega mnenja) in ali lahko izvedenec nanje odgovori ustno na naroku ali pisno v dopolnitvi. Ustna dopolnitev mnenja oziroma ustni odgovor na pripombe ima številne prednosti, saj se v neposrednem dialogu lažje razčistijo nejasnosti, hkrati pa lahko sodišče na naroku učinkovito izčrpa pripombe strank in zaključi zadevo (v primeru pisnih dopolnitev mnenja lahko stranke vedno znova vlagajo pripombe in »pripombe«). Poziv sodišča izvedencu za pisno dopolnitev mnenja mora biti konkretiziran; pavšalni pozivi v slogu: »v roku x dni dopolnite izvedensko mnenje tako, da odgovorite na pripombe y stranke« so nezadostni, ne privedejo h kakovostnim odgovorom izvedenca in praviloma le debelijo spis, kopičijo stroške ter podaljšujejo postopek...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Matjaž Voglar: Aktualna procesna vprašanja v postopkih po ZVEtL-1

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 22-23, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------