Neupravičeno darilo bogatim ali pogoj za konkurenčnost Slovenije?

Med najbolj pomembna načela, določena v Ustavi Republike Slovenije, zagotovo spada načelo socialne države, ki je z načelom pravne države zapisano v 2. členu. Vključenost načela v Ustavo poudarja njegov pomen in državi nalaga obveznost, da poskrbi za socialne pravice. Pravica do socialne varnosti je urejena z zakoni in podzakonskimi akti ter sodi med socialne in ekonomske pravice. Temelji na medgeneracijski solidarnosti in vzajemnosti ter varuje najranljivejše skupine prebivalstva, ki se iz različnih razlogov znajdejo v težkem socialnem položaju.3 K uresničevanju pravic iz naslova socialne varnosti državljani prispevamo s plačevanjem prispevkov.

Obvezno socialno zavarovanje opredeljujejo temeljni zakoni (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2),4 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ),5 Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)6 in Zakon o urejanju trga dela (ZUTD)7), ki določajo način in pogoje zavarovanja, osnove za plačilo, vrste prispevkov in zavezance za plačilo. Obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost sta določena z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV).8 Za uresničevanje pravic do socialne varnosti je pomembno redno zagotavljanje finančnih sredstev socialnega zavarovanja, torej da zavezanci (delodajalci, zavarovanci sami ali drugi zavezanci po zakonu: ministrstva, občine, zavodi za zaposlovanje) prispevke redno plačujejo.


Socialna kapica - omejitev doslej neomejenih prispevkov

Socialna kapica pomeni omejitev višine socialnih prispevkov nad določenim zneskom plače oziroma prejemki iz delovnega razmerja. V Sloveniji so namreč pravice iz naslova socialnega zavarovanja navzgor omejene,9 medtem ko višina socialnih prispevkov ni. Logika je enostavna: če so navzgor omejeni socialni prejemki - in v Sloveniji velja, da pokojninska osnova ne more biti višja od štirikratnika najnižje predpisane pokojninske osnove (36. člen ZPIZ-2) -, potem naj bodo navzgor omejeni tudi prispevki zanje.

To lahko ponazorimo s primerom: samostojni podjetnik si je ves čas delovne dobe izplačeval visoko plačo in v skladu s tem plačeval visoke prispevke za pokojninsko zavarovanje, da bi imel spodobno pokojnino. Ko pa je prišel čas za upokojitev, je bila pokojnina skoraj za polovico nižja od tiste, za katero je vplačeval prispevke. Nižja pokojnina od pričakovane je v največji meri posledica dejstva, da posameznik ni upravičen do socialnih storitev v višini celotnega zneska prispevkov, ki jih mesečno plačuje, pač pa so zneski socialnih upravičenj navzgor omejeni.10

Po predlogu ZDeb bi bila meja (najvišja osnova za plačilo prispevkov) pri bruto plači 6.000 evrov. Nad tem zneskom bi se obračunavala le akontacija dohodnine v višini 50 odstotkov. Zaposleni bi tako plačal največ 1.326 evrov, delodajalec pa največ 966 evrov prispevkov za socialno varnost11 - delavcu bi tako ob isti bruto plači ostala višja neto plača. Osnova za odmero akontacije dohodnine bi bila zaradi uvedene socialne kapice višja, saj se prispevki za socialno varnost za znesek nad predlagano mejo ne bi plačevali. Posledično bi se povišali davčni prihodki iz naslova akontacije dohodnine, ki bi deloma krili siceršnji izpad finančnih sredstev iz državne blagajne zaradi manj prejetih sredstev iz naslova plačevanja socialnih prispevkov.12

Uvedba razvojne kapice naj bi bila po mnenju predlagatelja nujna in primerna, saj bi na eni strani finančno razbremenila delodajalce, s čimer bi ti postali konkurenčnejši v mednarodnem merilu, na drugi strani pa bi razbremenila tudi prejemnike najvišjih plač, kar pomeni, da bi Slovenija postala privlačnejša za visoko izobražen in bolje plačan kader. Nasprotniki so predlagatelju očitali pomanjkanje socialnega dialoga, neprimeren način uvedbe, neprimeren trenutek uvedbe in vsebinsko pomanjkljivost predloga. Poleg tega so napovedovali finančno luknjo in predvideli težave pri uveljavljanju pravic iz socialnih zavarovanj.13


Prejšnji poskusi sprememb

Prva je z uvedbo socialne kapice poskušala vlada Boruta Pahorja leta 2010, ko je predlagala, da bi bili letni prejemki nad 40.866 evrov oziroma 3.405 evra bruto mesečno oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Nasprotovanje sindikatov in ocenjen izpad prihodkov v višini 235 milijonov evrov je bil povod za zavrnitev ideje. Naslednjič, leta 2012, je bila ob pripravi pokojninske reforme aktualna ideja, da se socialna kapica uvede za pokojninsko osnovo nad 6.000 evrov bruto na mesec, pri čemer pa bi bil predlog sprejemljiv le v okviru širše in celovite davčne reforme. Za vlado je bila ideja o socialni kapici zaradi previsokega izpada prihodkov ob tedanji gospodarski krizi neuresničljiva. Nato je stranka Nova Slovenija leta 2015 oživila idejo o kapici in ji dodala še "socialni copatek" (omejitev plačevanja prispevkov tudi navzdol) v višini splošne davčne olajšave, ki se je takrat upoštevala pri višini 3.300 evrov.

Leto kasneje, ob pripravi mini davčne reforme v času vlade Mira Cerarja, se je med delodajalci začelo govoriti o razvojni kapici (preimenovana iz socialne). Ta naj bi bila določena pri 3,5-kratniku povprečne plače v Sloveniji oziroma 5.450 evrih bruto (Gospodarska zbornica Slovenije je sicer mejo predlagala pri dvakratniku davčne osnove za povprečno bruto plačo oziroma pri okrog 3.000 evrih). Leta 2018 so v Klubu slovenskih podjetnikov SBC predlagali, da bi razvojna kapica v prvem koraku znašala 4.000 evrov bruto na mesec, nato pa bi se postopoma, a najpozneje v petih letih znižala do dvakratnika povprečne plače.14


Beg možganov

Slovenske plače so z davki in prispevki nadpovprečno obremenjene:15 delež davkov in prispevkov za samsko osebo s povprečno plačo v Sloveniji leta 2021 znaša 42,9 odstotka, povprečje držav OECD pa je 34,6 odstotka (največ Belgija 51,5 odstotka, najmanj Švica 22,1 odstotka) ...


Nadaljevanje članka za naročnike >> Eva Robida: Socialna kapica: neupravičeno darilo bogatim ali pogoj za konkurenčnost Slovenije?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 17-18, 2022