Razlog za razkorak med prijavljenimi in dejanskimi kršitvami v družini so med drugim tudi različne negotovosti, ki so posledica epidemije. Medtem ko je sankcioniranje storilcev kaznivega dejanja nasilja v družini relativno dobro urejeno, pa je prekršek nasilja v družini še vedno del prekrškov zoper javni red in mir. Na podlagi aktualne situacije in novih statističnih podatkov bi se morali vprašati o primernosti in učinkovitosti sankcioniranja storilcev. Namen prispevka je izpostaviti pomanjkljivosti slovenske ureditve sankcij za prekršek nasilja v družini.
Nasilje v družini
Razkorak med prijavljenim in dejanskim nasiljem se dodatno povečuje, kadar žrtev nima na voljo učinkovite zakonodaje in kakovostnega izvajanja zakonov.3 V prvem polletju 2021 je bila izvršitev prekrška nasilja v družini še vedno druga izmed petih najpogostejših kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1)4 s 1.104 prijavljenimi kršitvami.5 Raziskava iz leta 2020 kaže, da v intimnopartnerskem nasilju prevladujejo kot žrtve ženske, saj je bilo 75,6 odstotka žensk žrtev nasilja v partnerskem odnosu, medtem ko je bilo moških 24,3 odstotkov.6 Poleg te oblike nasilja v družini pa poznamo še nasilje nad otroki in mladostniki, starejšimi, med istospolnimi partnerji, nad moškimi in nasilje otrok nad starši, ki so kot manj izpostavljene oblike nasilja v družbi gotovo prisotne.7
Navedene statistike tako še vedno pritrjujejo prevladujočemu prepričanju, da so žrtve nasilja večinoma ženske, vendarle pa nam ti podatki povedo tudi to, da so preostale oblike nasilja zelo slabo (ali pa sploh ne) raziskane in prepoznane.8 Rezultati celovitejših raziskav bi gotovo pripomogli k sprejetju učinkovitejših preventivnih programov za natančno razumevanje okoliščin, v katerih se nasilje v družini pojavlja.9 V nadaljevanju sledi kratek oris relevantnih pravnih predpisov s področja nasilja v družini.
Istanbulska konvencija
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija)10 je splošno priznana kot najdaljnosežnejši pravni instrument za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima kot kršitvi človekovih pravic.11 Gre za dokument, ki vzpostavlja pravni okvir za zaščito žensk pred vsemi vrstami in oblikami nasilja.12 Z ratifikacijo se je Slovenija zavezala, da bo sprejela ustrezen zakonodajni okvir za preprečevanje in sankcioniranje vseh oblik nasilja in diskriminacije žensk ter zagotovila žrtvi zaščitne ukrepe med postopkom.
Konvencija pa ne priporoča vrste sankcij, ki bi bile najbolj učinkovite. Državam dopušča diskrecijo, saj v 48. členu le splošno določa, da pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da zagotovijo ustrezno upoštevanje sposobnosti storilca, da prevzame finančne obveznosti do žrtve, če mu je naloženo plačilo globe. To pomeni, da mora biti povzročitelj nasilja primerno kaznovan, kazen pa ga mora odvrniti od ponovnega povzročanja tovrstnih kaznivih ravnanj.13 Republika Slovenija je za prekršek nasilja v družini predvidela sankcijo le v obliki globe, kar sicer Istanbulska konvencija dopušča.
Normativna ureditev v Sloveniji
Nasilje v družini je v Sloveniji inkriminirano kot kaznivo dejanje po 191. členu Kazenskega zakonika (KZ-1),14 lažja oblika nasilja pa kot prekršek po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki sicer inkriminira prekršek nasilnega in drznega vedenja. Nasilje v družini tako predstavlja njegovo kvalificirano obliko, s katero se posebej varuje družinska, izvenzakonska in sorodstvena razmerja. Strnjeno lahko povzamemo, da bo za kaznivo dejanje šlo v primeru ponavljajočih se nasilnih ravnanj, s katerimi storilec spravlja žrtev v podrejen položaj, enkratno nasilno ravnanje pa predstavlja navedeni prekršek (če ne izpolnjuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja).15 Spravljanje v podrejen položaj je torej objektivni pogoj kaznivosti.16 Razmejitev med tem prekrškom in kaznivim dejanjem nasilja v družini pomembno vpliva na postopek obravnavanja storilca in zato tudi na različne sankcije, ki se mu lahko izrečejo.
Za prekršek nasilja v družini iz četrtega odstavka 6. člena ZJRM-1 je zagrožena globa, in sicer od 150.000 do 300.000 tolarjev.17 Problematičnost sankcioniranja storilca prekrška nasilja v družini se lahko kaže tudi v tem, da je posredno ali neposredno sankcionirana tudi žrtev nasilja ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Lara Nemac: (Ne)primernost izrekanja glob v primeru prekrška "nasilja v družini"
ali na portalu Pravna praksa, št. 15, 2022
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
