Sklepni predlogi generalnega pravobranilca v zadevi evropska superliga – zamujena priložnost?

Za vse, ki ne spremljajo nogometnega dogajanja – aprila 2021 je dvanajst nogometnih klubov naznanilo namero po ustanovitvi evropske superlige, kjer bi sodelovale najboljše evropske nogometne ekipe, ki bi imele dostop do lige ne glede na svojo uspešnost na nacionalni ravni. Šlo naj bi torej za delno zaprt sistem tekmovanja. Zaradi protesta navijačev, ostrega nasprotovanja UEFE in celo vmešavanja politike je projekt v nekaj dneh propadel. Devet ekip je opustilo namero po sodelovanju v superligi, tri ekipe pa so proti FIFI in UEFI vložile tožbo pri madridskem sodišču, ki je na Sodišče EU naslovilo šest predhodnih vprašanj. Ta so se nanašala predvsem na skladnost statutov FIFE in UEFE s konkurenčnim pravom EU. Statuta namreč predvidevata predhodno soglasje FIFE in UEFE, če bi nacionalni klubi želeli sodelovati na tekmovanjih, ki jih organizirajo tretje osebe. Skladno s statutoma sta tako organizaciji zagrozili s sprejetjem nekaterih ukrepov, ki bi preprečili nastanek superlige. Natančneje, v primeru ustanovitve superlige bi bili sodelujoči klubi izključeni iz FIFE in UEFE, s tem pa tudi iz nacionalnih nogometnih zvez in vseh tekmovanj, ki jih organizirajo UEFA in nacionalne nogometne zveze. Igralcem, ki igrajo v klubih superlige, pa bi bilo prepovedano, da bi še kdaj nastopili na prvenstvih FIFE in UEFE, kar bi pomenilo tudi prepoved, da igrajo za svojo državo na svetovnem nogometnem prvenstvu, ki ga vsaka štiri leta organizira FIFA.

Generalni pravobranilec Rantos se je v sklepnih predlogih v veliki meri približal stališču toženih strank in navedel, da čeprav dejstvo, da si FIFA in UEFA pridržujeta pravico do odobritve organizacije tovrstnih tekmovanj, omejuje dostop do trga, je lahko tak ukrep upravičen, če se z njim uresničujejo legitimni cilji (točka 123 sklepnih predlogov). Slednje generalni pravobranilec črpa iz ideje evropskega modela športa, ki po njegovem mnenju izhaja iz prvega odstavka 165. člena PDEU. Ta določa, da »Unija prispeva k spodbujanju evropske razsežnosti v športu ob upoštevanju njegove posebne narave, na prostovoljstvu temelječih struktur in njegove družbene in vzgojne vloge«. Evropski model športa naj bi temeljil na piramidni strukturi, za katero so značilni razvijanje športa na vseh ravneh (tako na amaterski kot na ravni elitnega profesionalnega športa), odprt sistem tekmovanj (sistem napredovanja in izpadanja, ki temelji na načelu športnih zaslug) in finančna solidarnost (ki se kaže v porazdelitvi dobička, ustvarjenega na ravni elitnega športa) (točka 30 sklepnih predlogov). Generalni pravobranilec tako zaključi, da je legitimnost pravila predhodne odobritve podana, ker so cilji, ki jih uresničujeta UEFA in FIFA, usklajeni s cilji evropskega modela športa.

