Odškodninska odgovornost delodajalca delavcu za škodo, ki delavcu nastane po krivdi tretjega

V času zaposlitve na Višjem delovnem in socialnem sodišču (v nadaljevanju VDSS) sem se pri pisanju sodb kar nekajkrat srečala s tovrstnimi odškodninskimi primeri delavcev. Ne zdi se mi pravično, da v primerih poškodbe s strani tretje osebe, ki se delavcu pripeti na delu ali v zvezi z njim, riziko nastale škode nosi delavec, ki je sicer šibkejša stranka v delovnem razmerju. Prav varstvu delavca kot šibkejše stranke je zakonodajalec posvetil več pozornosti z varovalno noto nekaterih institutov v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1)³ ter na drugi strani s procesnimi kavtelami, ki veljajo v postopkih med delavci in delodajalci. O teh se nenazadnje odloča pred specializiranimi (delovnimi) sodišči. Zato menim, da bi bilo v tovrstnih odškodninskih sporih treba spremeniti sodno prakso, ki trenutno ne sledi temeljnemu načelu delovnega prava "in favorem laboratoris".

Tako kot v vsakem (pogodbenem) razmerju tudi v delovnem lahko pride do škode in poškodb udeležencev. Ko se delavec poškoduje pri opravljanju dela, mu delodajalec za nastalo škodo odgovarja po splošnih pravilih odškodninskega prava - po načelih krivdne ali objektivne odgovornosti. Vprašanje odškodninske odgovornosti je v delovnem pravu torej urejeno po splošnih načelih civilnega prava. Strinjam se z naziranji, da je določba 179. člena ZDR-1 pravzaprav nepotrebna.⁴ Odškodninska odgovornost delodajalca nasproti delavcu namreč ni nič drugače ali ugodneje urejena za delavca kot za tretjo osebo - še več, tretja oseba lahko naperi odškodninski zahtevek zoper delodajalca, če ji je delavec v okviru opravljanja svojega dela povzročil škodo, kar je posebej urejeno v 147. členu obligacijskega zakonika (OZ)⁵ (institut odgovornost za delavce). Medtem pa v obstoječi ureditvi (ne v OZ ne v ZDR-1 pa tudi ne v drugem zakonu) ni posebnega instituta odgovornosti delodajalca delavcu za škodo, ki mu jo v zvezi z opravljanjem dela za delodajalca povzroči tretja oseba.

Kot že navedeno, takih primerov ni malo. Če delavcu škoda nastane pri delu zaradi ravnanja sodelavca oziroma delavca drugega podjetja, s katerim prihaja delavec pri opravljanju svojega dela v stik, mu za škodo (poleg neposrednega oškodovalca) odgovarja delodajalec ali drugo podjetje na temelju odgovornosti za (svoje) delavce. V preostalih primerih, ko škodo delavcu povzroči druga oseba, s katero pride v stik delavec pri opravljanju svojega dela, mu za nastalo škodo odgovarja zgolj ta oseba kot povzročitelj, če je ta delavcu sploh znana. Delodajalec je v takem primeru prost odgovornosti - seveda, če mu ni možno očitati krivdne ali objektivne odgovornosti. Takšna ureditev kaže na pravno neenakost delavcev, ki utrpijo poškodbo pri opravljanju svojega dela za delodajalca zaradi ravnanja tretje osebe. V primeru neznanega povzročitelja delavec namreč ne bo uspel uveljavljati odškodnine, pa tudi sicer bo pot do nje precej težja kot v primerih, kadar delavcu v okviru odgovornosti za svoje delavce odgovarjajo pravne osebe, ki imajo svojo odgovornost ponavadi zavarovano.

