Z delom izvršitelja se srečamo takrat, kadar upnik predlaga izvršbo s prodajo dolžnikovih premičnin (81. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).1 Razlog, zakaj se upnik odloči za rubež dolžnikovih premičnin, ni vedno izključno v končnem cilju izvršbe - poplačilu upnikove terjatve. Razlogi za izbiro tega izvršilnega sredstva so različni. Upnik v izvršbi običajno poseže na dolžnikove premičnine takrat, kadar ve, da jih dolžnik ima. Izvršbo z rubežem dolžnikovih premičnin bo izbral tudi, če tega ne ve. V tem primeru bo izvršitelj proti plačilu (38.a člen ZIZ), ki pa na koncu bremeni dolžnika, za upnika opravil predlagani rubež, ki tehnično gledano lahko pomeni le poizvedbo, ali dolžnik sploh ima kaj rubljivih premičnin (79. člen ZIZ).
Razmerje upnik - izvršitelj - dolžnik
Poleg navedenih dveh primerov se upnik lahko odloči za to izvršilno sredstvo tudi takrat, kadar ve, da dolžnik nima premoženja. V tem primeru je kratkoročni cilj upnikovega predloga z rubežem premičnin drugačen; ne zasleduje poplačila, ampak pridobitev izvršilnega naslova. Ta mu nadaljnjih deset let omogoča čakanje na pravi trenutek za vložitev izvršbe kot na primer pri izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnik ve, da v danem trenutku plačila od dolžnika ne bo (nima računa, nima plače, nima nepremičnin in premičnin), zastaralni roki za terjatev iz verodostojne listine pa so kratki. Upnik zato išče pot do izvršilnega naslova (17. člen ZIZ - izvršilni naslov je tudi pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi), ki mu predstavlja neke vrste zavarovanje njegove terjatve za čas "veljavnosti" izvršilnega naslova, in upa na spremembo premoženjskega stanja dolžnika, ki bo omogočila izvršbo. Gre torej za ravnanje upnika, ki ima podlago v špekulaciji, da bo dolžnik morda v naslednjih letih pridobil premoženje, na katero bo lahko segel (zaposlitev, dedovanje ipd.), in dodatno, da dolžnik v trenutku, ko nima nobenega premoženja, zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne bo ugovarjal (kajti v primeru ugovora se čas do pridobitve izvršilnega naslova precej podaljša, in sicer do izdaje odločbe v pravdnem postopku - 62. člen ZIZ).
Pri teh manevrih so pomembni izvršiteljeva vloga, njegovo ravnanje v postopku, njegovi stroški ter vprašanji, kakšen del teh stroškov se prevali na dolžnika in kako je s tistimi, ki jih upnik plača izvršitelju, sodišče pa jih upniku ne prizna kot nadaljnje izvršilne stroške. Teorija se je z vprašanji razmerja med upnikom in izvršiteljem ter dolžnikom, upnikom in izvršiteljem precej ukvarjala v obdobju, ko so sodne izvršitelje zamenjali izvršitelji, organizirani, kot jih poznamo danes. Leta 2000 dobimo zasebne izvršitelje, ki jih določa sodišče, leta 2002 jih predlagajo upniki po teritorialnem načelu (ZIZ-A), leta 2006 (ZIZ-E) se odpravi teritorialna pristojnost pri določanju izvršitelja. Če pogledamo obsežno sodno prakso zadnjih let, ki odgovarja na vprašanja o zgoraj naštetih razmerjih, se zazdi, da večjih težav ni. Podrobnejši pregled (ob možnosti spremljanja ravnanj s strani izvršitelja in upnika) pa pokaže, da je občutek, da je vse urejeno, zmoten. V resnici gre za področje, ki se samoregulira. Razmerja in težave večinoma medsebojno in samostojno urejajo upniki in izvršitelji, kar je značilnost popolno tržno urejenih razmerij. Zakonodajalec in posledično sodišče poizkušata uravnovesiti položaj dolžnika v teh razmerjih. Gre torej za hibridno ureditev, ki je delno tržna in delno regulirana ter v izvršilni postopek prinaša precej nenavadnih praks.
