c S

Vrhovno sodišče RS v čudežni deželi

17.11.2020

Vrhovno sodišče RS kaže očitne znake demence. Najprej s sodbo X Ips 4/2020 javnosti zapre dostop do sodb. Ko stroka dvigne svoj glas, pa sodišče na svoji spletni strani pojasni, da smo vse to napačno razumeli in da delujejo popolnoma transparentno. Vendar ob zahtevi za dostop do sodbe, to zavrnejo in se sklicujejo na omenjeno sodbo. Vse to se dogaja znotraj istega sodišča. Kdo je tu dementen?

Po mojih izkušnjah je med digitalnimi pravnimi vsebinami najbolj uporabljana sodna praksa (to velja še posebej za sodnike in strokovne sodelavce na sodiščih). Seveda uporabniki (pravniki) pri svojem delu pogosto posegamo tudi po drugih vsebinah, kot so zakonodaja, komentarji zakonov, strokovni članki, knjige idr., vendar po nobeni tako pogosto in temeljito kot po sodni praksi.

To ni presenetljivo, saj pravniki iščemo konkretne rešitve, ki bi v skrajni sili zdržale tudi sodno presojo. Upravičeno namreč računamo na dosledno upoštevanje načela enakega varstva pravic, kar pomeni, da sodišča v enakih primerih odločajo enako.

V naši pravni ureditvi sodna praksa ni neposreden pravni vir (kot je to recimo v anglosaškem pravnem redu), so pa sodniki vseeno na podlagi ustavnega načela enakega varstva pravic vezani na obstoječe odločitve vsaj v tolikšni meri, da morajo v enakih primerih soditi enako, sicer bi kršili ustavne pravice. Da pa lahko ravnajo tako, morajo biti seznanjeni z ustaljeno sodno prakso oziroma mora ta najprej sploh obstajati.

Do letos smo za naše naročnike portala IUS-INFO precej pogosto zaprošali Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VSRS), da nam pošlje posamezne sodne odločbe, in pri tem nikoli ni bilo težav. Seveda je postopek trajal nekaj dni, saj je bilo treba odločbo najti in anonimizirati. Takšno sodelovanje je zgledno potekalo tako rekoč desetletja. Vse tako zaprošene odločbe so bile nato vključene tudi v zbirko sodnih odločb na spletni strani VSRS in bile s tem dostopne širši strokovni javnosti.

Na enak način so verjetno delovali tudi drugi komercialni ponudniki storitev in tako se je nabor tistih odločb, ki jih je sodišče izbiralo za objavo, širil na podlagi dejanskih potreb uporabnikov tovrstnih informacij. Te odločbe so dopolnjevale že objavljeno sodno prakso, saj so se običajno vsebinsko nanašale na že objavljene sodbe oziroma so razjasnjevale okoliščine njihovega nastanka.

Seveda takšen način objavljanja sodb ni bil najbolj idealen, je pa vseeno obstajala možnost, da je posameznik, ki je našel recimo odločbo VSRS in je brez nižjestopenjske odločbe ni mogel pravilno razumeti, lahko za to sodbo zaprosil in jo tudi dobil.

Alice in wonderland antique illustration Ko smo julija letos ponovno zaprosili za takšno sodbo, pa so se stvari zapletle. Od sodišča smo dobili zahtevo za dopolnitev zahteve tako, da bomo izkazali svoj pravni interes, skladno s 150. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). VSRS nas je v sklepu opozorilo na svojo nedavno odločbo X Ips 4/2020 iz maja 2020, v kateri je zavzelo stališče, da je ZPP specialni zakon v primerjavi z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), in ker je sodba del sodnega spisa, lahko dobi vpogled vanjo le tisti, ki mu uspe dokazati pravni interes po ZPP (sklep VII Pg 2371/2017 z dne 2. 9. 2020). Vpogled v sodbe tako od takrat naprej na podlagi ZDIJZ ni več mogoč.

Na dan končanja tega prispevka je VSRS na svoji spletni strani objavilo pojasnilo glede te določbe. V njem ugotavljajo, da se pojavljajo  zmotne razlage te sodbe v smislu, da se sodstvo z njo zapira javnosti. Trdijo, da ta sodba ni ničesar spremenila, da so zavezani k transparentnosti in še več. Na vse argumente sem  odgovoril v nadaljevanju tega prispevka in se na tem mestu ne bom spuščal vanje. Na sodišču poleg tega poudarjajo, da »[č]e torej navedeno področje ureja procesni predpis za delo sodišč in ne ZDIJZ, še ne pomeni, da so sodbe iz tega razloga postale nedostopne javnosti«. Na koncu pa so dodali, da »[n]a to, da se morda naknadno v posameznih primerih stališča Vrhovnega sodišča RS predstavljajo ali razlagajo zmotno, pa sodišče žal ne more vplivati«. Ali se hecajo? Se norčujejo? Ali lahko potem razložijo, zakaj njihov lastni sklep (prej omenjeni VII Pg 2371/2017) zapira dostop in se sklicuje na 150. člen ZPP? Torej si tudi sami napačno razlagajo svojo odločbo. Na koncu pa pripomnijo še, da je zavrnitev mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ali veste, kaj to pomeni? Po njihovih lastnih navedbah to pomeni:

–         28-odstotno možnost za uspeh,

–         148 EUR za takso + strošek odvetnika (vsaj 400 EUR za sestavo tožbe),

–         od 6 do 12 mesecev čakanja na odločitev in

–         ogromno zaupanja v to, da se upravno sodišče ne ustraši VSRS in odloči njim v prid.

Torej dobrih 500 evrov stroškov, leto dni čakanja, le četrtinska možnost za uspeh. To je po besedah VSRS transparentno sodstvo in zagotavljanje pravic. V naših koncih bi temu rekli »svašta!«. Sicer pa je to težko razumeti drugače kot aroganco, neupravičeno vzvišenost in odklop od realnosti.

Tisti, ki ste prebrali do tu in vas zanima se več »napačno razumljenih« podrobnosti, si vzemite eno dolgo kavo in berite naprej. Tiste, ki imate na tej točki že dovolj, pa popolnoma razumem.

Izvirni greh – odločba X Ips 4/2020

Povod za nastanek te odločbe je bila zahteva stranke za vpogled v tožilski spis, v katerem je sicer tožilstvo odstopilo od pregona zoper njo. Če sem besedilo razumel pravilno, je bil zoper stranko začet nov postopek, ki je bil povezan s prvotnim, in stranka je očitno upala, da bo v tistem, ki je bil prekinjen, mogoče našla kakšne olajševalne okoliščine oziroma argumente. Zoper to zahtevo pa je tožilstvo ugovarjalo, ker bi po njihovih besedah takšen vpogled »škodoval izvedbi kazenskega postopka«.

Skratka, zoper odločitev tožilstva je stranka sprožila upravni spor in deloma uspela, tako da bi tožilstvo moralo deloma razkriti zahtevane podatke, razen tistih, ki tudi po ZDIJZ niso primerni za razkritje. Nato je tožilstvo na VSRS naslovilo predlog za dopustitev revizije in predlagalo, naj dopusti revizijo zoper to sodbo zaradi pomembnega pravnega vprašanja. VSRS je temu predlogu delno ugodilo.

Tožilstvo je zatrjevalo, da med ZPP in ZDIJZ obstaja razmerje lex specialis in lex generalis ter da posledično to pomeni, da ZPP (lex specialis) razveljavlja ZDIJZ v obsegu, ko ta določa dostop do vsebin, ki jih ureja ZPP. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011) in sklep VSRS (Sklep Cpg 1/2011 z dne 18. 4. 2011). Ker sem bolj radovedne sorte, sem si ju podrobneje ogledal in opazil naslednja stališča citiranih sodišč:

-          Ustavno sodišče: »[…] se celo postavlja vprašanje, ali je v skladu z Ustavo takšna razlaga ZDIJZ, po kateri je mogoče tudi na njegovi podlagi, ne glede na specialno ureditev v procesnih predpisih, pridobiti dokumente iz sodnih in upravnih spisov. Vendar se Ustavnemu sodišču s tem vprašanjem v tej zadevi ni bilo treba ukvarjati

-          VSRS: »Veljavna zakonska ureditev sicer dopušča razlago, da je do dokumentov iz sodnega spisa možno dostopati tudi po določbah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ; Ur. l. RS, št. 24-900/2003), vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ZPP specialn(ejš)i predpis. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da bi glede na naravo dokumentov (gradiva) v sodnih spisih uporaba ZDIJZ utegnila biti sporna, saj lahko skladno z navedenim predpisom vsakdo, brez izkazovanja v zakonu utemeljenega interesa (ki ga predvideva tudi drugi odstavek 39. člena Ustave), pridobi dostop do podatkov sodnega spisa. Vendar pa to vprašanje presega domet odločanja v konkretni zadevi

VSRS je v konkretni zadevi celo dovolilo prepis sodbe, ne pa celotnega spisa. Stranka je na koncu izkazovala pravni interes po 150. členu ZPP in ne po ZDIJZ.