Konec maja 2021 je bilo v Sloveniji približno 897.000 delovno aktivnih oseb, od tega je bilo zaposlenih nekaj več kot 801.500, samozaposlenih pa nekaj več kot 95.400.⁶ Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je mnogo samozaposlenih oseb t. i. ekonomsko odvisnih oseb v smislu ZDR-1, kar pomeni, da uživajo omejeno delovnopravno varstvo. Skoraj polovica prebivalstva v Sloveniji je torej vključena v delovna razmerja in s tem izpostavljena nevarnostim poškodb pri delu, ki lahko korenito posežejo v ekonomsko-socialni položaj delavca - včasih tudi trajno. Glede na navedeno menim, da bi bilo treba vprašanje odgovornosti delodajalca delavcu za škodo, ki temu nastane pri delu zaradi ravnanja tretje osebe, obravnavati aktivneje in v luči osnovnih vodil delovnega ter odškodninskega prava.

Iz sodne prakse prvostopenjskih sodišč in VDSS je bilo zadnja leta v tovrstnih primerih zaznati težnje po prisojanju odškodnine, ker se je razpravljajočemu sodniku to zdelo pravično in primerno glede na naravo in specifike delovnega razmerja. Tako so poskušali nekateri sodniki širiti polje dolžne skrbnosti delodajalcev ali pa dejanje tretje osebe prištevati v okvir nevarne dejavnosti. A tovrstnim "poskusom" širjenja pojma odškodninske odgovornosti delodajalca ni bilo naklonjeno VS RS, ki pri odločanju izhaja iz splošnih načel civilnega prava in vztraja pri stališču, da delodajalcu v takih primerih ni mogoče očitati niti krivdne niti objektivne odgovornosti, hkrati pa se VS RS zavzema za zelo ozko dojemanje nevarne dejavnosti oziroma nevarne stvari.

Pri sojenju je tako prihajalo do različnih odločitev v dokaj podobnih primerih (tudi v odvisnosti od tega, ali je bila vložena revizija ali ne), kar je z vidika pravne varnosti nedopustno. Na drugi strani tudi delodajalčevih dolžnih skrbnosti ne gre širiti v nedogled, saj z nalaganjem vedno novih dolžnosti (ki so lahko glede na delodajalčevo dejavnost tudi neracionalne ali nesorazmerne) lahko grobo posežemo v pravno varnost delodajalcev in načelo svobodne gospodarske pobude.

Izpostavljam nekaj primerov, v katerih so delavci škodo utrpeli v času opravljanja svojega dela in v zvezi z njim na delovnem mestu in v delovnem času ter v katerih je po vloženi reviziji VS RS presodilo, da odškodninska odgovornost delodajalca ni podana - ravno ti primeri so predstavljali bistveno izhodišče moje raziskave:

- prodajalko⁷ in receptorja⁸ je na delovnem mestu med opravljanjem dela poškodoval ropar;

- mestnega redarja je poškodoval občan, ki je bil nezadovoljen z izrekom kazni,⁹ ipd.

V navedenih primerih je VDSS odločilo, da delodajalec delavcu odškodninsko odgovarja, a je VS RS takšne odločitve razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je VDSS v novejšem, podobnem primeru poškodbe prodajalke s strani roparja že upoštevalo stališča VS RS in zahtevek zavrnilo.¹⁰

V malo starejši sodni praksi, ko je VS RS sicer širše razlagalo pojem nevarne dejavnosti, sem našla dva primera sodb nižjih sodišč, ki ustrezata argumentaciji, za katero se zavzemam v tem delu. Kot izhaja iz dostopnih podatkov, v nobenem od navedenih primerov revizija ni bila vložena, zato se o teh odločitvah VS RS ni izreklo. Višje sodišče v Ljubljani je tako v primeru policista,¹¹ ki ga je poškodovala oseba, ki jo je obravnaval, zaključilo, da za policistovo škodo objektivno odgovarja država. Pojasnilo je, da

Sodišče je še pojasnilo, da bi "nasprotna razlaga izvotlila namen instituta objektivne odgovornosti". Navedena obrazložitev v naši sodni praksi predstavlja bolj kot ne osamljen primer. Podobno je v korist delavca sodišče široko razlagalo pojem nevarne dejavnosti v zadevi Pdp 60/2010.¹² V tej zadevi je VDSS delo elektrotehnika, ki je odjemalcu prišel odklopit elektriko zaradi neplačila položnic, štelo za nevarno delo. Pojasnilo je, da

Sodišče je odločilo, da delavcu za škodo, ki mu je pri tem delu nastala, delodajalec objektivno odgovarja.

Trend sodne prakse, da je treba tudi pojem nevarne dejavnosti oziroma nevarne stvari razlagati (vedno bolj) ozko in striktno, pa je v zadnjem času na podlagi več razveljavljenih odločitev dosegel tudi VDSS kot specializirano sodišče (ki je sicer, kot že izpostavljeno, v preteklosti večkrat skušalo najti temelj za odškodninsko odgovornost delodajalca).

V zadevi Pdp 631/2019¹³ je VDSS zaključilo, da delodajalec ne odgovarja delavcu za poškodbo, do katere je prišlo pri razkladanju visokega in težkega tovora (približno 670 kg) s tovornjaka, ki ga je voznik pripeljal k naročniku. Viličarist, ki je bil zaposlen pri naročniku, z viličarjem ni dosegel vseh palet, zato je delavec na njegovo prošnjo tovor pričvrstil z zategovalnim pasom, da bi se lahko potegnil do roba in se nato dvignil z viličarjem. Ko je viličarist tovor povlekel, se je ta prevrnil in zadel tožnika, ki je padel s prikolice tovornjaka in se poškodoval. Sodišče je zaključilo, da je nezgoda posledica viličaristovega nespoštovanja prepovedi vlečenja tovora z viličarjem in tožnikovega nespoštovanja ukrepov za varno delo, zato je delodajalca popolnoma oprostilo odgovornosti. Sodišče je svojo odločitev o popolni ekskulpaciji delodajalca sprejelo kljub ugotovitvi, da je delodajalec občasno v določenih primerih dopuščal tak način razkladanj, kar je skladno s sodno prakso temelj za subjektivno odgovornost delodajalca.

V zadevi VS RS VIII Ips 27/1995 je bilo npr. razsojeno, da delavcu za škodo, ki jo je ta utrpel pri nepravilnem raztovarjanju tovornjaka, odgovarja delodajalec - ker je bil seznanjen s takim nepravilnim načinom razkladanja in ni poskrbel, da bi delavec ravnal po ustreznih varstvenih ukrepih in normativih in jih pravilno uporabljal. Glede na navedeno spreminjanje sodne prakse lahko zaključimo, da se polje pojmovanja odškodninske odgovornosti delodajalca v zadnjem času močno oži.

Navedeni primer poškodbe delavca, ki je (v nasprotju s pravili za varno delo) pomagal viličaristu, v polni razsežnosti pokaže pomanjkljivost trenutne ureditve (oziroma pravilneje: sodne prakse) na področju odškodninske odgovornosti delodajalca delavcu. V primeru poškodbe viličarista, za katero bi bil odgovoren delavec, bi namreč isti delodajalec odškodninsko odgovarjal viličaristu, ker ga je poškodoval delavec med opravljanjem dela zanj. V nasprotni oziroma obratni smeri pa taka odgovornost delodajalca ne obstaja. Podobno je tudi v primeru varnostnikov, ki se zapletejo v pretep s stranko oziroma gostom. Slednjemu namreč za nastalo škodo odgovarja varnostnikov delodajalec, varnostniku kot delavcu pa ne - čeprav mu je škoda nastala na delu in v zvezi z delom.

Stranki v delovnem razmerju nista v enakopravnem položaju. Delavec je delodajalcu podrejen in od njega osebno odvisen zaradi dela po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom ter vključenosti v delodajalčev organizacijski in proizvodni delovni proces. Tudi glede na finančne, kadrovske in druge možnosti je delavec v podrejenem oziroma šibkejšem položaju.¹⁴ Dodaten argument, ki kaže na premoč delodajalca v razmerju nasproti delavcu, pa je tudi dejstvo, da je delodajalec tisti, ki pripravi besedilo pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s čimer pogajanja med strankama ponavadi ne tečejo.

