Začetek dela Evropskega javnega tožilstva
Glavna evropska tožilka je po 120 dneh delovanja Evropskega javnega tožilstva izpostavila, da se upoštevaje organizacijsko strukturo Evropskega javnega tožilstva že kažeta učinkovitost in ekonomičnost kazenskega preiskovanja. Poudarila je pomembnost hitrega in poenostavljenega sodelovanja med državami članicami tako pri odločanju o uvedbi kazenskih preiskav kot tudi pri odločanju o njihovem združevanju ne glede na to, ali je vanje vključena ena ali več držav članic.(2) Na dan konference je bilo po navedbah glavne evropske tožilke v informacijski bazi Evropskega javnega tožilstva registriranih približno 2.000 zadev, od katerih so jih 1.200 prijavile javne oblasti, približno 350 kazenskih preiskav pa je prevzelo oziroma začelo Evropsko javno tožilstvo. Skupna škoda registriranih zadev je ocenjena na 4,5 milijona evrov.
Izzivi, s katerimi se je soočalo Evropsko javno tožilstvo v fazi ustanavljanja in zagona, ter vprašanje sodelovanja z državami članicami in institucijami Evropske unije pri odkrivanju, sankcioniranju in preprečevanju ravnanj, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije, so bili predmet razprave, na kateri so poleg predstavnikov Evropskega urada za boj proti goljufijam, Evropskega računskega sodišča, Evropske komisije, pravne službe Evropskega javnega tožilstva in različnih pravnih strokovnjakov iz držav članic sodelovali tudi trije evropski tožilci iz Italije, Avstrije in Ukrajine.
Začetek delovanja Evropskega javnega tožilstva predstavlja vrhunec zakonodajnega in političnega procesa,(3) ki je trajal več kot 20 let in se na koncu zaključil z intenzivnim pripravljalnim delom imenovanja članov kolegija Evropskega javnega tožilstva. Temu so sledile številne ključne odločitve o zaposlovanju osebja na centralni ravni, o vzpostavitvi informacijskega sistema vodenja zadev, sprejetju delovnih sporazumov oziroma dogovorov o sodelovanju z različnimi institucijami Evropske unije in državami članicami (z Eurojustom, Europolom, Evropskim uradom za boj proti goljufijam - OLAF in madžarsko vlado) ter izbor evropskih delegiranih tožilcev.(4)
Evropsko javno tožilstvo bo na decentralizirani ravni delovalo s 140 evropskimi delegiranimi tožilci, ki bodo sodelovali z evropskimi tožilci iz posameznih držav članic, praviloma iz države članice njihovega imenovanja. Evropski tožilci so po Uredbi o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (Uredba 2017/1939/EU)(5) pristojni za usmerjanje in nadziranje evropskih delegiranih tožilcev v državah članicah. Število evropskih delegiranih tožilcev po posameznih državah članicah je različno, odvisno od velikosti države in notranje organizacije pravosodnega sistema. V primerjavi z Italijo, kjer je zaradi kompleksne strukture pravosodja imenovanih 20 evropskih delegiranih tožilcev, sta v Avstriji zgolj dva imenovana evropska delegirana tožilca. Glede na število imenovanih evropskih delegiranih tožilcev na posamezno državo članico so evropski tožilci dokaj nesorazmerno obremenjeni.
Razprava o nekaterih institutih
Kritično, tudi z vidika neodvisnosti in odgovornosti Evropskega javnega tožilstva do Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije ter drugih institucij ter do držav članic, so bili izpostavljeni nekateri instituti, še posebej pomen in vloga stalnih senatov ter vloga nadzorujočega evropskega tožilca, transparentnost delovanja, uporaba jezika, vloga kazenskega prava držav članic pri definiranju kraja storitve kaznivega dejanja in vloga kazenskega sodnika, ki bo poleg nacionalnega kazenskega prava moral uporabiti tudi pravo Evropske unije.
Z vidika pregona storilcev kaznivih dejanj iz pristojnosti Evropskega javnega tožilstva so bili izpostavljeni tudi primeri morebitnega oviranja kazenske preiskave, če bo pri preiskavi udeležena država članica, ki v okrepljenem sodelovanju v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva ne sodeluje. S statusnega in organizacijskega vidika je bila izpostavljena hibridna narava Evropskega javnega tožilstva, katerega delovanje je odvisno od držav članic, in nemožnost dostopa do informatizirane baze podatkov Evropskega javnega tožilstva za osebje na decentralizirani ravni, saj se po Uredbi 2017/1939/EU ne šteje za osebje Evropskega javnega tožilstva.
Neodvisno od držav članic pa lahko tudi odločitve kolegija Evropskega javnega tožilstva vplivajo na potrebo po prilagoditvi zakonskih in podzakonskih aktov v državah članicah. Tako je kolegij na podlagi 114. člena Uredbe 2017/1939/EU s sklepom(6) določil pravila o pogojih za zaposlitev, merilih za presojo uspešnosti, poklicni neustreznosti, pravicah in obveznostih evropskih delegiranih tožilcev, vključno s pravili o preprečevanju in obvladovanju nasprotja interesov, ter pri tem državam članicam naložil dodatna finančna bremena, vezana za opravljanje funkcije evropskega delegiranega tožilca.
Utemeljeno je opozoriti tudi na ureditev, ki na podzakonski ravni ureja pravice in dolžnosti, kar lahko ima glede na hibridni položaj evropskih delegiranih tožilcev(7) z vidika pravne varnosti negativne posledice ne le s strani države članice, pač pa tudi s strani arbitrarnega sprejemanja podzakonskih aktov kolegija Evropskega javnega tožilstva ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Bojana Vogrinec: Nov institucionalni in zakonodajni okvir za boj proti goljufijam na škodo EU
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 45, 2021
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
----------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