Skratka, navedbe tožilstva so milo rečeno na dokaj trhlih temeljih.

Sodišče prve stopnje, ki je bilo v tem primeru tožena stranka, se je ob svojih obrazložitvah sklicevalo na sodbo VSRS (sodba I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007), v kateri sodišče navaja: »Glede dostopa do informacij, ki so vključene v sodbe kazenskega sodišča ali odločbe o prekršku, in razmerje med Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), Zakonom o prekrških (ZP-1) ter ZDIJZ pritožbeno sodišče poudarja, da je tudi v tem primeru treba upoštevati, da gre za različne pravne temelje, na katerih se določeni podatki posredujejo in da med njimi ne velja razmerje splošnosti in specialnosti oziroma starejšega in novejšega predpisa

Na podlagi podanih argumentov je VSRS v zadevi X Ips 4/2020 odločilo (20. točka), da:

–         bo s to odločbo vzpostavilo nadaljnji razvoj sodne prakse (torej neke vrste precedens), skladen s prej omenjenimi odločitvami Ustavnega sodišča in VSRS, ki ju je navajalo tožilstvo,

–         iz omenjene kazenske zadeve zadevo razširi še na ZPP,

–         je bila sodba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, izdana v »specifičnih okoliščinah konkretnega primera« ter posledično za ta primer nerelevantna.

Tako je VSRS pri argumentaciji popolnoma »spregledalo«, da je Ustavno sodišče v citirani odločbi zavzelo stališče, da se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, ter da je VSRS v citirani odločbi navedlo, da to vprašanje presega domet odločanja v konkretni zadevi, saj je na koncu odločilo na podlagi izkazanega pravnega interesa in celo dovolilo prepis sodbe.

Dodatno pa je narobe povzelo sodbo, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje – VSRS povzema, da gre za odločitev, ki velja samo v tistem specifičnem primeru, čeprav sama odločba tega ne navaja, temveč daje vtis, da je bilo mišljeno čisto zares.

V 21. točki te famozne odločbe X Ips 4/2020, ki se je že kar sama okronala za precedens, sodišče tudi ugotavlja, da z dodatnim omejevanjem dostopa do sodb »ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega« in da »so z zakoni vzpostavljene tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« To ni nič drugega kot sprenevedanje ali odklop od realnosti, kajti zagotovo dobro poznajo dejansko stanje na tem področju.

Za vsak primer pa si vseeno poglejmo, kako to deluje v praksi …

Mit o javni razglasitvi sodne odločbe

ZPP v 322. členu določa, da kadar se sodba razglasi, se prebere izrek (ki za pravno stroko običajno ni relevanten) in na kratko se sporoči razloge za sodbo. Torej razglasitev je zanimiva le, če vas zanima, ali je sosed Franci res počel, kar mu očita tožilstvo, in ali je to počel s svojo ali sosedovo Micko. Za pravno stroko to po mojem mnenju nima nobene vrednosti. Razglasitev je verjetno takšna zato, ker je namenjena »ljudstvu«, ne pravni stroki. Seveda pa se ne razglasijo vse sodbe, še posebej v zapletenih zadevah, v katerih se sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno.

Ne nazadnje bi za pretekle primere potreboval časovni stroj, da bi se lahko udeležil tiste razglasitve ali javne obravnave, ki te v trenutnem primeru zanima, pa še takrat ne bi dobil relevantnih informacij.

Sklicevanje na razglasitev kot sredstvo zagotavljanja transparentnosti poslovanja delovanja sodišč je torej podobno, kot če bi rekli, da je javni prenos razglasitve sodbe, s katero je bil ameriški študent Otto Warmbier spoznan za krivega zločinov proti ljudstvu Severne Koreje, dokaz transparentnosti njihovega sodnega sistema. Oni so celo snemali celotno glavno obravnavo, vključno z razglasitvijo sodbe.


Še mit o javno objavljenih sodnih odločbah

Drži sicer trditev, da so postavljena pravila o objavi sodnih odločb, kot to navaja VSRS v obrazložitvi sodbe. Natančneje, v prvem odstavku 6. člena Sodni red določa, da »Vrhovno sodišče objavlja pomembne sodne odločbe v zbirki sodnih odločb, sprejeta pravna mnenja in načelna pravna mnenja pa v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča.« V drugem odstavku istega člena dodaja, da »Vrhovno sodišče objavlja obdelano sodno prakso sodišč na spletnih straneh sodstva«.

VSRS naj bi torej objavljalo vse pomembne sodne odločbe vseh sodišč v zbirki sodnih odločb. Žal pa to niti približno ne drži, saj so objavljene zgolj nekatere sodbe VSRS in višjih sodišč.

Zbirka sodnih odločb je dostopna na spletni strani www.sodisce.si. Med drugim pa so tu na voljo tudi letna poročila o delovanju sodišč. Če si ti dve zbirki pogledamo podrobneje, dobimo zanimiv pregled nad transparentnostjo delovanja sodišč in spoštovanjem predpisov, katerih namen je zagotavljanje transparentnosti njihovega delovanja. Številke za zadnjih pet let so zelo zgovorne:

Leto

2015

2016

2017

2018

2019

Vse rešene zadeve

1.002.000

950.000

892.000

853.000

850.000

Pomembnejše zadeve

150.000

135.000

132.000

127.000

123.000

Objavljeni dokumenti

12.324

11.068

10.932

10.469

9.553


V zadnjih petih letih so sodišča rešila približno 4.547.000 zadev. Od tega je bilo 667.000 pomembnih. Objavljenih pa je bilo vsega skupaj 54.346 dokumentov (odločb in sklepov). To je 1,2 odstotka vseh odločb oziroma 8,1 odstotka pomembnih odločb (pri tem predpostavljam, da zadeva pomeni neko odločitev, ki na koncu rezultira v sklepu, sodbi, odločbi ipd.).

Če iz podatkov za zadnjih pet let izračunamo letno povprečje in se osredotočimo samo na pomembnejše zadeve, ugotovimo, da je v povprečju letno obdelanih približno 133.000 pomembnejših zadev.

Na spletni strani www.sodisce.si je skupno objavljenih približno 183.000 dokumentov (odločb in sklepov). Najstarejši dokumenti so iz leta 1993. Objave torej segajo 27 let v preteklost. Glede na letno število pomembnih zadev to pomeni, da bi lahko bilo potencialno objavljenih 3.591.000 pomembnejših zadev.

Tako majhno število objav pa ni samo neizpolnitev obveznosti, ki jih sodišču nalaga Sodni red, temveč pomeni tudi, da je nemogoče dobiti ustaljeno sodno prakso. Objavljenih je zgolj 5 odstotkov vseh pomembnih zadev, v primerjavi s skupnim številom zadev pa govorimo o promilih.

Seveda je na tem mestu treba priznati, da v treh letih, odkar velja ta določba sodnega reda, na obstoječi način dela ni mogoče objaviti vseh manjkajočih odločb. Vendar glede na to, da je nominalno število objavljenih sodb v zadnjih petih letih iz leta v leto manjše, nič ne kaže, da bi si VSRS vsaj prizadevalo izpolniti svojo obveznost. Upravičeno bi namreč lahko pričakovali, da bi se v zadnjih letih število objavljenih sodb povečalo.

Enotna sodna praksa

Skrivanje sodnih odločb pa ima tudi širše pravne posledice. Ne gre le za omejevanje radovednosti širše javnosti ali omejevanje pravnikov pri njihovem delu. Dejstvo, da sodbe niso javno dostopne v zadostni meri, vpliva tudi na oblikovanje enotne sodne prakse – ta je pomanjkljiva ali pa sploh ne obstaja. Problematika neenotne sodne prakse je v pravnih krogih prisotna že dalj časa, kar je recimo temeljito ponazorjeno v 16 let starem članku z naslovom Usklajenost sodne prakse na višjih sodiščih v civilnih zadevah (Nina Betetto (2004), Podjetje in delo, št. 6-7, str. 1072–1077). V tem članku avtorica jasno prikaže, kako je sodna praksa neenotna že na ravni enega samega višjega sodišča. Kaj šele tako stanje pomeni za enotnost sodne prakse na ravni države ...

Sama neenotnost sodne prakse poleg tega ni samo tehnična težava sodišč in pravnikov na splošno. Širše gledano gre celo za kršitev ustavnih pravic. Enotna sodna praksa je namreč »vrednota ustavnega ranga (22. člen Ustave)« (vir: VSL, sodba II Cp 3324/2016 in sklep II Cp 874/2017).

