Če pustimo ob strani, da takšna ugotovitev ne ustreza realnosti, pa je vendarle nekaj postalo vedno bolj jasno in sicer, da bo uspešna pravna pomoč vedno bolj odvisna od tega, koliko denarja ima nekdo na razpolago. Vsaj tako kaže dogajanje ob izvajanju Zakona o brezplačni pravni pomoči v zadevah, kjer sam sodim, torej v kazenskih zadevah iz pristojnosti okrožnega sodišča.
V nekaj zadevah sem namreč opazil, da je bila prvotna odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči najprej izdana v korist obtoženega, nato pa razveljavljena in izdana nova, tokrat negativna, in je obtožencu pač na razpolago zgolj najem odvetnika po pooblastilu. Na videz nič posebnega, če ne bi šlo pri tem za razloge, ki se ne vežejo na ekonomski položaj obtoženega, kar bi moral, vsaj tako sem prepričan, v kazenskih zadevah iz okrožne pristojnosti biti edini kriterij za odločitev.
V teh zadevah je namreč zagrožena kazen zapora in to več kot tri leta in gre po vseh kriterijih in gledanjih za odločanje o tem, ali bo nekomu zaradi storitve kaznivega dejanja poseženo v ustavno zavarovane pravice. Če je kaj v sodnih postopkih, kar predstavlja posebno težo in posledice za neko stranko v postopku je to primer, ko se zaradi razlogov, ki so, nenazadnje navedeni že v ustavi, te pravice omejijo. Tega ne presega noben denarni znesek v civilni pravdi, pa naj bo še tako visok.
Osebno sem mnenja, da obtoženec na okrožnem sodišču nima kaj iskati brez zagovornika. Moja meja pri tem tako ni osem let ali odvzeta prostost, kot je navedeno v Zakonu o kazenskem postopku oz. sam si to določbo zasebno razlagam, da mora imeti zagovornika v teh primerih, tudi, če ga izrecno noče. Za vse ostale postopke v tej pristojnosti pa bi moralo veljati, da ga preprosto mora imeti, razen če se temu izrecno odreče.
Sam, kar sem že večkrat navedel, v kazenskem postopku še vedno vidim njegov primarni namen, ki je predvsem v tem, da se prepreči državi arbitrarni poseg v posameznika, čemur služijo ustrezne procesne kavtele. Dejstvo je namreč, da imamo obtoženega – posameznika, ki mu nasproti stoji, pri dokazovanju njegove krivde, cel državni aparat z ogromnimi možnostmi in da mu mora biti nudena vsaj možnost nekega enakovrednega boja, kar je vsak sodni postopek že po svoji naravi. Ta enakost orožij pa pomeni tudi, da mu je zagotovljena ustrezna pravna pomoč, beri zagovornik.
Samo na videz se zdi paradoks, da mu mora prav država zagotoviti ustrezno obrambo, če sam nima sredstev, da bi si jo pridobil. Vsakemu državljanu namreč pripadajo pravice, ki jih država nudi in v primeru kazenskega postopka to ni nič drugače. Gre preprosto za najmanj dva elementa; na eni strani država s tem dokazuje, da jemlje kot resnično in izhodiščno, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda in na drugi strani, da pokaže pripravljenost, da se postopek pred sodiščem izvede po pravilih fair playa, saj sama nima kaj skrivati.
V tem smislu je pri dodeljevanju pravne pomoči popolnoma irelevantno, da ima sodišče tudi dolžnost po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in da mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (17.čl. ZKP), kar naj bi že samo po sebi zagotavljalo, da obtožencu ne bodo kršene pravice v postopku. Sodniku pripisovati ali od njega pričakovati, da bo nekako izvajal korake, ki jih sicer pri obtoženem izvaja njegov zagovornik je, milo rečeno, nerealno. Tudi, ali še manj, so lahko kriterij »pričakovani izid” ali “verjeten izgled za uspeh” ki jih 24. čl Zakona o brezplačni pravni pomoči navaja v okviru okoliščin in dejstev, ki so pomembna pri izdaji ustrezne odločbe. V kazenski zadevi takšne zadeve niso samo neprimerne ampak so, po mojem trdnem prepričanju, celo v izrecnem nasprotju s smislom kazenskega postopka.
Še zlasti pa, in tako je vsaj veljalo v sodni praksi, dokler se je še uporabljal prvi odstavek 71. člena ZKP, ki je omogočal v interesu pravičnosti postaviti zagovornika, je potrebno pri dodelitvi pravne pomoči najmanj upoštevati ali je nekemu obtožencu omejena prostost, ker prestaja zaporno kazen zaradi drugega kaznivega dejanja ali pa je na drug način omejen pri svobodnem iskanju zagovornika.
Imam občutek, da so se že odobrene odločbe razveljavljale zaradi tega, ker je bilo razmišljanje pristojnih v smeri, da se prihrani proračunska sredstva. Češ, kaj mu bomo plačevali zagovornika, saj tako v postopku nima »šans« pa tudi, saj ga varuje prej citirani 17. člen in druge ustrezne določbe ZKP. Ob zakoličenem prepričanju, da te iz vsakega »dreka« potegne dober odvetnik, pravzaprav grozljiva potrditev delitve na tiste, ki si lahko privoščijo in tiste ki si tega ne morejo.
Smo res že tako daleč, da sami verjamemo, da nam ustavne pravice varuje le lastni denar? In da če denarja nimaš, si pač sam kriv?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
