c S

Odlog izvršbe - Ustavno sodišče tako, zakonodajalec drugače?

01.12.2021 Ustavno sodišče je v odločbi, s katero je delno razveljavilo zakon (drugi odstavek 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ/18),(1) sprejelo eno ustavnopravno stališče, zakonodajalec pa je pozneje novo ureditev, ki jo je sprejel, oblikoval okoli istega temeljnega stališča, zaradi katerega je bila prvotna ureditev razveljavljena. V bistvu je vztrajal pri svojem. Govora je o fiksnem in togem zakonskem omejevanju možnosti odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov in o odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16 z dne 11. julija 2019.(2)

Bralcem bom predočil in komentiral situacijo, na katero ne naletimo pogosto. Začel bom s predstavitvijo ureditve iz ZIZ/18, s katero je bilo Ustavno sodišče soočeno v odločbi št. U-I-171/16, Up-793/16.(3) Poleg običajnih možnosti odloga izvršbe na dolžnikov predlog, pretežno vezanih na neko vloženo pravno sredstvo (prvi odstavek 71. člena ZIZ/18), in poleg posebne ureditve odloga, ki naj bi pomagala preprečiti izvršbe na nepremičnine, ki so dolžnikov dom, zaradi izterjave očitno nesorazmerno vrednostno nizkih terjatev (četrti do šesti odstavek 71. člena ZIZ/18), je ZIZ/18 v drugem odstavku 71. člena vseboval pravilo, ki me zanima v tem članku. Določba se je glasila:

"Ne glede na prejšnji odstavek sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat."(4)

Ta odlog je bil namenjen uveljavitvi socialnih in zdravstvenih razlogov. Šlo je za odlog kot sredstvo za blažitev trdot in neizprosnosti izvršilnega postopka, ki lahko pretirano in nesorazmerno posežejo v človekove pravice dolžnika. Izvršba se tu odloži zato, ker bi zaradi velikih socialnih, zdravstvenih in podobnih težav za dolžnika (v tem trenutku) enostavno pomenila preveliko breme. Lahko gre za težko bolezen, visoko nosečnost, visoko starost in starostno oslabelost, izselitev številne družine z mladoletnimi otroki itd.

Ustavno sodišče je bilo v odločbi št. U-I-171/16, Up-793/16 soočeno z dramatičnim primerom dolžnice, ki sta ji sodišči po črki drugega odstavka 71. člena ZIZ/18 odložili izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine le za tri mesece, čeprav so bile njene osebne okoliščine izrazito slabe do te mere, da bi izvršba lahko povzročila celo njeno smrt.(5) Ustavnost te zakonske določbe je presojalo v delu, kolikor je odlog izvršbe dovoljevala le najdlje za tri mesece in največ enkrat in le kolikor se je nanašala na izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.

Pri oceni ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ/18 je Ustavno sodišče pojasnilo, da je namen odloga iz posebno upravičenih razlogov - čeprav mora ostati izjema - zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe pomenilo za dolžnika nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami in bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva ter bi odrekala sleherno skrb za človeka. Njegov pomen in namen je možnost omilitve trdot in obremenitev, ki jih za dolžnika lahko povzroči izvršilni postopek, tako da se z odlogom prepreči nastanek z vidika Ustave nevzdržnih in nedopustnih izidov. Sodišča so pri določanju vsebine pravnega standarda posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe dolžna upoštevati težo z izvršbo ogroženih človekovih pravic dolžnika, ne da bi ob tem zanemarila upravičene interese upnika.

Ustavno sodišče je poudarilo, da lahko invazivnost prisilne izselitve povzroči poslabšanje že tako slabega zdravstvenega stanja dolžnika, kar se lahko v posebej zaostrenem položaju odrazi kot ogrožanje življenja. Za presojo ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ/18 je uporabilo tehniko praktične konkordance, ki se uporablja za določanje pravičnega ravnovesja med pravnimi položaji zasebnikov, ki se znajdejo v koliziji. Zakonodajalec je namreč pooblastil sodišča, da v vsakem konkretnem primeru uravnotežijo nasprotujoče si interese upnika in dolžnika. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani del zakonske določbe presojalo, kot da gre za abstraktno izoblikovanje načina uresničevanja človekovih pravic v koliziji, je lahko uporabilo t. i. test razumnosti iz drugega odstavka 15. člena Ustave.(6) Odločilo je, da za izpodbijano vnaprejšnjo zakonsko omejitev odloga iz posebno upravičenih razlogov na največ tri mesece in da le enkrat ni podan razumen in stvaren razlog ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Igor Vuksanović: Odlog izvršbe - Ustavno sodišče tako, zakonodajalec drugače?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 46, 2021


>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.

-------------------------------
Opombe:
1 Ur. l. RS št. 3/07 - UPB, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18.
2 Ur. l. RS, št. 53/19.
3 Pri tej odločbi nisem sodeloval.
4 To je skrajni rok, sicer pa je sodišče iz posebno upravičenih razlogov odložilo izvršbo za čas, določen glede na okoliščine primera (drugi odstavek 74. člena ZIZ/18).
5 Okrevanje dolžnice po dveh težkih možganskih operacijah, skrb za duševno zaostalega sina, zelo slabo socialno stanje, grozeče brezdomstvo.
6 V okviru tega testa Ustavno sodišče preizkuša, ali je imel zakonodajalec razumen razlog za izbiro ukrepov, ki opredeljujejo način uresničevanja človekove pravice. Pri tem je treba razumnost razloga razumeti kot zvezo med ureditvijo in ciljem.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.