Izvor spora - vpogled v tožilski spis v končani zadevi
"Izvirni greh" oz. razlog, da je sploh prišlo do sodbe X Ips 4/2020, je bila zahteva prosilca za vpogled v tožilski spis v končani zadevi, ne v predkazenskem postopku, o čemer je pretežno govora v avtoričinem prispevku. Avtorica v prispevku navaja, "da vsaka ustavna pravica seže natanko do tja, kjer trči v pravico drugega človeka". To seveda drži, ampak iz tega tudi izhaja, da imata pravico obe strani/stranki, in odločitev izključno v korist ene izmed strani neposredno izniči pravico druge strani.
Izvirni problem Sodbe X Ips 4/2020 je torej v tem, da VSRS napačno predpostavlja, da v razmerju mora prevladati ena pravica nad drugo. Treba in mogoče je zagotoviti polno uporabo obeh pravic, npr. z zakritjem določenih podatkov (tistih, v katerih se dejansko stanje pač prekriva, če je to relevantno za drug postopek).
Takšno stališče zastopajo vsa najvišja nemška sodišča (glej članek Vrhovno sodišče RS v čudežni deželi) in praksa Sodišča EU, ki v primeru kolizije pravice do dostopa in pravice osebnih podatkov (kolizija pravic po Uredbi št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije in Uredbi 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov) zastopa stališče, da je treba zagotoviti njuno polno uporabo. (1)
3. člen KZ-1 kot volja zakonodajalca za nerazkrivanje sodb?
Avtorica navede naslednji argument kot argument proti možnosti vpogleda v spis:
"Da zakonodajalec dokumentov in detajlov iz kazenskega spisa javnosti ni namenil, kaže tudi tretji odstavek 3. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) z naslovom 'sistem kazenskih sankcij', ki določa, da se izključno ob pogojih iz KZ-1 storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja izreče tudi objava sodbe. Torej, celo objava sodbe je dopustna izključno takrat, ko to določa KZ-1."
KZ-1 je sicer materialnopravno predpis, katerega glavna naloga je definicija kaznivih dejanj in njihovih sankcij, in nikakor ne ustvarjanje pravnih podlag za procesne zadeve. Poglejmo, kaj ta določba sploh določa.
Člen 3 KZ-1 zgolj predvideva vse oblike sankcij, ki jih v okviru kazenskega postopka lahko izreče sodnik, in če sankcija objave sodbe na tem mestu ne bi bila navedena, je ne bi bilo možno izreči. In v okviru nabora sankcij je ena izmed možnih sankcij tudi naložitev obveznosti obsojencu, da objavi sodbo ter tako poskusi popraviti ali vsaj maksimalno omejiti povzročeno škodo.
Podobno o tej tematiki piše tudi Bele v komentarju 5. člena KZ (ki vsebuje enako dikcijo kot tretji odstavek tretjega člena KZ-1). Sankcijo objave sodbe imenuje "zunaj kazenskopravno sankcijo", ki pa načeloma pride v poštev "le pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, ki so bila storjena po javnih občilih, oškodovanec pa je ob izrekanju sodbe tudi izrecno zahteval objavo". Nadalje navaja, da je njen namen "ponovna vzpostavitev pravnega stanja, ki je bilo s protipravnim dejanjem storilca prekršeno".
Praktično to pomeni, da če nekdo na primer v časopisu o drugem objavi neresnične podatke in s tem škodi njegovemu dobremu imenu, lahko sodišče storilcu naloži obveznost objave sodbe, v kateri bo pisala resnica, in na tak način bi bilo ponovno vzpostavljeno dobro ime oškodovanca. Brez tega odstavka pa takšne sankcije ne bi bilo mogoče izreči in obsojenec verjetno iz lastne prijaznosti tega tudi ne bi storil.
Vse, kar nam pove omenjena določba tretjega odstavka 3. člena KZ-1, je, da je objava sodne odločbe tudi ena izmed možnih sankcij za kaznivo dejanje, ne pa izraz zakonodajalčeve volje po objavi sodne odločbe izključno v teh primerih. Kdaj se lahko določi ta ukrep, pa določa 169. člen KZ-1.
S tem odstavkom se torej ne "omejuje dostop do sodbe", ampak zgolj daje sodniku možnost, da obsojencu naloži obveznost objave sodbe, ki jo mora izpolniti storilec sam oz. na lastne stroške. Postopkovna vprašanja izreka sodbe in objavljanja pa urejata ZKP in Sodni red.
O domnevno nezadostnih varovalkah ZDIJZ
V prispevku je navedeno tudi, da ZDIJZ v 6. točki 6. člena ne zavaruje zadostno izjem dostopa do informacije javnega značaja, čeprav v njem izrecno piše, da se zavrne dostop, če gre za "podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi".
