Ustavno sodišče je v sklepu U-I-70/21 odločilo, da Slovensko sodniško društvo in sedem drugih sodnikov ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti določb zakonov, ki urejajo materialni položaj sodnikov. Ustavno sodišče je zato njihovo pobudo zavrglo.
Vsebina ustavne pobude
Pobudniki so v pobudi za oceno ustavnosti drugega odstavka 10. člena v zvezi s Prilogo 3, drugega in tretjega odstavka 23. člena ter 24., 32. a in 32. b člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), 164. člena, drugega odstavka 166. člena, prvega odstavka 177. člena in prvega odstavka 179. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) ter 53. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) zatrjevali neskladje izpodbijanih zakonskih določb z 2., 3., 14., 23. in 125. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Plačni položaj sodnikov so primerjali s plačnim položajem funkcionarjev drugih dveh vej oblasti in javnih uslužbencev. Ocenili so, da gre za enake položaje ter da je položaj sodnikov brez razumnega in stvarnega razloga različno urejen v škodo sodnikov. Pri tem naj ne bi šlo le za protiustavno neenakost, temveč tudi za poseg v sodniško neodvisnost in s tem v sam obstoj Slovenije kot pravne države in v načelo delitve oblasti, so njihovo pobudo povzeli na Ustavnem sodišču.
Pravni interes per se
Ustavno sodišče je uvodoma povzelo določbe prvega in drugega odstavka 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). V njem je določeno, da lahko pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, poda, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Pravni interes pa je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS).
Pravni interes sodnikov
Ustavno sodišče je nato presodilo, da pravni interes sodnikov ni izkazan, saj je ugotovilo, da izpodbijane zakonske določbe ne učinkujejo neposredno. Na podlagi desetega odstavka 3. a člena ZSPJS namreč lahko funkcionar prikrajšanje pri plači uveljavlja pri delodajalcu oziroma v delovnem sporu. V takih primerih se lahko, tako Ustavno sodišče, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz od 50. do 60. člena ZUstS. Ob tem je zapisalo, da je to stališče obrazloženo v sklepu v zadevi U-I-275/07 z dne 22. novembra 2007, ki je temelj ustaljene doktrine o neposrednem pravnem interesu. Pojasnilo je tudi, da je neutemeljeno sklicevanje pobudnikov na odločbo v zadevi U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. decembra 2006, v kateri je Ustavno sodišče sodnikom priznalo pravni interes za izpodbijanje ureditve o njihovih plačah, ne da bi zahtevalo, da bi morali prikrajšanje pri plači najprej uveljavljati v individualnih postopkih pri delodajalcu oziroma pred rednimi sodišči. Doktrino neposrednega pravnega interesa je namreč Ustavno sodišče razvilo šele zatem.
Pravni interes sodniškega društva
Dalje je Ustavno sodišče presodilo, da pravnega interesa prav tako ne izkazuje niti Slovensko sodniško društvo. Zapisalo je, da iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da imajo politične stranke, društva, zbornice oziroma druga združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali v njihov pravni položaj. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo zaradi varstva pravic in interesov svojih članov ali drugih oseb oziroma ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan. V povezavi s tem je pojasnilo, da je v preteklosti sicer izjemoma priznavalo pravni interes združenjem, ki so bila ustanovljena prav z namenom zagotavljanja pravic in interesov članov skupine, ki naj bi jim bili z izpodbijanim predpisom krateni. Vendar pa je bilo to, tako Ustavno sodišče, z že omenjenim sklepom v zadevi U-I-275/07 z dne 22. novembra 2007 preseženo. Zato v primerih, ko predpis ne učinkuje neposredno po oceni Ustavnega sodišča združenjem ni več mogoče priznavati pravnega interesa za vložitev pobude zaradi varstva pravic in interesov njihovih članov. Politične stranke, društva, zbornice in združenja namreč ne morejo v konkretnem sporu svojih članic nastopati kot stranka ali stranski udeleženec, saj ne varujejo svojih pravic in pravnih interesov. Posledično in iz enakega razloga tudi ne morejo vložiti ustavne pritožbe in hkrati z njo tudi ne pobude za varstvo pravic svojih članov, je še opozorilo Ustavno sodišče.
Zaključek
Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, k temu pa pripomnilo, da je v zadevi U-I-772/21, v kateri ureditev v povezavi s plačnim položajem sodnikov izpodbija Sodni svet, sprejelo odločitev, da jo bo obravnavalo absolutno prednostno. S tem dodatkom se ni strinjal sodnik dr. Matej Accetto, ki je dal pritrdilno ločeno mnenje. Sklep je Ustavno sodišče sicer sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik dr. Rok Čeferin in sodnica dr. Špelca Mežnar.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
