Sprejem priznanja krivde (tudi) v primeru predloga za izločitev dokazov

Ko zakoniti, nepristranski in neodvisni sodnik v posamičnem kazenskem postopku izvaja svojo funkcijo, varuje z Ustavo in zakonom zagotovljene pravice posameznika, zoper katerega teče kazenski postopek. Sodnik oz. sodišče posamezniku v kazenskem postopku zagotavlja temeljna ustavnopravna jamstva:

- pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave in 2. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-O),³

- domnevo nedolžnosti po 27. členu Ustave in 3. členu ZKP,

- udejanja načelo zakonitosti v kazenskem postopku po 28. členu Ustave,

- zagotavlja uporabo pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave, prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi po 31. členu Ustave in 10. členu ZKP ter še mnoge druge pravice.

S tem, ko so bile zakonsko uvedene "skrajšane oblike" reševanja kazenskih zadev v imenu učinkovitejšega in hitrejšega reševanja, se je po eni strani nedvomno zmanjšala vloga sodnika, po drugi strani pa se je nedvomno zmanjšal tudi obseg jamstev obtoženca v kazenskem postopku. Vendar uvedba novih institutov procesnega prava hkrati ne pomeni, da bi postala vloga sodnika zgolj in le formalna v smislu, da bi bil sodnik le administrativni potrjevalec sporazuma o priznanju krivde oz. da bi le avtomatično sprejemal dana priznanja. Sodnik mora biti tudi pri izdaji sodbe na podlagi priznanja krivde prepričan, da bo sodba izražala resnični historični dogodek in da je obtoženi kriv. Presoja priznanja krivde mora biti vestna in poglobljena, kar sodniku zapovedujeta 27. člen Ustave in domneva nedolžnosti.

V rednem postopku sodišče namreč izpelje dokazni postopek, v katerem na predlog strank ali po uradni dolžnosti izvede dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, vsak dokaz posebej analizira in oceni, nato pa skupno analizira vse dokaze in ob ugotovitvi obstoja obtoženčeve kazenske odgovornosti in krivde ter olajševalnih in obteževalnih okoliščinah sprejme svojo odločitev.

Za razumevanje narave priznanja in vloge sodnika pri tem je treba poudariti, da je ZKP-K kljub uvedeni novosti še vedno ohranil načelo iskanja materialne resnice. Spremenjena so samo merila, kdaj šteti določena dejstva za ugotovljena.⁴ Sodnik mora ne glede na dano priznanje analizirati in presoditi dejstva, ki morajo biti resnična. Dano priznanje sodnika ne odvezuje te dolžnosti. Sodnikova ugotovitev dejstev je le eden od pogojev za sprejem priznanja. Tako uvedba obeh novih institutov s stališča iskanja materialne resnice vloge sodnika ni v ničemer spremenila (17. člen ZKP-K), ker ga ni odvezala lastne presoje dejstev, vsakega posebej in vseh skupaj. Zato dano priznanje obtoženega sodniku ne daje možnosti, da to presoja zgolj formalno, temveč mora kljub priznanju opraviti tudi vsebinsko kontrolo jasnosti in popolnosti danega priznanja, njegove prostovoljnosti, zavedanja obtoženca o naravi in posledicah danega priznanja in podprtosti priznanja z drugimi dokazi v spisu. Sodišče izda sodbo šele po tem, ko ugotovi resničnost dejstev, čeprav daje ZKP-K z uveljavitvijo obeh institutov večji poudarek soglasju strank kot merilu resničnosti dejstev.

Sodnika k presoji in analizi resničnosti dejstev zavezujeta Ustava in procesni zakon. V sodni dvorani to pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost danega priznanja, kar pomeni, da mora obtoženca temeljito izprašati o dejstvih in poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. Ustava in procesni zakon sodnika zavezujeta, da preveri obseg danega priznanja in njegovo nedvoumnost ter ugotovi, ali se dano priznanje nanaša na historičen dogodek, ki je opisan v obtožbenem aktu. Ta vidik je še toliko pomembnejši, če obtoženi navaja okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot navaja obtožbeni akt, oz. da obtoženi priznava druge vrste kaznivo dejanje ali drugo kaznivo dejanje. Zato ima sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde obtoženca kljub priznanju na podlagi 285.c člena ZKP še vedno meritoren značaj. Zakonska določba namreč od sodnika zahteva, da mora kljub jasnemu in popolnemu priznanju krivde obtoženega onkraj razumnega dvoma ugotoviti, ali je obtoženi kriv ali ne za dejanje, ki je predmet obtožbenega akta. To pa posledično pomeni, da mora sodnik v sklepu, s katerim priznanje krivde sprejme, jasno navesti, kateri so dokazi, ki dano priznanje podpirajo, in ali so po njegovi oceni zadostni za priznanje in sprejem krivde.⁵ ZKP namreč izrecno določa, da sodnik odloča o priznanju krivde po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP.