Po trenutni sodni praksi torej delavec nosi ves riziko ter posledice ravnanj tretjih oseb, ki so dejansko uperjena zoper delodajalca in njegovo dobrino ali dejavnost, delavec pa je pri takšnih škodnih dogodkih le kolateralna škoda. Menim, da takšno naziranje ni pravilno, pa tudi ne pravično. Poleg že naštetih specifik delovnega razmerja, predvsem položaja delavca kot šibkejše stranke, bi bilo v tovrstnih sporih treba upoštevati dejstvo, da delavec predstavlja delodajalca in opravlja delo zanj, v njegovem interesu in v njegovo korist, ki je zagotovo višja od tiste, ki jo delavcu predstavlja plačilo za opravljeno delo.

Da bi bilo treba spremeniti obstoječo sodno prakso v zvezi s primeri, v katerih delavca pri delu poškoduje tretja oseba, je v preteklosti izpostavila že doc. dr. Špelca Mežnar.¹⁵ Predlagala je, da bi šteli osebe, s katerimi delavec redno prihaja v stik med opravljanjem svojega dela, v krog profesionalnega tveganja delodajalca, zato bi delodajalec zanje odgovarjal enako kot za svoje zaposlene. Tudi mag. Tanja Pustovrh Pirnat se je v svojem članku¹⁶ zavzemala za spremembo ureditve odškodninske odgovornosti delodajalca v smeri, ki bi upoštevala podrejenost delavca in dejstvo, da delo opravlja za tujo (delodajalčevo) korist.

Nekateri drugi avtorji¹⁷ sicer menijo, da ima delavec kot oškodovanec možnost odškodnino uveljavljati od resničnega oškodovalca oziroma iz posebne povrnitvene sheme skladno z Zakonom o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Navedena ureditev po mojem mnenju ne pokrije vseh primerov, v katerih delavec na delovnem mestu utrpi škodo zaradi ravnanja tretjega, saj včasih storilec delavcu niti ni znan.

Zato je za tovrstne škodne primere potrebna drugačna razlaga obstoječe ureditve odškodninske odgovornosti delodajalcev za škodo, ki jo delavcu povzroči tretja oseba, oziroma celo drugačna zakonska ureditev tega instituta. Sodna praksa je živa stvar, ki odseva trenutne družbene razmere in prevladujoče vrednote, zato lahko v okviru (pomanjkljivih) pravnih pravil zapolni marsikatero vrzel, na katero je zakonodajalec pozabil ali jo uredil nejasno. Že večkrat omenjeni institut odgovornosti delodajalca za delavce, ki bo predstavljen v nadaljevanju, še posebej pokaže oziroma izpostavi pravno praznino v delu, ki bi urejala odškodninsko odgovornost delodajalca delavcu, ko mu škoda nastane pri delu zaradi ravnanja tretjega. Delodajalec je ekonomsko močnejši od delavca, zato bo oškodovancu (tretji osebi) bistveno lažje izterjati odškodnino od njega kot od delavca, ki mu je škodo povzročil. Ko pa tretja oseba pri opravljanju dela poškoduje delavca, ta nima možnosti, da bi lahko povrnitev škode terjal od ekonomsko močnega delodajalca (ki bi se nato lahko ukvarjal z regresnim zahtevkom od dejanskega povzročitelja, če je ta sploh znan). Bistvo delovnega prava, ki je v načelu in favorem laboratoris, v tem pogledu torej ni upoštevano.

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Saša Mevec Pušnik, Odškodninska odgovornost delodajalca delavcu za škodo, ki delavcu nastane po krivdi tretjega
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 13, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------------------------------