Več držav članic EU razmišlja o zakonodajnih ukrepih za urejanje civilne odgovornosti za področje umetne inteligence, zato bodo države članice v primeru neaktivnosti EU svoja nacionalna pravila o odgovornosti prilagodile izzivom umetne inteligence, kar pa bi lahko povzročilo nadaljnjo razdrobljenost in višje stroške za podjetja v EU.
Evropska komisija je 28. septembra 2022 pripravila Predlog direktive o prilagoditvi pravil o nepogodbeni civilni odgovornosti umetne inteligence (Direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence). Predvidena reforma EU je dvojna, saj so nujni tudi posegi v obstoječo Direktivo 85/374 o odgovornosti za proizvode z napako. Oba predloga direktiv bi predstavljala učinkovit sistem uveljavljanja odškodninske odgovornosti na področju umetne inteligence, saj bi prvi predlog pokrival krivdno odgovornost, drugi pa nekrivdno produktno. Uporaba tehnologij umetne inteligence je v EU še vedno razmeroma nizka, saj trenutna stopnja sprejetja takšnih tehnologij s strani evropskih podjetij po raziskavi Evropske komisije v letu 2020 znaša le 13 odstotkov.2 Razlog za to anketirana podjetja vidijo v pomanjkanju novih zakonov ali predpisov na področju odgovornosti za škodo, ki jo povzroča umetna inteligenca. Na podlagi takšnih rezultatov Evropska komisija obravnava izzive, povezane z odgovornostjo tehnologij umetne inteligence, da bi povečala zaupanje v tovrstne tehnologije.
Predlog direktive3 poskuša harmonizirati nacionalne odškodninske sisteme, ki temeljijo na krivdi, v zvezi z zmanjšanjem dokaznega bremena, zato da bi imeli oškodovanci enako raven pravnega varstva kot v primerih brez umetnointeligenčnih sistemov. Uporabljena so različna orodja, ki so v nacionalnih zakonodajah že na voljo za zmanjšanje dokaznega bremena tožnikov, saj je treba zaradi opisanih posebnih težav z umetno inteligenco z njihovo pomočjo na novo vzpostaviti ravnotežje interesov tožečih in toženih strank.4 Ta predlog direktive ciljno usmerjeno in sorazmerno zmanjšuje dokazno breme z uporabo "razkritja dokazov" in "izpodbojnih domnev".5
V zvezi z razkritjem dokazov (3. člen) je določeno, da lahko sodišče odredi razkritje zadevnih dokazov o specifičnih umetnointeligenčnih sistemih velikega tveganja,6 za katere sumi, da so povzročili škodo. Zahtevo za dokaze, ki mora biti podprta z dejstvi in dokazi, ki kažejo na verodostojnost zahtevka, se naslovi na ponudnika ali na uporabnika umetnointeligenčnega sistema. Če tožena stranka zahtevi za razkritje ne ugodi, nastopi domneva o neizpolnjevanju dolžnosti skrbnega ravnanja.
Četrti člen predloga direktive pa uvaja izpodbojno domnevo vzročne zveze v primeru krivde,7 s katero se razrešujejo težave tožečih strank pri dokazovanju vzročne zveze med neizpolnjevanjem dolžnosti skrbnega ravnanja in izhodnimi podatki, ki jih ustvari umetnointeligenčni sistem, ali dejstvom, da umetnointeligenčni sistem ni ustvaril izhodnih podatkov, kar je povzročilo škodo. Za domnevo morajo biti izpolnjeni trije pogoji:
1. da je tožeča stranka dokazala opustitev dolžne skrbnosti ali pa je sodišče ugotovilo krivdo zaradi neizpolnjevanja dolžnosti skrbnega ravnanja v zvezi z razkritjem dokazov,
2. da se na podlagi okoliščin primera šteje za razumno verjetno, da je krivda vplivala na izhodne podatke umetnointeligenčnega sistema, in
3. da je tožeča stranka dokazala, da so izhodni podatki, ki jih je ustvaril umetnointeligenčni sistem, povzročili škodo.
Pri umetnointeligenčnih sistemih velikega tveganja je mogoča izjema od domneve vzročnosti, kadar tožena stranka dokaže, da je tožeči stranki na voljo dovolj dokazov in strokovnega znanja, da dokaže vzročno zvezo. Če ne gre za umetnointeligenčni sistem velikega tveganja, pa se uporabi domneva vzročne zveze le, če sodišče ugotovi, da je za tožečo stranko vzročno zvezo "težko dokazati".8
Predlog nove direktive o odgovornosti za proizvode z napako (v nadaljevanju: predlog PLD)9 bi v prihodnje nadomestil sedanjo Direktivo Sveta 85/374/EGS, ki ureja nekrivdno odgovornost proizvajalca za škodo, ki jo povzroči proizvod z napako. Upoštevaje predstavljene izzive, predlog spreminja definicijo proizvoda tako, da zajema tudi programsko opremo,10 vključno s sistemi umetne inteligence,11 ne glede na to, ali je ta fizično na napravi ali pa proizvod do nje dostopa preko storitev v oblaku. Oškodovancu ne bo treba dokazovati krivde proizvajalca, ki je po predlogu lahko tako proizvajalec strojne opreme kot tudi ponudnik ali razvijalec programske opreme,12 oz. subsidiarno druge osebe po 7. členu predloga.13...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Alen Kerkoč, Luka Jager, Predlog direktive EU za urejanje civilne odgovornosti umetne inteligence
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 11-12, 2023
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