Če bi zakon sodnika želel odvezati lastne presoje dejstev v primeru obtoženčevega priznanja, potem ne bi v 285.c členu zapisal naslednjih njegovih dolžnosti:

- presoje, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja;

- ali je bilo priznanje dano prostovoljno;

- ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Procesni zakon namreč daje sodniku pooblastilo ne le za formalno kontrolo danega priznanja, temveč mora ta opraviti tudi vsebinsko-materialno kontrolo le-tega. Priznanje obtoženca tako sodnika ne zavezuje, da priznanje krivde zgolj avtomatično sprejme, temveč ga zavezuje, da presodi vse okoliščine, od katerih je odvisno, ali bo priznanje krivde sprejel ali ne.⁶ To pomeni, da v primeru priznanja krivde sodnik ni zgolj formalni potrjevalec danega priznanja obtoženca, temveč je dolžan na podlagi 285.c člena ZKP preveriti vse okoliščine, od katerih je odvisen sprejem priznanja krivde.

Glede na zakonsko ureditev je tako moč trditi, da se kljub danemu priznanju krivde obtoženca od sodnika še vedno zahteva iskanje materialne resnice. Spremenjena so le merila, kdaj šteti posamezna dejstva za ugotovljena.⁷ Tudi ko sodnik sprejme sodbo na podlagi priznanja obtoženca, mora biti prepričan, da je obtoženi storil kaznivo dejanje po očitku obtožbenega akta in da je za to dejanje tudi kriv. Z uvedbo instituta priznavanja krivde se tako niso spremenila merila pri iskanju materialne resnice, meritornem odločanju in poštenem kazenskem postopku, ampak je bil večji poudarek na soglasju strank.⁸

Vprašanje je, kako naj se sodnik loti preverjanja predpostavk po prvem odstavku 285.c člena ZKP. Dejstva, ki jih priznava obtoženi, bo sodnik štel za nesporna, vendar to sodnika hkrati ne odvezuje lastne presoje, h kateri ga zavezuje tudi 3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP. Ko in če sodnik ugotovi, da obtoženčevo priznanje ni podkrepljeno z dejstvi in dokazi, je dolžan priznanje krivde zavrniti. Zaradi tega je na podlagi tretje točke drugega odstavka 39.člena ZKP dolžan predsedniku sodišča predlagati svojo izločitev iz nadaljevanja kazenskega postopka, predsednik sodišča pa je sodnika dolžan izločiti iz nadaljnjega odločanja o obtožbenem aktu.

Priznanje krivde obtoženca sodnika tudi ne odveže dolžnosti po zelo dobri seznanitvi z vsebino zbranega spisovnega gradiva povsem na enak način, kot če bi v taisti kazenski zadevi opravil dokazni postopek; sodnik mora poznati tudi morebitne šibke dele obtožbenih trditev. Vestno in nepristransko mora sodnik oceniti vso zbrano procesno gradivo, tisto, ki je obtožencu v korist, in tisto, ki mu je v škodo. Kljub danemu priznanju mora sodnik opraviti podrobno oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, opraviti mora torej materialno, in ne zgolj formalno kontrolo danega priznanja, obtoženca izprašati o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja, šele nato pa preveriti, ali je dano priznanje krivde jasno in popolno. Obveznost sodnika je preveriti nedvoumnost in obseg priznanja ter ali se priznanje nanaša na kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožbenem aktu.

To je še posebej pomembno, če obtoženi navaja okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na drugačen način, kot izhaja iz obtožbenega akta.⁹ Jasnost in popolnost priznanja mora sodnik preveriti neposredno z zaslišanjem obtoženca, pri čemer je dolžan zagotoviti postopkovno pravičnost, prostovoljnost sodelovanja v pogajanjih,¹⁰ preveriti prostovoljnost danega priznanja krivde in zavedanje obtoženca o njegovih posledicah. To dolžnost pa mora sodnik pojasniti obtožencu s preprostimi besedami (pojasnjevalna dolžnost), ki so jasne vsakomur. Priznanje ima namreč materialne, procesne in sankcijske posledice. S priznanjem se obtoženi odreka številnim jamstvom v kazenskem postopku, zato je pomembno, da je obtoženi s tem seznanjen in da razume posledice danega priznanja krivde.

Še pomembnejša je pojasnjevalna dolžnost, če obtoženi na predobravnavnem naroku nima zagovornika in krivdo za obtožbene očitke prizna že tedaj. Sodnik mora temeljito preveriti razumevanje obtoženca o posledicah danega priznanja, jasnost in popolnost danega priznanja. Procesni zakon nima določb, ki bi sodnike zavezovale k takšnemu postopanju, vendar si drugače ni mogoče predstavljati dolžnosti sodnika, ki ga še vedno zavezujeta načelo iskanja materialne resnice in domneva nedolžnosti.

Sodnik je torej najbolj aktiven v postopku preverjanja priznanja krivde in povsem enako velja tudi za njegovo vlogo pri preverjanju sporazuma o priznanju krivde. Tudi sporazum o priznanju krivde lahko sodnik sprejeme samo, če na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj presodi, da so očitki iz obtožbenega akta resnični in je pri tem prepričan o krivdi obtoženega.¹¹ Tudi za sprejem sporazuma o priznanju krivde ne zadošča le listina o priznanju krivde obtoženega, ki jo je podpisala stranka, temveč je vloga sodnika preverjanje obstoja pogojev iz 450.a-c člena ZKP in vsebinskih pogojev po 285.c členu ZKP. Če sodnik opusti preverjanje pogojev ali zmotno ugotovi, da so pogoji za sprejem krivde podani, zagreši kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ker je kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Andreja Sedej Grčar: Sprejem priznanja krivde (tudi) v primeru predloga za izločitev dokazov

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 26, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------------
Opombe: