Ko sem pred leti iskal nekdanja nacistična delovna taborišča na severu Evrope, nekoč na nemškem ozemlju, danes sicer na Poljskem, kjer je med drugo svetovno vojno prisilno delal moj dedek, sem naletel na nemalo težav in preprek, da sem jih nato tudi našel. Domačini so se mi skoraj vsi po vrsti čudili, kaj pravzaprav hočem in zakaj želim obiskati neki osamljeni gozd izven mesta Kostrzyn, ki sedaj zakriva nekdanje delovno taborišče, in za katerega skoraj nikomur ni prav nič mar. Navsezadnje sem s pomočjo prijaznega domačina le našel kraj, kjer je dedek prisilno prebil skoraj štiri leta med drugo svetovno vojno. A taborišče, kjer je med drugo svetovno vojno prisilno delalo na deset tisoče ljudi in jih tudi nekaj tisoč umrlo, dandanes sameva. Zanj skrbijo le redki. Popolnoma je izšlo iz kolektivnega spomina, saj se takratnih hudodelstev spomnijo le nekateri domačini, še redkejši pa vedo za njegovo lokacijo. A za takšne in podobne kraje je le redkim mar, razen seveda družinskim članom žrtev in morda še kakšnemu strokovnjaku. Ti kraji preteklih hudodelstev se tako počasi iz kolektivnega spomina pomikajo v pozabo.
Mnoga od polpreteklih hudodelstev v vzhodni in srednji Evropi nikoli niso bila primerno obeležena, ponekod ostanki žrtev še vedno globoko v rudnikih in jamah čakajo, da bodo naposled le izkopani. Drugod spominska obeležja samevajo, na njih se nabira prah in plevel, in še bolj se umikajo iz kolektivnega spomina. Ponekod nikoli niso bila niti zabeležena, saj so oblasti zabrisale sledi za svojim krvavim pohodom. Takšen modus operandi je lepo viden iz skupnega hudodelskega podjema povojne totalitarne oblasti na slovenskem ozemlju, ki svojih političnih nasprotnikov in civilnega prebivalstva ni izvensodno pobila pred očmi javnosti, temveč skrivoma v gozdovih, jamah, opuščenih rudnikih in odmaknjenih travnikih. Vse, da izvensodni umori ne bi postali del kolektivnega spomina.
Nekatere državne oblasti v vzhodni in srednji Evropi si v zadnjem desetletju pogosto prizadevajo od zgoraj navzdol umetno in retroaktivno zamegliti splošno znana in sprejeta zgodovinska dejstva. Nekako podobno kot Ministrstvo resnice, ki v romanu 1984 Georga Orwella, za nazaj spreminja vsa zgodovinska dejstva. Trend antisemitizma se v zadnjih letih globoko in hitro razširja po srednji in vzhodni Evropi. Na različnih koncih srednje in vzhodne Evrope v številnih krajih težko najdemo spominska obeležja, da so tam nekoč živeli Judje.
Zadnji takšen primer je bizaren zakon o obrekovanju poljske države in naroda, ki kriminalizira izjave in prispevke o vlogi Poljakov pri holokavstu. Zakon, ki sta ga že sprejela oba domova poljskega parlamenta, je trenutno v presoji poljskega ustavnega sodišča. Znano je, da so mnogi Poljaki med drugo svetovno vojno in po njej Judom pomagali. A zgodovinske študije (glej denimo Anna Cichopek-Gajraj, Beyond Violence: Jewish Survivors in Poland and Slovakia, 1944-48, Cambridge University Press, 2014) pričajo, da se najdejo tudi tisti, ko so jih ovajali različnim totalitarnim oblastem in jih celo preganjali (glej denimo pokol v Jedwabnu). Ne samo, da poljski zakon nasprotuje praksi Evropskega sodišča za človekove pravice o svobodi izražanja, noben zakon ali oblast ne more retroaktivno spremeniti splošno znanih zgodovinskih dogodkov.
A nenavadno ihtenje poljskih oblasti ni izjema. Podobne vzporednice lahko povlečemo v slovenskem pravnem redu, kjer Vrhovno sodišče v svoji lanskoletni sodbi na orwellski način opravičuje sodbo kengurujskih namišljenih sodnih procesov v Kočevju, ki so neposredno storila vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost (glej Rok Svetlič, Jernej Letnar Černič, Sodba v imenu temeljne norme, Pravna praksa, 28-29/2017, 20. julij 2017). Trenutne vladajoče interesne koalicije si oziroma so si vedno prizadevale, da izbrišejo iz kolektivnega spomina, zgodovinskih študij, učbenikov in poljudnih besedil skoraj vsako sled o hudodelstvih, ki so jih storile same ali njihovi ideološki predniki. Gre za vnaprej premišljene poskuse sistematične in vsesplošne pozabe totalitarnih hudodelstev.
A ti poskusi spremembe zgodovine in pozaba hudodelstev so stara praksa različnih totalitarnih in avtokratskih državnih oblasti. Pričajo, da je oblastveni nadzor nad polpreteklo zgodovino več kot le simbolično pomemben tudi za sedanjost in za ideološko indoktrinacijo novih generacij, saj služi različnim manipulacijam. Zadnji dogodki pričajo, da se nekatere oblasti v srednji in vzhodni Evropi nič ne naučijo iz preteklih napak. Nasprotno, v vse večjem številu jih tudi opravičujejo in celo poveličujejo. A ti dogodki spreminjajo skromna vzhodnoevropska okolja in jih pripravljajo na podobna dejanja v prihodnosti zoper politične nasprotnike, civilno prebivalstvo in manjšine.
Zato pretekla hudodelstva zoper človečnost niso le stvar preteklosti, kot vzklikajo novodobni populistični vizionarji od Prage do Ljubljane, temveč predvsem stvar sedanjosti in prihodnosti. Zavezujejo sedanje generacije, da se spominjajo preteklih genocidov in preprečijo njihovo ponovitev v prihodnjih letih in desetletjih. Ne pozaba, temveč spominjanje na pretekle napake lahko reši človekovo dostojanstvo vseh nas, ki živimo vsakdanjik tranzicijske srednje in vzhodne Evrope.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
