Imenovanje predsednika vrhovnega sodišča v luči načela delitve oblasti

Predsednik vrhovnega sodišča ima v primerjavi s predsedniki ostalih sodišč poseben položaj in številne pristojnosti, ki so raztresene po različnih zakonih.¹ Med drugim:

- na sodiščih vseh stopenj nadzoruje opravljanje zadev sodne uprave,

- od sodnega sveta zahteva oblikovanje mnenja o določenih vprašanjih,

- se lahko na povabilo sodnega sveta udeleži njegove seje in na njej razpravlja ter postavlja vprašanja kandidatom za predsednike sodišč,

- je pobudnik disciplinskega postopka zoper posameznega sodnika, ne glede na to, ali gre za vrhovnega sodnika ali sodnika, ki sodniško funkcijo opravlja na sodišču nižje stopnje,

- lahko sodniku izreče suspenz,

- poda lahko zahtevo za obravnavo zadeve pred komisijo za etiko in integriteto,

- s soglasjem ministra za pravosodje po predhodnem mnenju predsednika sodišča določi število sodniških mest na posameznem sodišču ter specializiranih oddelkih,

- določi število sodnikov porotnikov pri posameznem sodišču,

- s soglasjem sodnega sveta sprejme politiko zaznavanja in obvladovanja korupcijskih tveganj,

- skupaj s sodnim svetom in ministrom za pravosodje na sestankih s predsedniki sodišč obravnava predloge in realizacijo sprejetih letnih programov dela,

- odloča o zahtevah za pregled poslovanja sodišča v določeni zadevi,

- sodnikom in javnim uslužbencem podeljuje priznanja za delovne uspehe,

- v primeru naravnih in drugih nesreč odredi posebne ukrepe za nemoteno delovanje sodstva,

- odloča o predlogih za dopustitev kontrole pisem in drugih pošiljk ter predlogih za nadzorovanje in snemanje telekomunikacij in nadzorovanje telekomunikacij z izpisom telekomunikacijskega prometas

- ter seveda sklicuje občne seje vrhovnega sodišča.

Bolj ko vse suhoparno naštete zakonske pristojnosti, ki jih ima predsednik vrhovnega sodišča, njegovo funkcijo zaznamuje dejstvo, da je neke vrste simbolna figura slovenskega sodstva. Je namreč tisti, ki predstavlja sodstvo v javnosti, nastopa v medijih, zlasti pa zastopa tretjo vejo oblasti v razmerju do izvršilne in zakonodajne oblasti. Predsednik vrhovnega sodišča lahko z avtoriteto, ki je ne črpa iz same funkcije, temveč iz svoje strokovne in osebne integritete, ter z dejanji, nastopi in izjavami v javnosti v veliki meri pripomore k ugledu sodstva v očeh uporabnikov njegovih storitev in h krepitvi njegovega položaja kot samostojne in neodvisne oblasti v razmerju do političnih vej oblasti.

Do leta 2010, ko se je začela uporabljati novela Zakona o sodiščih,² je predsednike vseh sodišč razen predsednika vrhovnega sodišča imenoval in razrešil minister za pravosodje na predlog sodnega sveta. Po spremenjeni ureditvi predsednike sodišč imenuje sodni svet. Nova pristojnost je znatno okrepila položaj sodnega sveta v razmerju do izvršilne veje oblasti.³ Kljub spremembi minister svoje vloge pri imenovanju predsednikov ni povsem izgubil: izdelati mora predhodno mnenje o kandidatu,⁴ na katerega sodni svet seveda ni vezan, poleg tega pa ima pravico sodelovati pri razgovoru na sodnem svetu in kandidatom postavljati vprašanja.⁵

V postopku imenovanja predsednika vrhovnega sodišča ostajajo pristojnosti ministra za pravosodje tako kot celoten postopek njegovega imenovanja že od sprejema ZS nespremenjene. Položaj predsednika vrhovnega sodišča je v primerjavi s položajem ostalih predsednikov specifičen. Ne le ker ima predsednik vrhovnega sodišča številne zakonske pristojnosti, ki jih ostali predsedniki sodišč nimajo, temveč in predvsem zato, ker je, kot že rečeno, simbolni primus slovenskega rednega sodstva in (ne)formalni predstavnik tretje veje oblasti.

Predsednika vrhovnega sodišča imenuje državni zbor na predlog ministra za pravosodje po predhodnem mnenju sodnega sveta in občne seje vrhovnega sodišča za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.⁶ V njegovo imenovanje so torej vključene vse tri veje oblasti - vrhovno sodišče, minister za pravosodje, državni zbor in še sodni svet. Ključno vlogo pri tem imata minister za pravosodje, ki kandidata predlaga oziroma ne predlaga v izvolitev, in državni zbor, ki kandidata izvoli. Kljub ugodnemu mnenju občne seje in sodnega sveta minister posameznega kandidata ni dolžan predlagati v izvolitev državnemu zboru, pa tudi če ga predlaga, ga državni zbor ni dolžan izvoliti. In obratno; če občna seja vrhovnega sodišča ali sodni svet določenega kandidata označita za neustreznega opravljanja funkcije predsednika vrhovnega sodišča, ga minister za pravosodje lahko še vedno predlaga v izvolitev in ga državni zbor lahko tudi izvoli na mesto predsednika vrhovnega sodišča.