Avtorica pri tem izraža predvsem skrb zaradi "izjeme od izjeme", da takšna omejitev ne bi vzdržala presoje, če gre za interes javnosti po dostopu do takšnega podatka.
To nekako nakazuje, da je kazenski pregon po avtoričinem mnenju največji možni interes v družbi in presega interes javnosti. Čeprav je interes javnosti dokaj nedefiniran pojem, pa je vseeno opredeljen kot nekaj, kar je posebnega pomena za širšo javnost in se vsakič skrbno tehta.
Po takšnem razumevanju bi recimo v primeru, da se preiskuje razlitje nevarne stvari v okolje, lahko bila lokacija takšnega razlitja "zadržana", saj bi njeno razkritje lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka. To bi sicer pomenilo veliko nevarnost za življenje in zdravje ljudi v okolici, vendar bi bila brez "izjeme od izjem" takšna informacija izvzeta iz sistema informacij javnega značaja, kar bi posledično pomenilo, da bi imela izvedba kazenskega postopka prednost pred zdravjem in življenjem ljudi.
Pri interesu javnosti torej ne gre za interes posameznika ali manjše skupine ljudi, temveč širše javnosti in javne koristi ter ga do neke mere lahko celo oblikujejo družbene vrednote. Tako menim, da teoretično obstajajo tudi višji oz. pomembnejši interesi, kot je izvedba kazenskega postopka. Kljub temu pa še vedno obstaja zgolj možnost, da bi takšno razkritje ogrozilo izvedbo kazenskega postopka, ni pa to gotovo dejstvo. Seveda pa bi bile tovrstne situacije izjemno redke in je razprava o njih predvsem teoretične narave.
Poseg v delovanje sodišča
Brez omenjene sodne odločbe bi po avtoričinem mnenju prišlo do neustavnega posega v neodvisnost sodstva, saj bi o tem, "ali je nek podatek pomemben za kazenski postopek, odločal upravni organ, čeprav gre za zadevo iz sodne pristojnosti". V primeru pritožbe zoper zavrnitev dostopa do informacije bi namreč o tem odločal Informacijski pooblaščenec.
Toda Informacijski pooblaščenec (IP) bi dejansko odločal le o tem, ali gre v danem primeru za informacijo javnega značaja ter ali obstajajo izjeme do dostopa. Nikakor pa ne bi presojal o "pomembnosti podatka za izvedbo postopka". In če bi razkritje takšne informacije lahko ogrozilo izvedbo kazenskega postopka, je avtomatsko podana izjema iz 6. točke 6. člena ZDIJZ in IP bi moral zavrniti dostop.
To je na podoben način tudi storil v primeru dostopa do vodnikov za sodnike (odločba), v katerem je IP ugotovil, da obstaja izjema po 11. točki 6. člena ZDIJZ.
IP pa pri tem nima zadnje besede. Četudi bi se IP kljub vztrajanju sodišča ali tožilstva, da obstaja možnost ogrozitve izvedbe kazenskega postopka, odločil drugače in dovolil razkritje informacije, ima tožilstvo ali sodišče možnost pritožbe oz. sprožitev upravnega spora. In tako se zadeva posreduje naprej na organ, ki pa je sodišče, in sicer Upravno sodišče. Tako zadeva pride nazaj v sodne vode. (2)
Torej Informacijski pooblaščenec ne odloča (dokončno), "ali je nek podatek pomemben za kazenski postopek". To je v končni fazi še vedno v pristojnosti sodstva.
O "škodljivosti" novele ZKP
Pred vrati je novela ZKP, ki med drugim določa, da "[v] skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah".
"Škodljivost" je tu izredno težko zaznati. Ta določba samo pove, da ima znotraj kazenskega postopka vsakdo dostop do informacij javnega značaja. Na podlagi ZDIJZ ta pravica na splošno že obstaja in načeloma integracija tega besedila brez sodbe X Ips 4/2020 ne bi smela biti potrebna.
Na ta način zakonodajalec zgolj preprečuje poskuse sodne veje oblasti po samovoljni interpretaciji zakonskih določb mimo namena, za katerega so bile sprejete. Gre za preprečevanje izkoriščanja gramatikalne razlage zakonskega besedila v nasprotju z njegovim namenom (nekdo bi temu lahko rekel tudi obid zakona). Zakonodajalec poskuša besedilo zakona konkretizirati do te mere, da bosta gramatikalna in teleološka razlaga dali enak rezultat.
Protest sodišča in tožilstva proti noveli ZKP se mi nasploh ne zdi logičen. Sprejemanje zakonodaje je naloga zakonodajne veje oblasti, naloga sodne pa je, da te zakone spoštuje, ne pa da se vpleta v njihovo sprejemanje. Nenazadnje tudi sodna veja oblasti ostro protestira proti vsakršnemu vmešavanju v njeno delo. V obravnavanem primeru celo proti strokovnemu vpogledu v njihovo opravljeno delo (pravnomočne sodne odločbe).