Pri tem zaključku se odpira kar nekaj vprašanj. Na prvem mestu, ali lahko izključno piramidna struktura športa zagotovi evropski model športa in jo je tako treba ohranjati tudi za ceno omejevanja konkurence? Prvi odstavek 165. člena PDEU resda priznava posebno naravo športa, ki temelji na strukturi prostovoljne aktivnosti ter ima pomembno družbeno in vzgojno vlogo, vendar je vprašljivo, ali je za ohranjanje teh posebnih značilnosti treba prednostno obravnavati piramidno strukturo nogometa, ki naj bi jo zagotavljali izključno FIFA in UEFA. Za doseganje izobraževalne in vzgojne funkcije športa sta morda res potrebna finančna solidarnost in razvijanje športa na vseh ravneh, vendar je to lahko izvedljivo tudi pri zaprtem sistemu tekmovanj. Kot primer lahko navedemo ligo NBA ali NFL v ZDA, ki sta najbolj elitni ligi košarke in ameriškega nogometa na svetu. Težko bi argumentirali, da zaradi svoje zaprte narave onemogočata razvoj izobraževalne in vzgojne funkcije športa, gojenje športa na amaterski ravni in strukturo prostovoljne aktivnosti. Nasprotno, tudi na amaterski ravni je ameriški nogomet najbolj igrani šport v ZDA, košarka pa je na tretjem mestu. Oba športa se razvijata že na ravni osnovnih šol vse do univerze in mnogim mladostnikom celo omogočata dostop do izobraževalnega sistema. Prav tako se tudi z zaprtim sistemom tekmovanj lahko zagotovi finančna solidarnost. Tako kot FIFA in UEFA (ki sami regulirata, kolikšen del dobička bosta namenili solidarnosti) lahko tudi zaprta liga del svojih prihodkov posveti solidarnostnim namenom. Ravno superliga to celo namerava. In sicer skladno členom 4.3.1 zavezujočega pisma o nameri superlige bi 5,6 % dobička dodelili v solidarnostne namene, med drugim klubom, ki v superligi ne bi sodelovali. Ne nazadnje morajo tudi zaprte lige gojiti šport na nižjih ravneh, saj potrebujejo dotok novih, mladih igralcev. Če bi igralce pridobili iz klubov, ki v superligi ne bi sodelovali, pa bi najverjetneje morali plačati visoke transakcijske stroške in bi tako denar zakrožil nazaj v druge klube. Tako torej argumenti za varovanje piramidne strukture nogometa kot edine, ki lahko zagotovi cilji evropskega modela športa, niso povsem prepričljivi.

Seveda je povsem mogoče, da bi se ob temeljiti analizi izkazalo, da je piramidna struktura nogometa res optimalna za zagotavljanje ciljev evropskega modela športa. Tudi če to predpostavimo, pa bi bilo v konkretnem primeru morda smiselno presoditi učinkovitost zagotavljanja teh ciljev s strani FIFE in UEFE. Zdi se namreč, da generalni pravobranilec zgolj sprejme, da organizaciji sledita ciljem razvoja nogometa, spodbujata enake možnosti, dostopnost in športne zasluge ter spodbujata finančno solidarnost, oziroma to presojo deloma prepusti nacionalnemu sodišču.

Enake možnosti in spodbujanje športnih zaslug naj bi bilo med drugim zagotovljeno prek sistema napredovanja in izpadanja. Torej govorimo o odprtem sistemu tekmovanj, kjer ima vsaka ekipa možnost, da se z uspehi v nižjih (nacionalnih) ligah povzpne do elitnega prvenstva, kot je liga prvakov, ki jo organizira UEFA. Problem sistema, ki ga ohranjata FIFA in UEFA, je v tem, da čeprav na papirju zagovarjata odprt sistem tekmovanj, na ravni elitnega športa de facto spodbujata zaprt sistem. Namreč, vse manj klubom iz manjših nacionalnih športnih zvez se uspe uvrstiti v ligo prvakov, poleg tega pa statistični podatki kažejo, da je odstotek nacionalnih naslovov (ki je v grobem pogoj za uvrstitev v ligo prvakov), ki so jih osvojile tri najboljše nacionalne ekipe, nad 90 %³ – to pomeni, da v ligi prvakov večinoma vsako leto igrajo isti klubi, ki zaslužijo na stotine milijonov. Generalni pravobranilec se v sklepnih predlogih sklicuje na neenakost, ki bi nastala med klubi, ker bi nekateri klubi v superligi lahko zaslužili dodaten dobiček. Ta argument se zdi neutemeljen, saj ne upošteva dejstva, da najboljši klubi že na prvenstvih UEFE zaslužijo na stotine milijonov, s tem pa ohranjajo neenakost med klubi in si zagotavljajo mesto v ligi prvakov.

Dalje je lahko vprašljiva tudi finančna solidarnost FIFE in UEFE. UEFA je v letu 2020/2021 iz pravic prenosa lige prvakov zaslužila dobrih 2,8 milijarde EUR, v solidarnostne namene (donacija nacionalnim nogometnim zvezam in klubom, ki v ligi prvakov niso sodelovali) pa naj bi izplačala 135 milijonov EUR.⁴ Torej je UEFA finančni solidarnosti namenila dobrih 4,8 % dobička (manj, kot bi sicer namenila superliga). Treba je poudariti, da se velika večina nacionalnih nogometnih klubov (ti ohranjajo nogomet na nižjih ravneh, tudi na amaterski) za svoj obstoj ne zanaša na solidarnostna izplačila UEFE. Ogromno nacionalnih nogometnih zvez in klubov si obstoj zagotavlja prek sistema transakcij igralcev⁵ – sistema, ki lahko obstaja ne glede na to, ali govorimo o odprtih ali zaprtih ligah.                                                              

