Kot magična rešitev, nekakšen joker v rokavu se je pojavila ideja o zidu, pravzaprav žičnati ograji, ki je tako primitivno učinkovito zaživela na Madžarskem in to našo sosedo vsaj za nekaj časa rešila pred pustošenjem naslednjega begunskega cunamija. – Poudarjam besedno zvezo »primitivno učinkovito«, saj gre na eni strani za nadvse učinkovit ukrep, ki pa ga v sodobni Evropi oziroma Evropski uniji jemljemo za nekakšen neciviliziran ukrep, ki naj bi prej spominjal na preživeto, veliko bolj barbarsko obliko varovanja meje, kot pa jo ogrožajo novodobni »barbari«.
Toda v jedru celotnega problema, gledano bodisi grobo bodisi milo, gre vendarle za ograjo – eni jo vidijo v real-primitivni žičnati obliki, drugi pa jo bolj sublimirajo v koncept z imenom Schengen. A bodisi realno bodisi simbolno: gre za mejo med tu in tam, med EU in ne-EU. Znotraj »ograje« red, pravo, stabilnost, kultura, civilizacija, socialna varnost, človekove pravice itd., zunaj pa odsotnost tega. Zato je Nemčija, ki pooseblja vse te prej naštete vrednote, nekakšen arhetipski Eldorado, obljubljena dežela, kamor begunci histerično drvijo, preden se zapro Sezamova vrata.
Zakaj ravno v Nemčijo? Imam občutek, da ta destinacija pomeni beguncem mnogo več od zgolj socialnih ugodnosti. Ste videli ondan termovizijski posnetek ljudi, ki so se ponoči pognali v tek proti Sotli, takoj ko so hrvaški policisti »dvignili roke«?
Nemčija je tu simbol. Je gospodarsko najbogatejša članica EU in tudi s svojo socialno zakonodajo simbolizira (ali je vsaj simbolizirala) »sedma nebesa«. No, skupaj s Švedsko.
Ob vsej tej krizi pa se mi zdi, da bo na koncu »ograja« vendarle prevladala. Mislim tista zunanja, v simbolnem smislu. Ali pa Evropske unije ne bo več! Kajti vsi veliki imperiji so imeli svojo: stari Rim limes, Kitajska svoj zid, ZDA biometrične podatke na letališčih… In tudi EU očitno bolj učinkovito.
Tako se zdi boj za zunanjo mejo EU boj za njeno preživetje. S krepitvijo zunanje meje se notranje bolj brišejo, kajti tisti znotraj se ob boljšem zunanjem varstvu navadno (bolj) konsolidirajo. Zato se pričujoča begunska kriza zdi priložnost za EU, da se dvigne na novo, višjo raven. Sem to vidim kot nekakšen preizkusni kamen in hkrati izziv, ki pa ne dopušča izbire. Je le enosmerna pot. Zato se rešitev v smislu cilja, ki ga moramo v tem primeru doseči, zdi relativno preprosta, problem pa bo bistveno večji, kako do njega priti v tej izjemno heterogeni druščini. A če naj rešimo problem učinkovito in kakovostno, se bo morala ta druščina nujno malce bolj homogenizirati.
Nemci so v teh novodobnih »barbarih« začutili priložnost za revitalizacijo svoje družbe, toda po mojem mnenju bo štafetno palico EU nosil tisti, ki bo uredil predvsem zunanjo mejo – v simbolnem smislu, jasno. Bolj učinkovita zunanja meja pa nujno pomeni bolj združeno EU: z njenimi močnejšimi simboli pri vsakem njenem prebivalcu.
Pri tem nekakšna fizična ograja na dolgi rok seveda ne rešuje problema, kajti tudi Američani so postavili žičnato ograjo na meji z Mehiko, pa niso in ne bodo zmogli ustaviti vse večje hispanizacije svoje države.
Toda ograja (v simbolnem smislu) mora vendarle stati, saj je to nekakšna meja lastne identitete, meja vrednot in načel, za katere se zavzemamo in jih gojimo. Se za njih vsak dan borimo. Navsezadnje se zdi takšno tudi večinsko stališče, ki kaže, kaj naj bi bila prioriteta reševanja trenutne begunske krize. Tu bodo države članice morale prepoznati močne skupne interese ter zanje tudi žrtvovati nekatere svoje lastne ambicije.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