Kako izbrati pravega izvršitelja?
Prvo vprašanje, ki se postavi upniku, kadar predlaga izvršbo z rubežem premičnin, je, kako izbrati izvršitelja. Ker za vse izvršitelje pri opravljanju njihovega dela veljajo enaka pravila (Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja)2 in točno določena tarifa (Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom - Pravilnik o tarifi),3 bi moralo biti upniku pravzaprav vseeno, koga izbere. Pa ni tako.
Upnik mora v predlogu za izvršbo navesti izvršitelja, ki naj opravi predlagani rubež premičnin (osmi odstavek 40. člena ZIZ in šesti odstavek 41. člena ZIZ). Izbira je izključno upnikova in ni vezana ne teritorialno (na sedež oziroma stalno bivališče dolžnika) ne po specializaciji (glede na predlagano sredstvo izvršbe). Pregled izbora izvršiteljev pri velikih upnikih (tisti, ki imajo veliko izvršilnih zadev) pokaže, da v svojih zadevah praviloma določajo vedno iste izvršitelje. Ta izbira ni naključna, ampak pogojena z ekonomiko izvršilnega postopka. Izbira je torej tržna in konkurenčna. Večji upniki pojasnjujejo, da se odločijo za enega ali dva izvršitelja tudi zaradi lažjega obvladovanja zadev. Vsak od izvršiteljev namreč drugače sestavi poročila in druga pisanja (ni enotnih predlog, ki bi omogočale hitrejše in učinkovitejše pregledovanje pisanj), različno imajo urejeno računalniško podporo za svoje naročnike - upnike (možnost elektronskega vpogleda v spise), pogosto različno tolmačijo predpise, pa tudi način njihovega dela se razlikuje.
Nadalje je jasno, da prosta izbira izvršitelja nujno pripelje do neenakomerne razporeditve dela, posledično do različne obremenjenosti in s tem tudi možnosti preživetja na trgu. Pri tem je pomembno, da izvršitelja veže vrstni red opravljanja izvršilnih dejanj, ki ga praviloma določa prejem akta o njegovi določitvi (40. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Analiza podatkov iz letnih poročil izvršiteljev je pokazala, da so imeli leta 2019 izvršitelji s sedežem na območju Višjega sodišča v Ljubljani v delu skupno 78 odstotkov vseh izvršilnih zadev in da je pet največjih izvršiteljskih pisarn prav tako lociranih na območju Višjega sodišča v Ljubljani.4
Kako so torej izvršitelji konkurenčni oziroma natančneje kaj je tisti element, ki vpliva na upnikov izbor izvršitelja? Glede na sistem, ki ureja njihovo poslovanje, bi morala biti odločitev za izbiro posameznega izvršitelja odvisna le od njegovih izkušenj in marketinga, ki se zaradi prepovedi oglaševanja omejuje na komunikacijo z upnikom, torej ena na ena. Vsi izvršitelji poznajo pravila svojega poslovanja, zato lahko sklepamo, da imajo enako teoretično znanje s področja izvršbe in s tem možnosti, da jih upnik izbere. To izhaja tudi iz obveznega preverjanja izvršiteljevega znanja po tem, ko že opravlja službo izvršitelja (Pravilnik o strokovnem izobraževanju ter programu, pogojih in načinu opravljanja preizkusov znanja izvršiteljev).5 Njegovo znanje - poznavanje pravil in predpisov - torej ni edini razlikovalni element, ki je odločilen pri izbiri.
Gotovo so pomembne izkušnje izvršitelja - njegova "kilometrina". Tisti z daljšo delovno dobo so torej v določeni prednosti. Sistem imenovanja novih izvršiteljev namreč ne predvideva nobene obvezne prakse za novoimenovane izvršitelje (284. člen ZIZ), kar za novega izvršitelja pomeni težak začetek. Teoretično pridobljeno znanje, ki rezultira v opravljenem izpitu, izvršitelja še ne usposobi za delo s strankami v stresnih situacijah, do katerih praviloma pripelje vsaka oprava neposrednih izvršilnih dejanj, pa naj bo to rubež premičnin, deložacija, odvzem otroka, dejanja zavarovanja ali pa le sodelovanje pri ogledu nepremičnine, ki je predmet prodaje v izvršbi (176. člen ZIZ, 104. člen Pravilnika o službi izvršitelja, tar. št. 9 Pravilnika o tarifi).
