Pisna izjava stranke v pravdi namesto njenega zaslišanja

Odgovor na zgornje vprašanje, pa najsi bo pritrdilen ali zavrnilen, glede na veljavno dikcijo 263. in 236.a člena ZPP (2) ter načela pravdnega postopka v zvezi z dokaznim postopkom (zlasti načelo neposrednosti) po mojem mnenju ne more biti očiten že na prvi pogled. Tudi Zobec(3) omenja nerodno formulacijo 263. člena ZPP ("Določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno.") ter napotuje na uporabo pravne analogije, in ne neposredno uporabo določb o dokazovanju s pričami tudi za dokazovanje z zaslišanjem strank, torej le za položaje, ki so bistveno podobni izrecno urejenim položajem pri zaslišanju prič. Prav tako iz javno dostopne sodne prakse višjih sodišč na to temo ni moč priti do zaključka o poenotenem stališču, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.


Pravna teorija

Po pregledu stališč slovenskih pravnih teoretikov lahko ugotovimo, da se je o obravnavanem vprašanju, in sicer že v fazi zakonodajnega postopka v zvezi z novelo ZPP-D, eksplicitno izjavila le mag. Betettova,(4) na katere stališče sta se pozneje sklicevala tudi dr. Ude in dr. Rijavčeva.(5) Svojega stališča avtorica ni podprla z razlogovanjem, ampak je zgolj navedla, da je predložitev pisnih izjav mogoča le za priče, ne pa za stranke, sta pa dr. Ude in dr. Rijavčeva njeno stališče v enem stavku utemeljila z nedovoljenim odstopom od načela neposrednosti.


Judikatura

V elektronski zbirki javno dostopne judikature lahko zasledimo štiri odločbe višjih sodišč, v katerih so se opredelila do v tem prispevku obravnavanega vprašanja. Najstarejše tri, iz let 2012, 2013 in 2014, je izdalo Višje sodišče v Ljubljani.

V prvi(6) je civilni oddelek sodišča implicitno priznal dopustnost predložitve pisne izjave stranke v pravdnem postopku, le da takšni izjavi ni dal enake, ampak manjšo dokazno težo, kot jo ima neposredno zaslišanje na glavni obravnavi ali na podlagi poziva oziroma soglasja sodišča predložena pisna izjava.

V tisti iz leta 2013(7) je prav tako civilni oddelek tega sodišča v drugi sestavi kategorično zavrnil možnost izvajanja dokaza s pisno izjavo stranke namesto z njenim neposrednim zaslišanjem zaradi pomembnosti neposrednega vtisa pri zaslišanju strank (načelo neposrednosti).

V tretji(8) pa je gospodarski oddelek tega istega sodišča, in sicer s sklicevanjem na osamljeno odločbo iz predhodnega leta, očitno napačno presodil, da gre za uveljavljeno sodno prakso,(9) ki bi naj bila takšna, da dokazovanje s pisno izjavo stranke ni mogoče.

Nato pa imamo še odločbo Višjega sodišča v Kopru iz leta 2019,(10) v kateri sodišče implicitno dopušča možnost predložitve izjave pravdne stranke (na podlagi poziva sodišča), saj navaja, da se je pravdna stranka izognila svojemu zaslišanju s tem, ko kljub pozivu prvostopenjskega sodišča ni podala pisne izjave po 236.a členu ZPP, sodišče pa je tudi zaradi te okoliščine napravilo neustrezno dokazno oceno.

Menim, da najbrž obstaja še kakšen primer pravdnega postopka, ko je prvostopenjski sodnik izvajal dokaz z branjem pisne izjave pravdne stranke, vendar zoper odločbo bodisi ni bila vložena pritožba bodisi način izvedbe tega dokaza v pritožbenem postopku ni bil problematiziran ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Uroš Goričan: Pisna izjava stranke v pravdi namesto njenega zaslišanja
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 49-50, 2021

>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.