Na vsak problem poskuša država odreagirati s sprejetjem, po njeni predstavi, potrebnega zakona, ne da bi se pri tem upoštevalo, da vsak zakonodajni poseg pomeni zarezo v obstoječi pravni, pa tudi družbeni red, in zaradi tega svojevrsten problem, ki nikakor ni zanemarljiv, tako v operativnem, kot tudi v vrednostnem smislu.
Kaj s tem počnemo bomo najbolje videli, če si za ilustracijo predstavljamo, da pravni red neke države tvorijo pravila, ki jih spreminjamo, ukinjamo in postavljamo s pravnimi dejanji – akti. Ta dejanja morajo biti premišljena sicer se nam lahko kaj hitro zgodi, da naš pravni red nima notranje stabilnosti in povezanosti, ki jo za svoj obstoj nujno potrebuje.
Praviloma bo do spreminjanja tega reda prišlo, če se pojavi potreba, da se neko do takrat neurejeno področje na novo (pravno) uredi ali pa obstoječe spremeni. Ker pa je pravo vezano na določene omejitve (danes to pogosto pozabljamo) je potrebno najprej dobro premisliti, če je tak poseg sploh potreben. Če se izkaže, da je temu tako, je potrebno zelo skrbno načrtovati, kako se bomo zadeve lotili in šele nato tak poseg tudi izvesti. Zlasti ugotavljanje potrebe po zakonski ureditvi oz. spremembi, je tisto, kar zahteva primeren premislek. Amerikanci imajo zato zelo ustrezen rek „If ain't broken, don't fix it“ - če ni pokvarjeno, ne popravljaj.
Dandanes se zakoni sprejemajo s takšno hitrostjo, da je le težko verjeti, da gre za rezultate ustreznega razmisleka in premišljevanja. Zato se pogosto zgodi tudi t.i. „aha-efekt“, ko pri nekem kritičnem dogodku, ki takoj rezultira v sprejemanju zakona, ki bi to „gotovo preprečil“, pravzaprav ugotovimo, da je rešitev v pravnem redu že obstajala, a bi jo bilo potrebno poiskati in uporabiti.
Sprejemanje zakonov je pač moderno... Umre nedolžni obiskovalec diskoteke – sprejmemo / spremenimo zakon, mladostnik pride domov pod vplivom alkohola – sprejmemo / spremenimo zakon, isti pride pozno domov -sprejmemo / spremenimo zakon, ljudje umirajo zaradi kajenja, pitja alkohola, v prometnih nesrečah – sprejmemo / spremenimo zakon... Kot čarobna paličica, s katero zamahnemo in odpravimo problem, se zakon ponuja in politika, vedno željna odobravanja javnosti, nemudoma ukrepa...
Vsak problem, ki se postavi pred določeno družbo zahteva rešitve, ki hvala Bogu, niso vezane zgolj na zakonsko urejanje. Še več, zakon in pravo nasploh sta v svoji komunikacijski moči vezana na zelo specifičen kod, ki se izraža preko normativnih modalitet prepovedi, zapovedi in dovolitve. V pravu ni prostora za nijanse v sporočilih ali kot pravi Kaufman: /Obstaja jezik zakonodajalca; je skop, brez okraskov, ne izreče se nobena odvečna beseda, se ukazuje, drugo nič. /Zato je zakon dostikrat nesposoben doseči dejanske vzroke in jih odpraviti, še več, lahko povzroči (tudi zelo hude) posledice na področjih, ki jih sploh nismo predvideli.
Njegovo skopo in ustrezno grobo besedilo dobesedno mesari po dosti bolj prefinjenemu prepletu raznih družbenih razmerij, ki jih obvladujejo drugi normativni sistemi, zlasti običaji in morala. Na žalost pa danes v slednja ne verjamemo oz. niti ne dopuščamo, da bi razvila svoj bistveno večji in učinkovitejši potencial. Verjetno tudi zaradi tega, ker je njun razvoj mogoče zgolj vzpodbuditi, pa še to z bistveno večjo angažiranostjo in vztrajnostjo delovanja. V današnji „instant“ družbi, ki zahteva takojšnje učinke, je to vse preveč naporno.
Enako se pri sprejemanju zakonov dogaja v samem pravnem redu. Če ne gre za premišljen in predvsem potreben poseg, se občutno poveča obremenitev zgradbe pravnega reda in poruši ali pa oslabi povezave v njem.
Zakonodajna dejavnost je resda v rokah politike, a iz tega izvira še večja dolžnost pravnikov, da opozarjamo na pomen celovitosti pravnega reda, pa tudi dometa in omejitev prava. Prometnih nesreč tako ne bodo zmanjšale nove, visoke kazni, temveč naš odnos do tistih, ki se objestno izživljajo na cestah, kriminala ne bo preprečila uvedba kazni dosmrtnega zapora, niti ne bomo zdravo živeli, zgolj zaradi tega, ker ne smemo kaditi na javnem kraju, piti pred 09.00 uro in podobno. Naše življenje ne bo nič varneje, če bomo imeli takšno ali drugačno predpisano dovoljenje, soglasje ali potrdilo...
Obstaja seveda ogromno število dejavnikov, ki jih je potrebno upoštevati pri oblikovanju in sprejemanju zakonov in bi njihovo naštevanje in pojasnjevanje zdaleč presegalo omejitve te kolumne. Zaenkrat bi bil zadovoljen s tem, če bi se sprejemalo manj zakonov in da bi ti bili bolj premišljeni. In včasih bi rad zatulil v Državi zbor tisto, kar je nam moj učitelj letenja Kuhar, ko smo se nadebudni mladci potikali po hangarju: „Če nimate kaj delati, ne delajte tega tukaj“.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
