Zelo restriktivno glede pravice do izjave domnevnih družinskih nasilnežev

Ustavno sodišče je odločilo, da 60. člen ZNPPol, ki ureja policijsko prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi, s katero se domnevnemu družinskemu nasilnežu (v nadaljevanju: domnevni nasilnež) prepove, da se določenemu kraju oziroma osebi(3) namerno približa na manj kot odrejeno razdaljo (ki sme biti največ dvesto metrov), ni v neskladju z Ustavo. To obsežno določbo lahko najbolje povzamemo tako:

- To prepoved policisti za čas 48 ur ustno izrečejo osebi, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje ali prekršek z znaki nasilja ali je bila zalotena pri njem, in obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bila v bližnjem razmerju.

- Po izreku ustne odredbe mora policija domnevnemu nasilnežu v največ šestih urah vročiti pisno odredbo o izrečenem ukrepu, ki se avtomatsko posreduje v presojo preiskovalnemu sodniku, ki mora v 24 urah ukrep potrditi, spremeniti ali razveljaviti. Če je prepoved približevanja potrjena, jo lahko sodnik tudi podaljša, in sicer do skupno največ 15 dni trajanja.

- Zoper odločbo preiskovalnega sodnika je v treh dneh dovoljena nesuspenzivna pritožba na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, ki o pritožbi odloči v treh dneh od prejema pritožbe.

- Pogoje za prepoved policisti ugotovijo zlasti na podlagi dotedanjega grdega ravnanja domnevnega nasilneža iz okoliščin, ki jih neposredno zaznajo ob prihodu na kraj dogodka, zbranih obvestil od žrtev ali prič, podatkov centra za socialno delo, humanitarnih in nevladnih organizacij, ni pa jim treba zaslišati domnevnega kršitelja oziroma mu dati priložnosti izjaviti se o zadevi.

- Policija je dolžna strogo nadzorovati spoštovanje ukrepa. Če domnevni nasilnež stopi na območje prepovedi približevanja, se ga takoj odstrani. Ob nadaljevanju kršitev je mogoče tudi policijsko pridržanje, v vsakem primeru pa tudi izrek globe.

Štejem za nesporno, da je večina nasilnežev moškega spola, večina žrtev pa ženskega spola. Nasilje moškega nad žensko je ena od bolj degutantnih pojavnosti človeškega obnašanja in je preprosto - brutalno. Vendar je brutalen tudi komentirani ukrep, zlasti če se spomnimo na lažne očitke v razveznih pravdah o spolnem nasilju nad otroki, ko nam je takoj jasno, da so hude zlorabe mogoče tudi v zvezi z lažnimi prijavami družinskega nasilja. Komentirani ukrep lahko domnevnega nasilneža spremeni v brezdomca. Razmeroma pogosto mu bo izrečena takoj (na kraju samem) s fizično prisilo policije izvršljiva ustna prepoved približevanja lastni hiši ali stanovanju, torej dejanska izselitev iz lastnega doma. Podobno pogosto mu bo onemogočen stik z lastnim otrokom, saj se med kraje, ki jih prepoved približevanja zajame, lahko uvrstita tudi vrtec in šola.

Tisto, kar resnično bode v oči, je, da 60. člen ZNPPol ne zahteva, da bi ali policija ali vsaj preiskovalni sodnik morala pred izrekom (ali sodno potrditvijo) ukrepa dati domnevnemu nasilnežu možnost izjaviti se o dejanskih in pravnih okoliščinah primera, izpodbijati navedbe oškodovanke, predložiti dokaze in tako naprej. Člen 60 ZNPPol nikjer ne določa, da ima domnevni nasilnež ta upravičenja, ki bi jih lahko kakorkoli koristil (ustno pred policistom, pisno ali na naroku pred preiskovalnim sodnikom …)(4). Videti je, da je zadevna zakonska določba povsem izključila pravico do izjave (22. člen Ustave) domnevnega nasilneža na prvi stopnji odločanja o prepovedi približevanja (ki se konča z izdajo odločbe preiskovalnega sodnika). Ker mu je to odločbo treba vročiti, da bi se lahko zoper njo pritožil, dobi možnost izjaviti se o zadevi šele v pritožbi. Torej ima na dveh stopnjah skupaj eno možnost izjave, in sicer na drugi stopnji.

Ustavno sodišče je zapisalo, da ima domnevni kršitelj zgolj naknadno kontradiktornost, vendar šele prek pritožbe zoper odločbo preiskovalnega sodnika, torej na drugi stopnji. To pa posega v njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Vendar je bil poseg po mnenju Ustavnega sodišča ustavno skladen, in sicer zaradi cilja hitre in učinkovite zaščite oškodovancev pred kršiteljem kot povzročiteljem nasilja s takojšnjo odstranitvijo kršitelja iz življenjskega okolja oškodovancev, da bi se preprečilo nadaljnje ogrožanje oškodovancev in s tem tudi ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj ali prekrškov z znaki nasilja. Ustavno sodišče se je sklicevalo tudi na Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),(5) v kateri je našlo obveznost prednostnega zagotavljanja varnosti žrtev nasilja, tudi z odrejanjem omejitvenih ukrepov brez sodelovanja kršitelja (ex parte). Ustavno sodišče je obrazložilo, da je izključitev predhodne kontradiktornosti nujna (razumljivo). Nato je še (med drugim) kratko pojasnilo, da pristop, podoben kot v izvršbi (torej ugovor, o katerem odloča sodišče prve stopnje, in nato pritožba), ni sprejemljiv, ker

Do ustavne skladnosti 60. člena ZNPPol imam precejšnje pomisleke. In to kljub temu, da se zavedam, da je z vidika petega odstavka 15. člena Ustave treba človekove pravice žrtev družinskega nasilja (pravica do varnosti in do duševne in telesne integritete) zagotavljati vsaj tako široko kot Istanbulska konvencija. Ta res govori o "ex parte ukrepih s takojšnjim učinkom", pa seveda tudi o potrebi po učinkovitosti zaščitnih ukrepov nasploh. Vendar ex parte ne pomeni nič drugega kot siceršnjo logiko slovenske izvršbe: da se odločba na prvi stopnji izda, ne da bi bila pred njeno izdajo slišana nasprotna stran.

Ex parte ne pomeni, da domnevnemu nasilnežu ne sme biti po izdaji odločbe že na prvi stopnji zagotovljena naknadna kontradiktornost z ugovorom ali podobnim pravnim sredstvom ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Igor Vuksanović: Zelo restriktivno glede pravice do izjave domnevnih družinskih nasilnežev
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 41-42, 2021

>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.

-------------
Opombe: