V nadaljevanju avtor povzema poglavitne novosti, ki bodo veljale na področju individualnih delovnih sporov, in v želji po razpravi izpostavlja nekatera odprta vprašanja. Hkrati podaja nekatere predloge in rešitve, do katerih pa se bo morala sodna praksa v prihodnje še opredeliti.
Kot izhaja iz Predloga zakona,4 so cilji uskladitev taksne ureditve z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije, prilagoditev sodnih taks spremembam v veljavni zakonodaji ter odprava nekaterih manjših pomanjkljivosti zakona.
Določitev taksnega zavezanca in naložitev sodne takse v plačilo
Bistvena novost na področju individualnih delovnih sporov je ta, da je zavezanec za plačilo sodne takse odslej tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določi sodišče v odločbi o stroških postopka (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)),5 in ne več tožeča stranka kot doslej. V zvezi s tem je pomembna tudi sprememba, v skladu s katero bo (enako kot doslej že v sporih premoženjske narave) tudi v sporih nepremoženjske narave taksna obveznost nastala šele s trenutkom vročitve sodne odločbe stranki (4. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). S tem naj bi se izenačil položaj strank v vseh sporih in poenostavil način odločanja o stroških postopka. Sodišču tako ne bo več treba najprej zaračunati takse tožeči stranki in šele kasneje odločati o njeni povrnitvi oziroma prevalitvi, temveč jo bo ob koncu postopka na prvi stopnji v plačilo naložilo neposredno stranki, ki jo bo dolžna plačati. Pri tem bo kot vsebinski kriterij smiselno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP),6 ki urejajo povrnitev stroškov postopka. Takso bo morala v skladu s temeljim merilom uspeha torej praviloma plačati stranka, ki je v sporu izgubila.
V primeru delnega uspeha se bo zgodilo, da bosta zavezanca za plačilo obe stranki v sorazmernem deležu glede na njun uspeh. Kadar bo delež uspeha znan, to ne bi smelo predstavljati posebnih težav. Drugače bo v položaju, ko uspeha ne bo mogoče matematično vrednotiti in bo sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP na primer odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Do sedaj je to pomenilo, da nosi stroške sodne takse tožeča stranka, ki je bila zavezanec za njeno plačilo, sedaj pa bo moralo o tem, kdo je zavezanec, sodišče šele odločiti. Navedeno pomeni, da bo moralo sodišče tudi v tem primeru ovrednotiti uspeh vsake izmed strank in odločiti bodisi ob uporabi temeljnega merila kriterija uspeha bodisi ob uporabi posebnih pravil, kar pa ne bo vedno enostavno. Vrednotenje uspeha v sporih nepremoženjske narave je namreč pogosto težavno, saj deleža ni mogoče ovrednotiti matematično. V teh primerih bo moralo sodišče pri odločanju upoštevati vse okoliščine primera in vrednotiti tudi druge dejavnike.7 Smiselno enako velja tudi za primere, ko se spor konča s sklenitvijo sodne poravnave. V tem primeru praviloma krije vsaka stranka svoje stroške, razen če se stranki v poravnavi dogovorita drugače (prvi odstavek 159. člena ZPP). Ker navedeno pravilo ne daje odgovora o tem, kdo je v takšnem primeru zavezanec za plačilo takse, ga bo moralo določiti sodišče s posebno odločbo o stroških. Položaj bo pri tem podoben položaju, ko stranki odločitev o stroških prepustita sodišču, odločitev pa tudi v tem primeru ne bo enostavna, saj uspeha strank zaradi narave sodne poravnave praviloma ni mogoče ovrednotiti.8 Sodišče bo moralo tako pri odločitvi upoštevati zgoraj navedena pravila.
Glede naložitve plačila sodne takse se zastavljajo tudi postopkovna vprašanja. Taksa se namreč naloži v plačilo tako, da se taksnemu zavezancu pošlje nalog za njeno plačilo (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Vprašanje je torej, ali bo treba o nastanku taksne obveznosti odločati (zgolj) v izreku odločbe o stroških ali pa bo treba (hkrati) izdati (še) plačilni nalog.
Iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 3. člena ZST-1 izhaja, da je treba v odločbi o stroških postopka odločati o tem, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse. Navedeno a contrario pomeni, da odločitev o višini taksne obveznosti ne sodi v odločbo o stroških, zato menim, da bo treba o njej odločiti v plačilnem nalogu iz 34. člena ZTST-1.9 Postopkovna pravila o plačilu taks se namreč ne spreminjajo, takšno razlago pa potrjuje tudi dejstvo, da ima zavezanec zoper izdan plačilni nalog na voljo samostojna pravna sredstva (ugovor), ki bi mu jih v primeru, da bi o višini takse odločali že v odločbi o stroških, odvzeli, če bi o višini odločali tako v odločbi o stroških kot v plačilnem nalogu, pa bi se ta podvajala. Še več, izdaja plačilnega naloga je z novim petim odstavkom 15. člena ZTS-1 izrecno predvidena tudi v položaju, ko pride do prevalitve taksne obveznosti, zato ne vidim razlogov za neenako obravnavo navedenih položajev. O tem, kdo je taksni zavezanec, bo treba po mojem mnenju odločiti v izreku, ki se bo primeroma glasil: "Zavezanec za plačilo sodne takse je tožena stranka." Taksa pa bo odmerjena enako kot doslej, to je s plačilnim nalogom. Ko bo zavezanec za plačilo takse plačila le-te oproščen že na podlagi zakona, menim, da je to smiselno pojasniti v obrazložitvi, da bo zavezanec vedel, da mu takse ni treba plačati.
Tovrstna rešitev sicer lahko pripelje do procesnih zapletov, saj bo sprememba odločitve o glavni stvari v postopku s pravnimi sredstvi vplivala tudi na določitev zavezanca za plačilo sodne takse. Posledično bo vplivala tudi na pravilnost že izdanega plačilnega naloga. Navedenim zapletom bi se bilo mogoče izogniti tako, da bi se plačilni nalog stranki poslal šele po pravnomočnosti odločbe o stroških, vendar bi takšna rešitev v praksi pomenila, da bi od nastanka taksne obveznosti (ta nastane ob vročitvi odločbe sodišča) do vročitve plačilnega naloga potekel nerazumno dolg rok. Zaradi navedenega menim, da bo treba plačilni nalog stranki kljub vsemu poslati takoj po vročitvi odločbe sodišča, v primeru spremembe odločitve po temelju pa že izdani plačilni nalog razveljaviti po uradni dolžnosti, izdati nov plačilni nalog (peti odstavek 34.a člena ZST-1), že plačano takso pa vrniti (prvi odstavek 36. člena ZST-1).
Spremembe tarifnega dela
Bistvene novosti v individualnih delovnih sporih vsebuje tudi tarifni del. Poleg 20-odstotnega povišanja sodnih taks pri vseh tarifnih številkah novela vsebuje tudi določbe o taksnih oprostitvah delavcev z namenom, da delavcev kot najranljivejših in celo socialno ogroženih oseb ne bo bremenilo plačilo sodnih taks.10
Nadaljevanje članka za naročnike >> Nino Galun: Novosti glede sodnih taks pri individualnih delovnih sporih
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 4, 2022
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
---------------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.