Pristojnost izvršiteljevih pomočnikov
Poleg izkušenj se izvršitelji razlikujejo tudi v načinu dela - kako organizirajo svoje poslovanje. Ne gre za vprašanje ažurnosti, hitrosti in podobnega, ampak predvsem za število pomočnikov, ki jih zaposluje posamezen izvršitelj. ZIZ v prvem odstavku 294.b člena določa, da lahko izvršitelj zaposli največ pet oseb, s soglasjem ministra, pristojnega za pravosodje, pa največ deset oseb. V zvezi s tem razlikovalnim znakom (število zaposlenih pomočnikov) Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja določa neke vrste regulacijo. Ta se pogosto spregleda ali pa se tolmači napačno. Napačna je torej ideja, da število izvršiteljevih pomočnikov multiplicira izvršiteljeva opravila v postopku: da izvršitelj s toliko več zaposlenimi pomočniki reši toliko več izvršilnih zadev oziroma da jih reši tolikokrat hitreje. Da to ne drži, pokaže primerjava opravil izvršitelja v zadevah izvršbe in zavarovanja (38. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja) ter opravil, ki jih lahko pomočnik izvršitelja opravlja samostojno (38.a člen istega pravilnika). Iz te primerjave je jasno, da določena opravila v postopku izvršbe lahko opravlja le izvršitelj. Teh dejanj pomočnik sam, brez prisotnosti izvršitelja, ne more in ne sme opravljati. Sodišča so v odločbah že večkrat odločila in pojasnila, da izvršitelj izvedbe opravil, ki so zaupana izključno njemu, ne more veljavno prenesti na svoje pomočnike. Razumna je določba Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ki določa, da lahko le izvršitelj dolžniku vroči sklep o izvršbi pred opravo rubeža, malo manj razumna pa je ta, ki določa obvezno prisotnost izvršitelja na začetku rubeža (tudi če je sklep o izvršbi dolžniku vročilo sodišče) le zato, ker le on sam lahko veljavno pozove dolžnika k prostovoljni izpolnitvi obveznosti (53. in 73. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).
To torej pomeni, da mora biti izvršitelj prisoten na začetku opravljanja prav vsakega rubeža. Če dolžnik po takem pozivu ne plača dolga prostovoljno, lahko izvršitelj odide in delo - rubež premičnin - nadaljuje njegov pomočnik. Različne situacije, do katerih prihaja na terenu, utemeljeno odpirajo vprašanja o smiselnosti te določbe. Eno od vprašanje je, kako ravnati, ko si dolžnik že po odhodu izvršitelja (po torej neuspešnem pozivu k prostovoljni izpolnitvi) in po tem, ko pomočnik začne samostojno opravljati neposredna izvršilna dejanja rubeža, premisli in se odloči, da bo dolg v gotovini v celoti prostovoljno izpolnil? Bi moral pomočnik v tem primeru prekiniti postopek, morda poklicati in počakati izvršitelja, da se vrne? Bi moral do konca opraviti rubež in dolžnika s plačilom napotiti k izvršitelju? Gre torej za pravilo, ki z razlogi za delitev pristojnosti med izvršitelja in pomočnike nima prav veliko skupnega in ki ni namenjeno temeljnemu načelu izvršbe - hitrosti postopka, ampak je le formalizem postopka (pomočnik z izračunom terjatve vedno razpolaga).6 Pri tem ni nepomembno, da pomočnik izvršitelja deluje v imenu in za račun izvršitelja (peti odstavek 294.b člena ZIZ) in da izvršitelj odgovarja za morebitno škodo, ki jo pri opravljanju posameznih dejanj povzroči njegov pomočnik (šesti odstavek 294.b člena ZIZ).
Nadaljevanje članka za naročnike >> Maja Lajevec: Položaj izvršitelja v premičninski izvršbi. Je res vse jasno?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 37, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