V 22. členu Ustave RS je namreč zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Za uveljavljanje te pravice pa potrebujemo enotno sodno prakso. Kršitev take pravice se med drugim zgodi, če sodišče v določenem primeru s sodbo odstopi od ustaljene sodne prakse. Takšna kršitev pa je lahko uspešno sanirana na Ustavnem sodišču le, če obstaja enotna sodna praksa. Če je ni, Ustavno sodišče o takšni kršitvi ne more odločati (vir: Aleš Galič (2011), Ni možnosti za poseg Ustavnega sodišča, kadar ni enotne sodne prakse).

Poleg tega neenotna sodna praksa lahko pomeni kršenje pravice do pravičnega sojenja po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. V zadevi Mirković in drugi proti Srbiji, št. 27471/15 z dne 26. 6. 2018,je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo sledeče stališče: »Kriteriji, ki usmerjajo presojo Sodišča glede pogojev, v katerih so nasprotujoče si odločitve različnih domačih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, v nasprotju z zahtevo po pravičnem sojenju, vsebovano v 1. odstavku 6. člena Konvencije, so sestavljeni iz ugotavljanja, ali obstajajo 'globoke in dolgotrajne' razlike v sodni praksi domačih sodišč, ali domače pravo vsebuje mehanizme za razreševanje teh razlik, ali so ti mehanizmi bili uporabljeni, in če primerno, s kakšnim učinkom« (vir: Luka Vlačić (2018), Pravica do poštenega sojenja in neenotna sodna praksa nacionalnih sodišč, Pravna praksa, št. 30-31, str. 37–39).

Za konec pa poglejmo, kako gledajo na javnost sodnih odločb naši sosedje

Seveda pa k zavračanju vpogleda javnosti v sodne odločbe niso nagnjena samo naša sodišča. Podobne težave imajo tudi drugod. Tako so se s to problematiko pogosto srečevali tudi v Nemčiji, vendar so tam jasno stališče glede javnosti sodb in obvezne objave anonimiziranih sodb zavzeli tako Zvezno ustavno sodišče (Bundesverfassungsgericht, BVerfG), Zvezno upravno sodišče (Bundesverwaltungsgericht, BVerwG) kot tudi Zvezno sodišče (Bundesgerichtshof). Slednje je v odločbi Az. IV AR (VZ) 2/16 z dne 5. 4. 2017 zapisalo: »Sodišča morajo svoje civilnopravne odločbe običajno objaviti vsaj anonimizirano. Ta prenos prepisov odločb tretjim osebam je del javne naloge sodstva pri objavljanju sodne prakse. Pravila za pregled spisov, zlasti zahteva po pravnem interesu (par. 299 Zakonika o civilnem postopku), se ne uporabljajo« (vir: Urteile sind für alle da).

Tako kot ima pri nas ZPP v 150. členu zapisan pogoj za vpogled v sodni spis samo z izkazanim pravnim interesom, ima nemški ZPO (Zivilprozessordnung) v par. 299 popolnoma enako določbo, vendar je njihovo Zvezno sodišče jasno zapisalo, da se to pravilo ne uporablja za pridobitev anonimiziranih sodnih odločb.

Odločitve nemških sodišč so tako ravno nasprotne od odločitve VSRS v sodbi X Ips 4/2020, čeprav so nastale v enakih okoliščinah. Poleg tega je slovenska sodba tudi v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje v konkretnem primeru in VSRS v predhodnem primeru (sodba I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007).

Iz neznanih razlogov je VSRS dalo prednost več kot 60 let stari določbi (del 150. člena ZPP, na katerega se sklicuje VSRS, je bil v podobni obliki objavljen že v Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1957 – takrat v 139. členu), namesto da bi prilagodilo aktualnim pravnim smernicam ter družbenim in pravnim vrednotam, kot je storil preostali del razvitega sveta.

Na tem mestu se neizbežno pojavlja vprašanje, v katero smer se giblje naše Vrhovno sodišče. Očitno se iz evropske težnje po transparentnosti in javnosti giblje proti totalitarnim zaprtim sistemom ali celo v neka temačna pretekla obdobja, v katerih javnost delovanja sodstva ni bila ravno vrednota.

Mogoče se bomo pa naenkrat, tako kot Alica v čudežni deželi, zbudili in spoznali, da so bile vse zgolj sanje.

Pripravil: Gregor Zagozda, univ. dipl. pravnik
Direktor razvojnega odbora in vodja projektov v družbi Lexpera d.o.o.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.