Simbolne zmage Ministra in slovenske politike nad silami preteklosti tu ni za zanemariti, toda ovrednotiti je naposled treba, koliko je ta realno vredna, ko že nominalno ni stala veliko. Kot je pred kratkim ocenil kolega Avbelj v svoji IUS-INFO kolumni z naslovom »Naivni legalizem«, je ta piškava. Sam bi temu dodal, da smo zamudili veliko priložnost, da bi pomembno simbolno zmago tudi primerno materializirali. Danes v kapitalizmu, v katerem smo zdaj že vsaj četrt stoletja, če že nismo bili z eno nogo tam že veliko prej, dobro vemo, kako vse stane. Ko se npr. v novi delovni skupini ENCJ glede podobe sodstva v javnosti pogovarjamo o ustreznih ukrepih na področju odnosov sodstva z mediji, nas nizozemski predstavnik, ki je hkrati predstojnik nizozemskega sodnega sveta za odnose z javnostmi, vseskozi spominja, da pri vprašalniku, ki ga sestavljamo za posamezne sodne svete, vprašamo tudi, ali so zagotovljena proračunska sredstva za to in ono. Domala za vsako malenkost, poudarja. Pri tem se zdi, da nizozemski strokovnjak zna realno oceniti, ali se bo takšen ali drugačen ukrep tudi dejansko izvedel in ne bo ostal le mrtva črka na papirju.
Del slovenske politike je v razpravi o novem zakonu o Sodnem svetu v Državnem zboru sicer sam izpostavljal, kako je danes s častnimi funkcijami, kako od takšne funkcije ne moreš pričakovati bogve kaj. Mi tu nismo terjali korenitih sprememb, toda zahtevali smo znatno okrepitev podpornih služb. Verjeli smo, da če imaš številčno in dobro izbrano podporno službo, ki je mimogrede tudi solidno tehnično opremljena, se tudi kakovost dela organa da dvigniti na višji nivo. Da postane še bolj profesionalen in verodostojen. Da se vendarle nadgradi »socialističen« koncept sodnega sveta – to je tisti iz samega začetka devetdesetih let, ko je ta organ še domoval v eni od sob Vrhovnega sodišča z enim samim strokovnim sodelavcem – in skrbel za odgovornost sodstva ter branil njegovo neodvisnost.
Novi Zakon o sodnem svetu se prične uporabljati čez dober mesec dni. Ponosni smo, da ga imamo ter da smo postali samostojni proračunski uporabnik – pri čemer je prej denar odrejalo Vrhovno sodišče, zdaj pa Ministrstvo za finance s soglasjem Ministrstva za pravosodje. Mar to pomeni, da smo postali povsem neodvisni v razmerju do sodstva, da bi končno prišli v večji objem politike?
Priložnost za resnično nadgradnjo institucije se torej zdi zamujena. Ob vsem tem bi se človek vprašal, ali je naša država res tako slabo finančno stoječa, da ne moremo dobiti dodatnih sredstev za več kot en dober avtomobil, saj po drugi strani vseskozi poslušamo podatke o višanju gospodarske rasti?
Sicer pa, kdo bi si sploh lahko želel dejansko močnejši Sodni svet v tej dolini Šentflorjanski?
Naj še tako premišljujem in v mislih iščem take, najdem le redke: sodnike idealiste in njihove skupine v boju za zunanjo in notranjo neodvisnost, pa civilno družbo in njene predstavnike, ki še kaj dajo na strokovnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
