Zakon o pravdnem postopku (ZPP)1 eksplicitno določa, da zaslišanim v pravdnem postopku ni dovoljeno postavljati vprašanj, iz katerih izhaja, kakšen odgovor pričakuje izpraševalec - sugestivna vprašanja, prav tako pa tudi ne vprašanj, ki se ne nanašajo na zadevo. Kako pa je z vprašanji, ki niso ne prvo ne drugo, vendar pa predlagatelj v substanciranju dokaznega predloga z zaslišanjem ni navedel, da bo o njih zaslišani izpovedal?
Dilema o dopustnosti vprašanj, ki niso sugestivna oziroma kapciozna in se nanašajo na zadevo, se mi je pojavila, ko mi je na naroku glavne obravnave sodnica prepovedala zastavljeno vprašanje z argumentom, da v substanciranju dokaznega predloga z zaslišanjem priče nisem navedel, da bom z njenim zaslišanjem dokazoval tudi dejstvo, o katerem sem jo vprašal z domnevno prepovedanim vprašanjem. Po mojem nasprotovanju je sodničino stališče podprla tudi državna odvetnica, ki je zastopala nasprotno stranko. Ali zaradi dejanskega strinjanja s stališčem ali iz pragmatičnih razlogov, niti ni pomembno. Ko sem se pozneje poglobil v to dilemo, sem prišel do zaključka, da takšno stališče po mojem mnenju ne vzdrži temeljite pravne presoje.
Substanciranje dokaznega predloga
O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče.2 Učinkovito sodno varstvo pa lahko v razumnem roku zagotovi le takšna ureditev pravdnega postopka, pri kateri sta zagotovljeni tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. To velja tudi za ustavna procesna jamstva v zvezi z dokazovanjem. Če se sodišču nalaga načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, je takšna zahteva smiselna le, če se tudi stranki na drugi strani naloži odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice do dokaza. To ustrezno skrbnost pa opredeljuje t. i. obveznost substanciranja dokaznih predlogov. Stranka mora obrazloženo navesti:
- zakaj bi nek dokaz lahko bil pomemben,
- ugotovitvi katerega dejstva služi in
- zakaj je za ugotovitev tega dejstva lahko primeren.3
Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Substanciranje dokaznega predloga tako pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.4 Niti v pravni teoriji niti v sodni praksi5 ni moč zaslediti stališča o kakem dodatnem, še manj o kakem drugem namenu zahteve po substanciranju dokaznih predlogov.
Dokaznemu predlogu, ki je zadostno substanciran, da sodišče prepriča o smiselnosti izvedbe dokaza, vsebuje navedbo imena in priimka priče oziroma osebe, ki jo je treba zaslišati kot stranko (zakoniti zastopnik pravne osebe ali mladoletnika), ter njen naslov oziroma zaposlitev, sodišče ugodi v dokaznem sklepu, če presodi, da bi zaslišanje koristilo dokazovanju pravno odločilnih dejstev. To so tista dejstva, ki so dejanskemu stanju lastna oziroma so pravno relevantna glede na pravno kvalifikacijo spora, kot jo je opredelil sodnik v začasni pravni diagnozi spora,6 ne pa predlagatelj dokaza z zaslišanjem v svojem (eventualno preskopem) substanciranju dokaznega predloga.
Katerih vprašanj nesporno ni dovoljeno postavljati
Četudi je dokaznemu predlogu z zaslišanjem ugodeno, pa to še ne pomeni, da je zaslišanemu dovoljeno postavljati kakršnakoli vprašanja, čeprav se nanašajo na trditveno podlago zadeve. Zaradi izrecne prepovedi v ZPP ne more biti nobenega dvoma o tem, da zaslišanemu7 načeloma8 ni dovoljeno postavljati vprašanj, ki že vsebujejo namig o tem, kako je treba nanje odgovoriti (sugestivna vprašanja).9 Sporno tudi ni, da niso dovoljena vprašanja, ki se ne nanašajo na zadevo.10 Na zadevo se v širšem smislu ne nanašajo tudi vprašanja, ki sicer zadevajo bolj ali manj pomembne dejanske okoliščine historičnega dogodka, vendar segajo izven dejanskega substrata (trditvene podlage) zadeve.11 Enako velja tudi za pravno nerelevantna vprašanja, ki zato prav tako niso dovoljena.12
Čeprav ZPP tega vprašanja izrecno ne ureja, v pravni teoriji in sodni praksi ni dileme, da poleg sugestivnih ni dovoljena tudi druga vrsta napeljujočih vprašanj, to so tista, ki izhajajo iz predpostavke, da je neko dejstvo že dokazano (kapciozna vprašanja).13 S takšnimi vprašanji se namreč zaslišanega prav tako poskuša zavesti,...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Uroš Goričan, Vpliv substanciranja dokaznega predloga z zaslišanjem na dopustnost postavljanja vprašanj
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 41-42, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