Predlagana sprememba pa sploh ne pomeni, da ima vsakdo vpogled v spise (sodne ali tožilske) in delovanje sodišč. Še vedno je najprej treba definirati, da gre v določenem primeru za informacijo javnega značaja. Potem je treba izključiti obstoj katere izmed izjem, nato pa obstaja še upravni spor, če se sodišče ali tožilstvo z odločitvijo ne strinjata. Ti postopki pa lahko trajajo tudi več let. V tem času pa je tudi kazenski postopek že končan (vsaj moral bi biti!) in ga posledično ni možno več ogroziti.
Sklep
Argumenti v navedenem prispevku me niso prepričali v pozitivne učinke sodbe X Ips 4/2020. Dostop do tožilskih spisov v (pred)kazenskem postopku ni bil mogoč že pred njo zaradi prej omenjenih izjem po ZDIJZ in enako velja tudi za spise v civilnih zadevah. ZDIJZ v 6., 7. in 8. točki 6. člena določa, da če bi razkritje informacije škodovalo izvedbi kateregakoli sodnega postopka, se dostop do te informacije zavrne. Torej dostop do informacij v nekončanem sodnem postopku de facto ni mogoč po ZDIJZ, ker dokler postopek ni končan, ga je vsaj teoretično še vedno mogoče ogroziti. Po dozdajšnji praksi IP pa konkretizacija takšne možnosti sploh ni potrebna, dovolj je že zgolj teoretična možnost in IP zavrne dostop (čeprav menim, da teoretična možnost ni dovolj, temveč bi morala biti grožnja tudi konkretizirana, ampak to bi že bila lahko tema za ločen članek).
Ko je postopek končan (pravnomočno), lahko posameznik po ZDIJZ zahteva dostop do podatkov, toda tudi v tem primeru se presoja narava podatka (ali je sploh IJZ) ter obstoj izjem. Če gre pri tem še za osebne podatke, potem je tukaj (trenutno) še ZVOP-1. Kmalu pa bo na voljo že tudi ZVOP-2, ki bo glede tega še bolj restriktiven.
Za odločanje o tem, ali gre za informacijo javnega značaja in ali gre za osebne podatke, je po prej omenjenih zakonih pristojen IP (seveda na prvi stopnji).
Posledica te sodbe torej ni nič večja varnost ali anonimnost tekočih sodnih zadev, ker je to bilo dovolj jasno določeno že prej, pač pa predvsem to, da je sedaj onemogočen dostop do pravnomočnih sodnih odločb (vseh, ne le kazenskih), ker so kot del spisa podrejene ZKP in ZPP, in ne več ZDIJZ. In to napako sedaj poskuša zakonodajalec odpraviti. S tem onemogočanjem se od izdaje omenjene sodbe naprej soočamo vsi, ki po ZDIJZ zahtevamo vpogled, pred njo pa ne. Zato trditev, da novo stanje ni posledica te sodbe, nikakor ne drži.
Če Vrhovno sodišče RS resno misli s trditvijo iz sporočila za javnost z dne 12. novembra 2020, da ta sodna odločba ne vpliva na javnost pravnomočnih sodnih odločb ter da ne morejo vplivati na njeno zmotno razlago, lahko to zelo enostavno popravi - z izdajo načelnega pravnega mnenja, s katerim bi jasno sporočilo, da se omenjena sodba ne nanaša na pravnomočne sodne odločbe.
Sodba X Ips 4/2020 torej sploh ni bila potrebna, saj je ZDIJZ v vseh pogledih ustrezno in vsebinsko popolno ščiti neutemeljene vpoglede v informacije javnega značaja. Nenazadnje pa je napačna tudi z vidika sodne prakse EU.
Pripravil: Gregor Zagozda, univ. dipl. pravnik
Direktor razvojnega odbora in vodja projektov v družbi Lexpera d.o.o.
____
(1) Glej primer Bavarian Lager, C-28/08 P, recital 56: "Med sprejetjema uredb št. 1049/2001 in št. 45/2001 ni minilo dolgo. Ti uredbi ne vsebujeta določb, ki bi izrecno predvidevale, da ena uredba prevlada nad drugo. Načeloma je treba zagotoviti njuno polno uporabo."
(2) Točno tak scenarij se je zgodil pred dvema letoma, ko se je AJPES uprl odločitvi IP, ker je menil, da določeni podatki kljub drugačni odločitvi IP ne smejo biti razkriti, in s tožbo tudi uspel (glej sodbo Upravnega sodišča I U 561/2017-37 z dne 22. avgusta 2018.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
