Tik pred začetkom novega davčnega leta se napovedujejo spremembe Zakona o dohodnini,1 s katerimi se praktično ukinjajo vse spremembe, ki jih je prinesla novela ZDoh-2Z2 pred manj kot pol leta.
Prvi predlog sprememb že julija, dopolnitve septembra
Predlog sprememb ZDoh-2, ki jih je objavila vlada julija 2022,3 je predvideval, da se splošna olajšava, za katero veljavni ZDoh-2 določa postopno zvišanje na 7.500 evrov (z letom 2025), zmanjša, tako da se višina splošne olajšave (zaradi zavez iz koalicijske pogodbe) za leto 2023 in naslednja leta zniža s 5.500 evrov na 5.000 evrov in se odpravi postopno zvišanje na 7.500 evrov. Predlagano je bilo tudi, da se z davčnim letom 2022 davčna stopnja v zadnjem, petem dohodninskem razredu zviša na 50 odstotkov. Sedaj veljavna je 45 odstotkov. Zvišal naj bi se tudi davek od oddajanja premoženja v najem in davek na dohodke iz kapitala.
Septembra je vlada svoj predlog spremenila tako, da je povišala davčno obremenitev4 s tem, da se davčne olajšave ne bi več usklajevale z rastjo cen življenjskih potrebščin, kot to določa sedanji 118. člen ZDoh-2, pač pa se bo o tem odločalo z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna.
Posebno pozornost pa je vlada v septembrskem predlogu namenila normirancem, pri katerih je praktično izvotlila namen samega instituta, saj predlaga, da se namesto sedanjih normiranih odhodkov (v višini 80 odstotkov prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov, če v podjetju ni osebe, ki bi bila obvezno zavarovana vsaj pet mesecev, oziroma 80.000 evrov, če je v podjetju oseba, ki je obvezno zavarovana vsaj pet mescev) uvede lestvica:
|
Če znašajo prihodki iz dejavnosti, za leto, za katero se ugotavlja davčna osnova (v evrih) |
% dohodkov |
|||
|
nad |
do |
|||
|
35.000 |
80% |
|||
|
35.000 |
100.000 |
40% |
nad |
35.000 |
|
100.000 |
0% |
nad |
100.000 |
|
Preglednica naj bi veljala pri zavezancu, pri katerem je bila na podlagi delovnega razmerja ali samozaposlitve za polni delovni čas obvezno zavarovana vsaj ena oseba neprekinjeno najmanj devet mesecev. Pri ostalih se upoštevajo normirani odhodki v višini 40 odstotkov prihodkov, vendar ne več kot 20.000 evrov. Do sedaj je bila meja 40.000 evrov.
Poslabšanje davčnega položaja je več kot očitno. Zavezanec, ki je obvezno zavarovan in je ustvaril na primer 50.000 evrov prihodkov, po veljavni ureditvi uveljavlja priznan normiran odhodek v višini 40.000 evrov, tako da plača davek od osnove 10.000 evrov. Po novi ureditvi pa bo lahko, če bo ta sprejeta, priznan normiran odhodek v višini 34.000 evrov, s čimer bi se osnova dvignila na 16.000 evrov. Za takšnega zavezanca se bo torej davčna osnova povečala za 60 odstotkov! Še slabše je za davčnega zavezanca, ki ima prihodke v višini 100.000 evrov, saj je do sedaj znašal njegov normiran odhodek 80.000 evrov in njegova davčna osnova 20.000 evrov, po predlogu pa bi bil normiran odhodek 54.000 evrov in s tem davčna osnova 46.000 evrov ali 260 odstotkov več kot do sedaj! Če k temu prištejemo še dejstvo, da naj bi se davčna stopnja v zadnjem (petem) razredu povečala s 45 odstotkov na 50 odstotkov in da se ravno v času pojava visoke inflacije ukinja avtomatično usklajevanje višine olajšav z rastjo cen, vsekakor ne gre za majhne spremembe. Zato se zastavlja vprašanje, ali so spremembe sploh dopustne, in če so dopustne, ali jih je dopustno sprejeti po nujnem postopku, kot to predlaga vlada.
Je razlog za "nujne" spremembe pritoževanje podjetij iz sektorja IT?
Zagotovo ni zanemarljivo dejstvo, da je vlada sama v dveh mesecih od predloga v juliju 2022 do predloga v septembru 2022 bistveno spremenila predlog obdavčitve normirancev in da v nobenem predlogu sploh ni predstavila izračuna, po katerem je določila mejne vrednosti, splošno davčno olajšavo, višino obdavčitve dohodka od oddajana premoženja v najem, od dobička iz kapitala ... V predlogu je mogoče v poglavju "Ocena stanja in razlogi za sprejem predloga zakona" razbrati le splošne trditve in na primer pri normirancih ugotovitev, da predlaga spremembe, ker ne more zagotoviti učinkovitega nadzora, ali kot je napisano v obrazložitvi:
"Obseg zlorab sistema normiranih odhodkov je tako velik, da je samo s poostrenimi nadzori obseg zlorab težko spraviti v sprejemljiv okvir. Pojavljajo se opozorila posameznih podjetij (npr. IT-sektor), da naj bi podjetja zaradi ugodnejše davčne obravnave zaposlovala razvojni kader prek statusa samostojnega podjetnika, kar postavlja podjetja, ki z delavcem sklenejo delovno razmerje, v nekonkurenčen položaj. Sistem je tako ugoden, da predstavlja pomembno spodbudo k tovrstnemu nezakonitemu ravnanju, torej prikazovanju formalnopravnega pravnega razmerja, ki ni skladno s pravno in ekonomsko vsebino razmerja (fiktivna samozaposlitev). Tovrstno ravnanje je problematično tako z vidika delavca, ki nima ustrezne delovnopravne zaščite, ima manjšo socialno varnost za primere nezmožnosti za delo in za čas upokojitve, kot tudi z vidika temeljnih načel socialnih zavarovanj."
Nadalje:
"Za pomanjkljivo se je izkazalo tudi dejstvo, da se za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost in se odločijo za vstop v sistem normiranih odhodkov, ne razpolaga s podatki iz letnih poročil, saj nimajo obveznosti izdelovanja letnih poročil za statistične, analitične namene in namene javne objave."
Ta obrazložitev žal zelo spominja na obrazložitev predloga, naj se ukine kazenskopravni institut prepovedi približevanja, pa ne zato, ker bi bil nepotreben (potreben je še kako zelo), pač pa zato, ker ga je težko izvajati.
Kot da je državni aparat namenjen temu, da bi imel čim bolj lagodno delo.
Ker država ne zmore izvajati nadzora in ker normiranci ne poročajo za statistiko?
Razlog za spremembe naj bi bila torej statistična obdelava podatkov in domnevno preprečevanje zlorabe pravice iz delovnega razmerja.5 Ne prvi in ne drugi razlog nista pretirano trdna, predvsem pa ne odgovarjata na ključno vprašanje, zakaj ravno sedaj in zakaj toliko nižji prag za priznane normirane stroške, nižjo splošno davčno olajšavo, prenehanje avtomatičnega usklajevanja olajšav z rastjo cen ...
Pravice iz delovnega razmerja so ustrezno zavarovane in ne morejo biti resen razlog za davčne spremembe, saj že skoraj 15 let obstaja ustaljena in enotna sodna praksa glede tega, kdaj obstoji delovno razmerje in kdo ga lahko uveljavi. Odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 129/20066 je sledila vrsta sodb, iz katerih izhaja, da oseba, ki meni, da je v delovnem razmerju, lahko s tožbo uveljavi ugotovitev obstoja delovnega razmerja in vse pravice iz delovnega razmerja. Sam sem delavce zastopal v nekaj deset tovrstnih postopkih in nikoli nisem dobil občutka, da bi bili bolj zavarovani, če bi bili davki višji, prej nasprotno, vedno znova sem dobil občutek, da so se nemalokrat sami odločili za delo po pogodbah civilnega prava, ker ni bilo nikoli nič iz obljub, da se bodo plače davčno razbremenile.
Sedaj nas vlada očitno vodi v položaj, da bo namesto davčne razbremenitve plač enakost dosegla tako, da bo bolj obdavčila podjetnike in podjetja. Kar samo se zato pojavi vprašanje, zakaj toliko političnih agend o spodbujanju gospodarstva, če je načrt očitno drugačen in ima en sam cilj, ki ga lepo ilustrira neka karikatura, da se v Sloveniji tistega, ki plava nad vodo, sili, da bi se začel utapljati, tako kot se utapljajo drugi, v kakšni drugi državi pa se tiste, ki se utapljajo, sili, da bi plavali.
Glede pravic delavcev velja še opozoriti, da je v 3. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-17 kot prekršek opredeljeno delo na podlagi pogodbe civilnega prava v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1. Kršitve, ki jih navaja vlada kot ključni razlog za spremembo davčnega predpisa, bi tako morala v prvi vrsti odpraviti sama, tako da zagotovi učinkovito delovanje inšpekcijskih služb. Prizadete osebe pa to lahko dosežejo preko sodnega varstva. Izgovor, da država ne zmore izvajati nadzora, nikakor ni ustavno dopusten razlog za kaznovanje vseh na način, da se vsem povečajo davčne obveznosti.
Prav tako tudi ne more biti ustavno dopusten razlog za povečevanje davčne obremenitve veselje do statistične obdelave podatkov. To nikakor ni niti prepričljiv niti dopusten razlog za poseg v pričakovalne pravice davčnih zavezancev, saj navdušenje države nad izdelavo raznih statistik ni z ustavo določena obveznost zavezancev, pač pa imajo zavezanci z ustavo zagotovljene pravice v razmerju do države, med drugim do predvidljivosti prava in s tem do predvidljivosti davčnega režima čez manj kot dva meseca.
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Janez Tekavc: Dopustnost davčnih sprememb
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 38, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