Predlagalna vloga ministra za pravosodje je v določenih segmentih podobna predlagalni vlogi predsednika republike pri kandidaturi ustavnih sodnikov: četudi občna seja vrhovnega sodišča in sodni svet še tako podpirata določenega kandidata, ta ne bo postal predsednik vrhovnega sodišča, če ne bo imel podpore izvršilne veje oblasti. Podobno kot kandidat ne bo postal ustavni sodnik, če ga v izvolitev državnemu zboru ne bo predlagal predsednik republike.⁷ Obe odločitvi - predlog predsednika republike za izvolitev ustavnega sodnika in predlog ministra za pravosodje - sta neke vrste vmesna politična akta, ki v sebi nosita že nekatere elemente odločitve.⁸ Oba predlagatelja lahko torej diskvalificirata posameznega kandidata, s samo vložitvijo predloga pa ne v enem ne v drugem primeru še ne nastopijo pravne posledice izvolitve. Zadnjo besedo o izvolitvi ustavnega sodnika in predsednika vrhovnega sodišča ima namreč, kot že rečeno, državni zbor.

Funkcija predsednika vrhovnega sodišča sodi v področje sodne uprave, vendar pa ne predstavlja pravice oziroma pravne koristi posameznika, temveč se po svoji naravi bolj približuje privilegiju, ki pripada sodniku, ki v največji možni meri izpolnjuje kriterije iz tretjega odstavka 62.a člena ZS,⁹ hkrati pa prestane tudi politični preizkus v državnem zboru. Glede na politično naravo odločitev pravno sredstvo zoper odločitev ministra za pravosodje, ki kandidata ne predlaga v imenovanje državnemu zboru, in zoper odločitev državnega zbora, ki posameznemu kandidatu ne izglasuje zadostne podpore, ni mogoče.¹⁰

V pravni dogmatiki večinoma prevladuje stališče, da je glavna težava slovenskega ravnotežja med sodno in zakonodajno vejo oblasti, da so sodniki izvoljeni v državnem zboru, ki je izrazito politično telo in kot takšno ne more presojati strokovnih kriterijev predlaganih kandidatov. To drži, vendar pri tem ni mogoče spregledati, da v treh desetletjih slovenske državnosti imenovanje sodnikov rednega sodstva v državnem zboru praviloma (razen v posameznih, zlasti nedavno videnih in zato toliko bolj odmevnih in aktualnih primerih) ni bilo predmet politizacije. Konkretno: v zadnjem desetletju je državni zbor zavrnil (le) štiri kandidate, predlagane za izvolitev v sodniško funkcijo ali imenovanje na mesto vrhovnega sodnika (od tega enega dvakrat). Od teh štirih sta bila dva ob vnovičnem predlogu sodnega sveta pozneje potrjena, dve kandidatki pa nista bili ponovno predlagani. Za primerjavo: v istem obdobju je državni zbor sprejel 182 pozitivnih sklepov o izvolitvi v sodniško funkcijo oziroma o imenovanju na sodniško mesto.¹¹

Pri izvolitvi predsednika vrhovnega sodišča je drugače. V praksi je državni zbor njegovo izvolitev večkrat politiziral. Leta 2003 dotedanji predsednik vrhovnega sodišča v državnem zboru ni dobil zadostne večine glasov, četudi je bil edini kandidat in je imel podporo občne seje vrhovnega sodišča in sodnega sveta. Podpore v državnem zboru v začetku leta 2010 prav tako ni dobil tedanji dolgoletni podpredsednik vrhovnega sodišča, ki je kot edini kandidat kandidiral s podporo sodnega sveta, ni pa imel podpore občne seje vrhovnega sodišča.

Tako je bilo vrhovno sodišče v samostojni Sloveniji zaradi takšnih in drugačnih težav pri imenovanju daljše časovno obdobje kar trikrat brez predsednika. Izvolitev predsednika vrhovnega sodišča torej praviloma vedno spremljajo zapleti. Tudi ko je mandat prenehal predhodniku sedanjega predsednika vrhovnega sodišča, ki se mu ravno v teh dneh izteka predsedniški mandat, se na razpis sprva ni prijavil nihče. Nato sta se prijavila dva kandidata. V prvem krogu je občna seja podprla oba, v drugem krogu pa je dala prednost enemu kandidatu. Sodni svet je brez kakršnekoli obrazložitve oba kandidata zavrnil, kar je na vrhovnem sodišču in v pravni stroki povzročilo nemalo razburjenja.¹² Temu je sledila še tretja ponovitev razpisa, ker je tedanji pravosodni minister sklenil, da bo predlagal zgolj tistega kandidata, ki ga podpira stroka, torej vrhovno sodišče in sodni svet. Ta razpis je bil končno uspešen.