Neprimeren in žaljiv politični diskurz
V slovenskem političnem prostoru je žal vse prepogosto moč zaznati izredno žaljivo, zaničevalno in poniževalno komunikacijo. Razmah družbenih medijev, s Facebookom na čelu, je k tovrstnemu početju prispeval ogromno. Bistveno enostavneje in lahkotneje je namreč svoje mnenje izreči v delni intimi, daleč od neposrednih sogovornikov in naslovnikov, ob vednosti, da odziva morebiti niti ne bo. A posledice so lahko uničujoče tako za posameznike kot za družbo kot celoto. Politične razprave ne poznajo meja, v pomanjkanju vsebinskih argumentov pa v ospredje pogosto prihaja sprevržena, neprimerna, celo sovražna komunikacija. Politiki radi javno obračunavajo s povsem običajnimi državljani, še raje sami med seboj. Opravka imamo z odsluženimi prostitutkami, opazkami in zbadljivkami o rdečih čeveljcih, pa z luftanjem v hotkah, pregledi mednožja in podobnimi seksizmi. O raznih kradljivcih, nacistih, fašistih in podobnih izpeljavah niti ni treba izgubljati besed. Izjave, ki niso vredne dostojnega človeka, še manj predstavnika ljudstva, so žal postale del našega vsakdanjika. Ravno zato je javnost razvila visoko toleranco tudi do povsem neprimernega in žaljivega političnega diskurza. Kljub temu tovrstna govorica vendarle sodi v sfero protipravnega in posameznikom, ki jih zadeva, povzroča hudo, celo nepopravljivo škodo. Posledično je prav, da so tovrstne izjave obravnavane znotraj sodnega sistema in ustrezno sankcionirane tako z vidika kazenskega kot tudi z vidika civilnega prava oziroma splošno gledano vsaj sprejete z neodobravanjem in z ustrezno obsodbo v družbi.
Poseg v osebnostne pravice
Če se osredotočimo na vprašanje civilnih sankcij, je tako kot na celotnem področju odškodninskega prava tudi pri posegih v osebnostne pravice (kamor sodijo krnitev ugleda, časti, dobrega imena in dostojanstva) treba presojati obstoj vseh kumulativno določenih predpostavk, ki jih Obligacijski zakonik (OZ)2 predpisuje za vzpostavitev odškodninske odgovornosti, torej:
- obstoj protipravnosti,
- odgovornosti (naklepa ali hude malomarnosti),
- škode ter
- vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.
Če vsaj ena od teh predpostavk ni izpolnjena, oškodovanec nima pravice do odškodnine oziroma druge satisfakcije3 (npr. objave opravičila, preklica izjave ali objave sodbe).
V praksi se pogosto zatakne že pri prvi predpostavki, torej pri vzpostavitvi protipravnosti. Ustava RS namreč v prvem odstavku 39. člena vsakomur zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Enako izhaja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vsaka izjava, četudi zelo ostra, šokantna ali celo vznemirjajoča, zato še ni protipravna.4 Dovoljena je določena stopnja provokacije in pretiravanja, saj to terja ideja pluralizma, tolerantnosti in nenazadnje tudi širina duha, brez katerih obstoj demokratične družbe ni mogoč.5 Ustavno sodišče RS je že sprejelo stališče, da protipravnost avtomatično tudi ni vzpostavljena z neresnično izjavo oziroma s podajo mnenja brez zadostne dejanske podlage.6 Posledično se tako zahteva, da je politik vedoma in namenoma podal neresnične izjave oziroma da je deloval vsaj s stopnjo hude malomarnosti (brezbrižnosti). Prav tako iz obširne sodne prakse izhaja, da je treba pri presoji o tem, ali sta določena izjava oziroma zapis objektivno žaljiva, izhajati iz razumevanja povprečnega slušatelja/bralca ter vsakokratno upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izrečenih oziroma zapisanih besed.7
Vsekakor velja, da iz sfere protipravnosti niso ekskulpirane opazke, katerih izključni namen je očrnitev in sramotenje, ko politik torej zlorabi svojo pravico do svobode izražanja izključno za osebni napad na drugega posameznika oziroma za lastno promocijo. Obsežna sodna praksa je obenem že vzpostavila stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, nenazadnje pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način.8 Prav gotovo se lahko strinjamo, da je velikokrat mogoče mnenje predstaviti oziroma izraziti razmeroma objektivno in nevtralno. Posledično je poseganje po uporabi čustveno obarvanih besed in po t. i. senzacionalizmu pogosto namenjeno zgolj politični reklami. Takšna komunikacija je usmerjena v šokiranje in v sprožitev debate med ljudmi, pa ne tiste v javnem interesu, temveč tiste, ki bolj sodi za gostilniški pult. V določenih primerih je torej prav, da se politiku pravico do svobode izražanja omeji, predvsem kadar s svojimi izjavami nedopustno posega v osebnostne pravice posameznikov (pa tudi pravnih oseb in v tem sklopu konkurenčnih političnih strank, kar se dogaja najpogosteje).9 Res pa je, da je treba vsakršne tovrstne omejitve skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti.
Pri presojanju, ali je meja dopustnega presežena, se srečamo s kolizijo med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami, pri čemer se moramo zavedati, da nobena človekova pravica ni absolutna.10 Na eni strani je pravica politika do svobode izražanja, na drugi strani pa pravica posameznika do zasebnosti, časti in dobrega imena oziroma do varstva osebnega dostojanstva (vse zagotovljeno v 35. členu Ustave RS). Pri razreševanju omenjene kolizije se slovenska sodna praksa naslanja na sodno prakso, ki jo je s tem v zvezi izoblikovalo ESČP ter pri tem dopolnilo oziroma nadgradilo predhodno navezavo na kriterije iz kazenskega prava (preko kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve).11 V primerih, ko zaradi varovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja, je ESČP v dveh prelomnih zadevah, Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so:
- prispevek k razpravi v splošnem interesu,
- položaj osebe, na katero se objava nanaša, in predmet objave,
- predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava,
- metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost,
- vsebina, oblika in posledice objave,
- teža naloženih sankcij.
Kadar je posameznik v družbi ekonomsko, tudi politično ali drugače pomembneje dejaven, ima javnost namreč pravico biti obveščena o takšnem posamezniku, zato se mora njegova osebnostna pravica ob izpolnjevanju meril, ki jih je vzpostavilo ESČP,12 ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. To pa opravičuje razkritje njegovih osebnih podatkov in pomeni izključitev protipravnosti.13 Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg torej presojati v luči primera kot celote in oceniti:
- ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in
- ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni...
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
