Še preden je bila o tem vprašanju rečena zadnja beseda, se je vmešal zakonodajalec in predvidel uporabo tretje možnosti, s tem ko je v zadnji noveli Kazenskega zakonika (KZ-1I)3 dodal novo izvršitveno obliko zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva (drugi odstavek 246. člena KZ-1)4.
Iz nekoliko starejše slovenske sodne prakse je znan diferenciran pristop: ko je storilec z ukradeno5 bančno kartico dvigoval na bankomatu, je bilo to označeno za tatvino, ko je z ukradeno plačilno kartico plačeval v prodajalni, pa za goljufijo.6 Za tem razlikovanjem je bilo mogoče prepoznati naslednjo logiko: pri dvigu na bankomatu je šlo za avtomatiziran postopek, na podlagi katerega je storilec prišel do denarja, pri nakupih pa je storilec prodajalce spravil v zmoto, da je upravičenec do nakupov s kartico, zato so mu izročili blago v škodo tujega premoženja. Morda je k razlikovanju prispevala tudi okoliščina, da je avtentikacija pri dvigih in nakupih tedaj še potekala na različne načine: pri dvigih na bankomatu je bila "strojna" (vnos osebne identifikacijske številke PIN), pri nakupih pa je še temeljila na podpisu "slipa" (sodišče se sicer s tem vidikom izrecno ni ukvarjalo).
V novejši sodni praksi so bili tako dvigi na bankomatu kot nakupi označeni kot tatvina, pri čemer je šlo v konkretnem primeru za nakupe na plačilnih avtomatih, z avtomatizirano avtentikacijo (vnos osebne identifikacijske številke PIN).7 Sicer pa se je v novejši sodni praksi ustalilo stališče, da je treba dvige gotovine z bankomatov s pomočjo ukradenih bančnih kartic obravnavati kot velike tatvine, storjene na vdoren način (1. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1).8
To je bila postrožitev glede na starejšo prvostopno sodno prakso, ki je dvig na bankomatu z ukradeno kartico v nekaterih primerih štela zgolj za t. i. malo tatvino9 (zdaj drugi odstavek 204. člena KZ-1). Razlog za prizanesljivost starejše sodne prakse je bil verjetno v tem, da so bili dnevni limiti za dvig na bankomatu postavljeni relativno nizko, tako da z dvigom ni bilo mogoče preseči t. i. male vrednosti (ta je včasih znašala polovico povprečne mesečne neto plače, od začetka veljavnosti KZ-1 pa so mala vrednost zneski, ki ne presežejo 500 evrov).
Razpravljati bi bilo sicer mogoče o tem, ali je bil pri teh dvigih izpolnjen tudi subjektivni pogoj za malo tatvino ("si je hotel prilastiti stvar male vrednosti"). Storilce so namreč v to, da so dvig omejili na malo vrednost, prisilile okoliščine (dnevni limit), sicer bi bili verjetno "pripravljeni" vzeti tudi več.10 Toda to vprašanje danes ni več posebno aktualno. Banke so postopno dvignile zneske, ki jih je mogoče dnevno dvigniti na bankomatu. Pri eni od večjih bank je dnevni dvig trenutno omejen na 700, 1.000 oziroma 1.200 evrov, odvisno od tega, za kako "prestižno" kartico gre ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Matjaž Ambrož: Dvig na bankomatu z ukradeno kartico - po novem
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 19, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.