Verjetno bi se bilo smiselno vprašati tudi, v katerem primeru bi bile enake možnosti in finančna solidarnost najbolj ogrožene. V primeru, da Sodišče EU sledi predlogu generalnega pravobranilca in do ustanovitve superlige ne pride, se stanje sistema organizacije nogometa ne spremeni. To je lahko sporno z vidika vprašanja učinkovitega zagotavljanja enakih možnosti in finančne solidarnosti s strani FIFE in UEFE. Prav tako pa ohranjanje statusa quo monopolnih organizacij, ki se nenehno soočajo z obtožbami korupcije,⁶ ne pripomore k razvoju športa, ki ga že nekaj let zaznamujejo težave, kot so zastarela struktura upravljanja in finančna neravnovesja.⁷ V primeru, da Sodišče EU sledi predlogu generalnega pravobranilca, vendar to ne prepreči nastanka superlige (po mnenju generalnega pravobranilca ima namreč vsak klub možnost, da ustanovi svojo ligo, ne more pa pričakovati, da bo lahko še naprej tudi del FIFE in UEFE), je ključna posledica porazdelitev dobička iz pravic do prenašanja tekem. Najverjetneje bi superliga na račun UEFE in lige prvakov pobrala večji del prihodkov, ker bi si potrošnik logično raje ogledal elitno ligo. To pa bi pomenilo, da bi manj dobička ostalo za klube, ki sicer igrajo v ligi prvakov, ne pa tudi v superligi, in za druge nacionalne nogometne zveze ter klube, ki se v ligo prvakov ne uvrstijo. Tem klubom bi sicer superliga namenila 5,6 % dobička, zato je popolnoma mogoče, da finančno sploh ne bi bili na slabšem.

V primeru, da Sodišče EU sledi predlogu generalnega pravobranilca in bi bila superliga ustanovljena, klubi pa bi lahko igrali tako v ligah FIFE in UEFE kot v superligi, bi se dobiček porazdelil med obstoječimi ligami, vendar bi superliga najverjetneje pobrala manjši del dobičkov kot v prej navedenem primeru, saj bi potrošnika še vedno zanimala liga prvakov, kjer igrajo tudi najboljši nogometni klubi na svetu. Ker bi tako obstajali dve elitni ligi, bi bil izkupiček iz pravic do prenosa lahko še nekoliko večji. Nogometni privrženci zelo verjetno ne bi imeli nič proti, če bi si lahko ogledali več tekem. To pa bi posledično pomenilo, da bi bil večji tudi znesek, namenjen finančni solidarnosti. Tako se postavlja vprašanje, ali FIFA in UEFA z ukrepi za preprečitev nastanka superlige res uresničujeta legitimne cilje evropskega modela športa ali pa zgolj cilj ohranjanja monopola.

Ne nazadnje pa cilj razvoja nogometa kot športa omogoča ravno konkurenca med organizatorji tekmovanj in regulatorji športa. Lep primer je konkurenca med košarkarskimi ligami v ZDA, ki je povzročila, da je liga NBA v pravila tekmovanja vpeljala met za tri točke,⁸ brez katerega bi bila danes košarka neprepoznavna. Težko si je torej predstavljati, da bi bil z omejevanjem konkurence med organizatorji športnih tekmovanj zagotovljen razvoj športa. Ravno nasprotno, z omogočanjem ohranjanja monopola FIFE in UEFE je lahko razvoj nogometa celo otežen.

Ob branju sklepnih predlogov generalnega pravobranilca je med vrsticami mogoče občutiti odnos med EU in FIFO ter UEFO, ki se zadnje čase približuje odnosu sodelovanja. V konkretnem primeru ustanovitve superlige je Svet celo sprejel resolucijo, v kateri izrecno nasprotuje odcepljenim ligam.⁹ Uporaba zakonodaje in institucij EU za zaščito statusa quo, namesto da bi ga izzivali, pa je lahko kontraproduktivna za spodbujanje pozitivnih sprememb. Zaključek sklepnih predlogov, ki ga ponudi generalni pravobranilec, sicer ni nujno neustrezen, zdi se zgolj, da manjkajo odgovori na nekatera vprašanja. Na primer, ali v sodobnem evropskem nogometu resnično obstajajo enake možnosti, solidarnost in porazdelitev sredstev, ki jih FIFA in UEFA tako vneto zagovarjata? Ali še vedno obstaja smiselno konkurenčno ravnotežje? Primer evropske superlige je ponudil lepo priložnost, da se nogometnemu monopolistu zastavijo legitimna vprašanja, sodba Sodišča EU pa bo razkrila, ali je bila ta priložnost zamujena.

Pripravila: Hana Palčič Vilfan

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.